Jedro

Zgolj na podlagi zatrjevanja toženke, da je nepremičnine pridobila z odplačnimi pravnimi posli od prodajalcev – pravnih prednikov, ki so na teh nepremičninah sami imeli civilnopravno lastninsko pravico, ni mogoče sklepati, da je šlo za pridobitev lastninske pravice in da je vpis družbene lastnine na nepremičninah bil napačno izveden.

Zakonodajalec je z določbami ZSKZ legitimno zasledoval interes zaščite kmetijskih zemljišč in s tem naravne in kulturne dediščine državnega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. 1005/2 – travnik, k. o. ... in nepremičnin s parc. št. 474/1, 474/2, 475, 518 in 520, vse travnik, k. o. .... Toženki je pri tem naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 860,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnica na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) postala lastnica navedenih kmetijskih zemljišč po samem zakonu - ex lege, z dnem 11. 3. 1993. 2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje je storilo več bistvenih kršitev določb postopka, tako ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe v smeri sklepčnosti zahtevka, saj je prvotno tožnica uveljavljala nerazumljiv zahtevek, ko ni bilo razvidno, ali vtožuje derivativno ali originarno pridobitev lastninske pravice. Kot prava vešči stranki ji sodišče ne bi smelo dopustiti, da popravlja zahtevek. Navaja, da gre za zasebno lastnino toženke, ki se ne bi smela lastniniti. Vse nepremičnine je namreč pridobila odplačno, pri čemer so pravni predniki na spornih zemljiščih pred tem imeli lastninsko pravico, kar pomeni, da bi enako pravico morala pridobiti tudi sama. Pravica uporabe se je takrat vknjižila namesto lastninske pravice zaradi družbenoekonomskih odnosov, taka vknjižba pa je le deklaratornega značaja. Pravica uporabe je bila ob pridobitvi nepremičnin vknjižena proti njeni volji. Tej vknjižbi takrat ni nasprotovala, saj je pravico uporabe enačila z lastninsko pravico. Vsemu navedenemu glede vknjižbe tožnica tekom postopka ni oporekala. Glede tega vpisa je predlagala zaslišanje zemljiškoknjižne referentke, vendar je sodišče dokaz zavrnilo. Absurdno je, da gre za podobno situacijo pri nepremičninah vpisanih pri k. o. ..., kjer je zemljiškoknjižna referentka vknjižila lastninsko pravico in je tožnica umaknila tožbeni zahtevek. Poleg tega pa je bila 27. 12. 1999 izbrisana pravica uporabe in na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) po uradni dolžnosti vpisana lastninska pravica v korist toženke. Z izpodbijano sodbo je tako prišlo do ponovnega lastninjenja nepremičnin. Sicer pa tožnica sploh ni trdila, da je vknjižba po ZLNDL neveljavna, zaradi česar je sodišče prve stopnje z ugotavljanjem teh dejstev prekoračilo trditveno podlago. Poleg tega zahtevek še vedno ni sklepčen, potrebna bi bila izbrisna tožba, s katero bi tožnica najprej zahtevala izbris lastninske pravice v korist toženke in ponovni vpis pravice uporabe, šele potem bi lahko uveljavljala zahtevek po 14. členu ZSKZ. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da nepremičnina parc. št. 1005/2, k. o. Štatenberg ne predstavlja kmetijskega zemljišča, temveč gre za dovozno cesto do lovskega doma, ta zatrjevanja je podala že v uvodnih izvajanjih, razvidno pa je tudi iz pravočasno priloženega zemljiškoknjižnega izpiska in lokacijske informacije. Nepravilno je sodišče uporabilo tudi določbe 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) oziroma 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ni sporno, da je toženka tudi od leta 1993 dalje zakoniti posestnik spornih nepremičnin, saj je tudi v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik. Zmotno je stališče sodišča, da toženka ni v dobro veri. V dobri veri je namreč tisti, ki je v opravičljivi zmoti, zmota pa je lahko tudi pravna zmota. Čeprav nepoznavanje prava ne opravičuje, pa to velja le pri običajni in razumljivi zakonodaji, za kar pa v danem primeru ne gre. Do zaključka, da ZSKZ določa podržavljenje kmetijskih zemljišč lovskih družin, je prišlo šele Ustavno sodišče, vendar pa si tudi ustavni sodniki niso bili enotni, saj sta v odločbi glede tega kar dva sodnika v svojih odklonilnih mnenjih zavzela drugačno stališče. Organom lovske družine, v sestavi katerih so predvsem domačini – kmetje, tako nikakor ni moglo biti znano, da bi zemljišča, katera je lovska družina kupila s prispevki članov lovske družine, postala državna last. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo tudi pravdne stroške, ker ni upoštevalo, da je tožnica tekom postopka skrčila tožbeni zahtevek za nepremičnine, vpisane pod k. o. ..., ki predstavljajo 2/3 od sporne vrednosti. Od sodišča druge stopnje pričakuje pravično in pošteno sodbo, predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno logično in prepričljivo utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

6. Glede uveljavljane procesne kršitve določb postopka v zvezi s spremembo tožbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je o spremembi tožbe v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP mogoče govoriti ob spremembi istovetnosti zahtevka, povečanju obstoječega zahtevka in uveljavljanju drugega zahtevka poleg že obstoječega. Tožnica je po odločitvi pritožbenega sodišča (sklep I Cp 479/2010 z dne 6. 7. 2010), ki je opozorilo na nepravilno oblikovan zahtevek, tega le pravilno oblikovala, pri čemer je tak zahtevek že povsem jasno izhajal iz tožbe, zaradi česar pa ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Iz tožbenih navedb namreč izhaja, da tožnica zahteva ugotovitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah, na katerih je lastninsko pravico pridobila izvenknjižno, na originaren način, zato je pri tožbenem zahtevku pravilno le izpustila dajatveni del na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obravnavalo tako spremenjen tožbeni zahtevek, privilegiralo tožnico, pa je dodati, da je sodišče med drugim tudi sicer dolžno skrbeti, da stranke dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega pravnega razmerja (285. člen ZPP) in tudi, da stranka pravilno oblikuje svoj zahtevek, če ta ni ustrezno opredeljen.

7. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe glede procesnih kršitev v zvezi z zaslišanjem zemljiškoknjižne referentke, saj je toženka predlagala njeno zaslišanje v zvezi z vknjižbo lastninske pravice na ime toženke, katera se je opravila po ZLNDL, pri čemer je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da njeno zaslišanje ni potrebno, saj to dejstvo ni bilo sporno. Ni pa moglo sodišče prve stopnje zemljiškoknjižne referentke zaslišati glede vpisa pravice uporabe na spornih nepremičninah, saj v tej zvezi dokaz niti ni bil predlagan. Trditveno in dokazno breme sta namreč povezana, stranka mora za svoje trditve predlagati dokaze (212. člen ZPP), pri tem mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, gre za t. i. dolžnost substanciranja dokaznega predloga.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču v pritožbi, da bi bilo v danem primeru potrebno vložiti izbrisno tožbo. Tožba na ugotovitev lastninske pravice ob izkazanem pravnem interesu je namreč ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi že vknjižen (nepravi) lastnik (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011). Tožnica je v tožbi trdila, da je sporne nepremičnine (kmetijska zemljišča) pridobila na podlagi 14. člena ZSKZ, torej na podlagi zakona, izvenknjižno (vpis v zemljiško knjigo je v tem primeru zgolj deklaratorne narave). Pri tem je od tožnice odvisno, ali bo poleg oziroma namesto ugotovitve svoje lastninske pravice, zahtevala tudi ugotovitev neveljavnosti vknjižbe v korist toženke in izbris navedene vknjižbe, kar bi sicer bilo tudi smiselno, če bi pred tem bila vpisana lastninska pravica v korist tožnice, za kar pa v danem primeru ne gre, niti glede na prej vknjiženo družbeno lastnino na navedenih nepremičninah in vpisano pravico uporabe, ne bi bilo smiselno. Tako se bo tožnica v zemljiško knjigo lahko vpisala na podlagi pravnomočne sodbe, s katero se ugotavlja obstoj njenih pravic (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

9. V zvezi z očitkom pritožbe, da je na spornih nepremičninah že vpisana lastninska pravica na toženko, pa je še pojasniti, da je bilo preoblikovanje družbene lastnine urejeno postopno, z več zakoni (Zakon o zavodih, Stanovanjski zakon, Zakon o gospodarskih javnih službah...), ki niso bili uveljavljeni istočasno in so se nanašali na različne kategorije družbenega premoženja, za lastninjenje katerega so predpisovali različne predpostavke oziroma pogoje. Tako je med drugimi bil v letu 1993 sprejet tudi ZSKZ, ki je urejal lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov. Šele po uveljavitvi omenjenih zakonov, je bil v letu 1997 sprejet ZLNDL, ki je omogočil nekakšno subsidiarno možnost lastninjenja, na njegovi podlagi so se namreč lastninila zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja po drugih, že sprejetih zakonih. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predpostavke za pridobitev pravice po ZLNDL, kljub vpisu v zemljiško knjigo, niso bile izpolnjene, saj so bile sporne nepremičnine že lastninjene po ZSKZ, pri tem pa ni prekoračilo trditvene podlage tožnice, saj gre le za pravilno uporabo materialnega prava. Da bi toženka lahko pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah, se ta ne bi smela lastniniti po drugih zakonih. Glede na povedano pa je zavrniti tudi pritožbene navedbe, da gre za lastninjenje lastninske pravice oziroma podržavljenje nepremičnin.

10. V predmetni zadevi pa je sporno tudi, kako razumeti pomen in namen določb ZSKZ, ki opredeljujejo pogoje in način prenosa kmetijskih zemljišč ter gozdov v družbeni lastnini na RS (tožnico). Gre za sklop določb od 14. do 17. člena ZSKZ, pri čemer izhodišče obravnavane pravne ureditve postavlja prvi odstavek 14. člena ZSKZ. Ta določa, da kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij oziroma po zakonu o zadrugah, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona (t. j. 11. 3. 1993) last RS (tožnice) oziroma občin. Pri razumevanju zakonske dikcije navedenega člena se je pritožbeno sodišče opiralo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. S to odločbo je sodišče med drugim odločalo o skladnosti prvega odstavka 14. člena ZSKZ z Ustavo RS in v njej izčrpno analiziralo vse njegove vidike ter smoter v širšem družbenem (pravnem) kontekstu.

11. Med pravdnima strankama je bilo tekom postopka nesporno, da so navedene nepremičnine bile v zemljiški knjigi pred vpisom lastninske pravice na toženko vpisane kot družbena lastnina, na katerih je imela vpisano pravico uporabe toženka (da je vpis pravice uporabe deklaratornega značaja za ugotavljanje lastninske pravice tožnice ni bistveno). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so imele vse nepremičnine status kmetijskih zemljišč. Pri tem se toženka sicer neutemeljeno sklicuje, da je pravočasno navajala, da zemljišče s parc. št. 1005/2, k. o. ... ne predstavlja kmetijskega zemljišča, temveč dovozno cesto, saj to iz pravočasnih trditev toženke ne izhaja. Da gre za nedopustno novoto, pa je ugotovilo že pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 470/2010 z dne 6. 7. 2010, ko mu je zadeva prvič bila predložena. Sicer pa je ravno nasprotno iz trditev tožnice in predloženih dokazov ugotoviti, da je tudi to zemljišče na dan uveljavitve ZSKZ imelo status kmetijskega zemljišča. 12. Sporno pa je v danem primeru predvsem, ali so bile nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSKZ v družbeni lastnini. Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da je lovska družina v skladu s takrat veljavno zakonodajo lahko pridobivala pravice oziroma določena sredstva ter jih kot družbena uporabljala za uresničevanje svojih ciljev, zemljišča, ki jih je uporabljala za potrebe svoje dejavnosti pa so lahko bila le v družbeni lastnini. Takšno stališče in da so lovske družine primarno družbene organizacije, pa je v citirani odločbi zavzelo tudi Ustavno sodišče. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka tekom postopka niti ni zatrjevala, da bi bile sporne nepremičnine pridobljene z drugačnim namenom, kot pa za potrebe lovske dejavnosti.(1) Zgolj na podlagi zatrjevanja toženke, da je nepremičnine pridobila z odplačnimi pravnimi posli od prodajalcev – pravnih prednikov, ki so na teh nepremičninah sami imeli civilnopravno lastninsko pravico, pa ni mogoče sklepati, da je šlo za pridobitev lastninske pravice in da je vpis družbene lastnine na nepremičninah bil napačno izveden. Dodati pa je tudi, da iz kupoprodajne pogodbe z dne 24. 5. 1986 za nepremičnine, vpisane pod k. o. Pečke, katera je bila sklenjena med fizično osebo in lovsko družino, celo izhaja, da se dovoljuje „vknjižba lastninske pravice v družbeno lastnino“, toženka pa se vpiše kot imetnica pravice uporabe. Iz dogovora z dne 25. 6. 1980 pa je razvidno, da je bila nepremičnina s parc. št. 1005/2, k. o. ... že vpisana kot družbena lastnina in je C. M. TOZD P. prenesel na toženko le pravico uporabe. Na tem mestu je glede pritožbenih navedb, da gre za enako situacijo pri nepremičninah, vpisanih pri k. o. ... (za katere je tožbeni zahtevek bil umaknjen), kjer je bila pravilno ob pridobitvi vknjižena lastninska pravica na toženko, poudariti, da ne gre za enako situacijo, saj iz te pogodbe z dne 14. 2. 1979 jasno izhaja, da je toženka na teh nepremičninah pridobila lastninsko pravico.

13. Kot torej izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča so lovske družine za potrebe svoje dejavnosti upravljale in uporabljale kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na katerih pa niso imele lastninske pravice – ZSKZ pa je ta zemljišča podržavil enako kot vsa družbena kmetijska zemljišča ne glede na to, s katerimi sredstvi (iz kakšnih virov) so bila kupljena oziroma ne glede na to, na kakšen način so bila pridobljena (50. točka obrazložitve), zato dejstvo, da so bile nepremičnine pridobljene odplačno s prispevki lovcev, za samo pridobitev lastninske pravice tožnice v tem primeru ni bistveno. Glede izraženega pričakovanja pravične in poštene sodbe pa je dodati, da je (tako v citirani odločbi tudi Ustavno sodišče) zakonodajalec z določbami ZSKZ legitimno zasledoval interes zaščite kmetijskih zemljišč in s tem naravne in kulturne dediščine državnega pomena. Pri tem je upošteval posebno in poudarjeno javnopravno naravo lovskih družin, katerih osnovno poslanstvo je upravljanje z lovišči in divjadjo, ki je po zakonu v lasti države. Poleg tega pa je poseg ZSKZ v pravni položaj lovskih družin oziroma imetnikov pravice uporabe na družbeni lastnini omiljen, s tem ko je v 17. členu ZSKZ predvidena pravica do nadaljnjega upravljanja in uporabe ter nato vzpostavitev koncesijskega oziroma pogodbenega razmerja najmanj za čas, ki ustreza amortizacijski dobi vlaganj v zemljišča. V istem členu je določeno, da se ob plačilu zakupnine ali odškodnine za podeljeno koncesijo upošteva kupnina za odplačno pridobljeno zemljišče tako, da se do poravnave te kupnine zakupnina ali odškodnina pobota. Na ta način lovske družine v bistvu ohranijo identičen pravni položaj, kot so ga imele pred sprejemom ZSKZ, saj jim je tudi v prihodnje zagotovljena pravica uporabe, njihovi morebitni izdatki za pridobitev nepremičnine pa se upoštevajo pri določitvi uporabnine. S tem je v bistvu upoštevano načelo varovanja pridobljenih pravic, kot izhaja tudi iz odločbe ustavnega sodišča (glej 46. točko obrazložitve).

14. Prav tako je nepotrebno obširno pritožbeno navajanje o neaktivnosti tožnice za dosego vpisa lastninske pravice. Aktivnost tožnice (RS) za njeno pridobitev oziroma vpis lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini namreč ne more vplivati na samo izvenknjižno pridobitev lastninske pravice.

15. V zvezi z ugovorom priposestvovanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi 29. člena ZTLR priposestvovanje stvari v družbeni lastnini ni bilo mogoče, prav tako priposestvovalna doba ni mogla teči po 11. 3. 1993, ko je v skladu s 14. členom ZSKZ lastninsko pravico pridobila tožnica. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je namreč tudi dobra vera posestnika, ta pa ne more biti v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svoje (28. člen SPZ oz. drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverni lastniški posestnik je lahko le tisti, ki je v opravičljivi zmoti, da je lastnik stvari, opravičljiva zmota pa v skladu z načelom ignoratia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje) ne more temeljiti na nepoznavanju prava (M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 264). Toženka torej ni mogla biti v dobri veri, kajti vsakdo, ki sodeluje v prometu z nepremičninami, mora upoštevati tudi obstoječe in veljavne zakone, ki opredeljujejo pravice na nepremičnini in se ne more zanašati izključno na podatke v zemljiški knjigi (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1070/2007 z dne 19. 2. 2009).

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo stroške postopka, s tem ko jih je v celoti naložilo v plačilo toženki. Čeprav je tožnica del zahtevka glede nepremičnin, vpisanih pri k. o. ... umaknila, pa toženka do te faze postopka ni priglasila nobenih pravdnih stroškov. Res je, da tožnica po umiku sicer ni spremenila sporne vrednosti zahtevka (9.000,00 EUR), vendar pa toženka (ki je imela nepremičnino v posesti) taki vrednosti tudi nikoli ni ugovarjala, zaradi česar tudi sodišče ni dvomilo v označeno vrednost nepremičnin.

17. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. 1: Konkretne zadeve tako tudi ni mogoče primerjati z zadevo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1486/2010, katere sodba je priložena k pritožbi, saj iz nje izhaja, da nakup nepremičnin ni bil izveden z izključnim namenom opravljanja zadev splošnega (družbenega) značaja.