Jedro

Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno zavarovanje. V tem obdobju ni bila v delovnem razmerju in ni opravljala druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila lahko obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana in tudi ni bila na šolanju. Z vpisom v poslovni register Republike Slovenije tožnice kot družbenice in poslovodne osebe v zasebni družbi pa je bil izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju ni imela lastnosti zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba, ni utemeljen.

Zgolj izdaja odmerne odločbe je vezana na zastaralni rok, ki velja za pravico do odmere prispevka (3. čl. ZDavP-2 v zvezi s 125. čl. ZDavP-2), medtem ko za izdajo ugotovitve odločbe, s katero je tožena stranka zgolj ugotovila obstoj statusa zavarovanke, ki je nastal že na podlagi zakona, zakon takšnega zastaralnega roka ne določa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2012 in z dne 28. 2. 2012, ter se ugotovi, da tožeča stranka nima lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.n.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 za 40 ur na teden.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Primarno poudarja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je namreč v sklepnem delu obrazložitve navedlo, da glede določenih očitkov tožnice, s katerimi opozarja na nepravilnosti (kršitev določb ZUP, ničnosti izpodbijane upravne odločbe, nezdružitve njenega upravnega postopka s postopkom stranskega intervenienta) v celoti povzema navedbe toženca v odgovoru na tožbo in jih v izogib ponavljanju ne obrazlaga znova. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča, da navedbe tožene stranke povzema in posledično šteje kot del svoje obrazložitve, pa je nedopustno. Sodišče ne razlikuje med samim navajanjem dejstev in obrazložitvijo posameznih relevantnih dejstev. Povzemanje navedb ne pomeni tudi obrazložitve teh dejstev. Ob pregledu sodbe (ki je edina predmet pritožbenega preizkusa, ne pa tudi odgovor na tožbo) tako ni mogoče ugotoviti, kakšne so navedbe tožene stranke glede nepravilnosti, ki jih je izpostavila tožnica, niti kakšni so v zvezi s tem razlogi sodišča. Nadalje tožnica navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Tekom postopka je zatrjevala, da ne le, da sama ni prejemala nobenih dohodkov iz naslova poslovodenja (ali družbeništva), temveč da tudi sama družba ni imela prav nobenih prihodkov iz naslova poslovanja. Ta okoliščina je ključna pri presoji ali tožnica ima status zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba. Sodišče je 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 razlagalo strogo gramatikalno, medtem ko tožnica meni, da je potrebno uporabiti teleološko razlago. Zavarovanje družbenika ali poslovodje po tej določbi je prav gotovo v soodvisnosti od prihodkov družbenika oz. poslovodje ter prihodkov družbe same. V tem postopku ni sporno, da tožnica kot poslovodja ni imela nobenih prihodkov (npr. plače, nagrade za poslovodenje, potnih stroškov, itd.) in sicer niti iz naslova delovnega razmerja (zavarovalna podlaga 001), niti iz naslova poslovodenja (zavarovalna podlaga 040), pri čemer pa sodišče tega dejstva neutemeljeno ni upoštevalo. Zgolj dejstvo, da tožnica ni prejemala plače po stališču sodne prakse ne zadostuje za neobstoj statusa zavarovanca, vendar pa je v predmetni zadevi še pomembno, da niti družba, katere družbenica in poslovodja je bila tožnica, ni imela nobenih prihodkov, niti tožnica od družbe ni prejela nobenih prihodkov. Da slednje ni nepomembna okoliščina izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 44/2011 z dne 6. 2. 2012. Na navedeno sodbo je tožnica opozorila prvostopenjsko sodišče, vendar se sodišče v zvezi z njenimi navedbami nikjer ni opredelilo. V tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica je uveljavljala tudi ugovor zastaranja, saj je tožena stranka ugotovila obstoj lastnosti zavarovanca v letu 2012 in sicer za čas od 14. 9. 2006 dalje, kar je prepozno. Tožena stranka je odločala o statusu zavarovanca, gre za ugotovitveni zahtevek, za katerega pozitivna zakonodaja ne vsebuje določila, da ne zastara. Del zahtevka, o katerem je odločala tožena stranka je torej že zastaral, vendar se sodišče do tega ugovora nikjer ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 14. 5. 2012 (v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 28. 2. 2012), s katero je bilo odločeno, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.n.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 za 40 ur na teden.

Za presojo v tej zadevi so bistvene sledeče ugotovitve in sicer, da tožnica v obdobju od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 ni bila vključena v obvezno zavarovanje, da v tem obdobju ni bila v delovnem razmerju in ni opravljala druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila lahko obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana in tudi ni bila na šolanju, da pa je bil dne 14. 9. 2006 z vpisom v poslovni register Republike Slovenije tožnice kot družbenice in poslovodne osebe v družbi A. d.n.o.

, izpolnjen dejanski stan po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da so bili s tem izpolnjeni zakonski pogoji za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Slednji so trajali do 23. 4. 2012, ko je bila družba A. d.n.o. izbrisana iz Poslovnega registra.

Skladno z 2. odstavkom 7. člena ZPIZ-1 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V 3. alineji 33. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarovanje samozaposlenih zavarovancev začne za družbenike zasebnih družb in zavodov z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Navedene določbe ZPIZ-1 je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno upoštevala tako tožena stranka, kot sodišče prve stopnje.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da iz naslova družbeništva in poslovodenja ni prejela nobenih dohodkov ter dejstvo, da tudi sama družba ni ustvarila nobenih prihodkov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zavarovanje na podlagi 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 obvezno, ne glede na dosežene prihodke, saj zakon ne določa kot pogoja, da bi moral zavarovanec iz naslova opravljanja funkcije poslovodenja pridobivati tudi dohodek. Tega neposredno zakon tudi pred novelo ZPIZ-1 C ni določal, pogoj je bil le, da osnova zavarovanca za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače. Tudi plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje ni nujno vezano na plačo ali plačilo za opravljeno delo. ZPIZ-1 določa zavarovalne osnove za plačilo prispevkov tudi za zavarovance, ki ne prejemajo plače (207. in 209. čl. ZPIZ-1), za zavarovance iz 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 pa jo določi posebej v 4. odst. 208. čl. ZPIZ-1. Če je dobiček zavarovanca kot poslovodne osebe manjši, se torej kot zavarovalna osnova upošteva najnižja pokojninska osnova, določena z zakonom. Izpolnitev pogojev, pod katerimi samo zavarovanje ni obvezno, ker v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti ni dosegel dobička, ki ga določa ZPIZ-1 v 1. odst. 18. čl. pa lahko po zakonu uveljavlja zgolj zavarovanec iz 1. odst. 15. čl. ZPIZ-1, kot to izhaja iz citirane določbe. Tožnica se nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 44/2011. V tej zadevi namreč Vrhovno sodišče RS ni zavzelo decidiranega stališča o tem, da je za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1 bistvenega pomena okoliščina, da je v spornem obdobju „doseženi dobiček“ zavarovanca kot poslovodne osebe enak nič ali da je celo dobiček iz dejavnosti družbe enak nič, in da torej v takšnem primeru ni podlage za obvezno pokojninsko zavarovanje na podlagi 2. odst. 15. čl. ZPIZ-1. Neutemeljen je nadalje ugovor zastaranja. Odločba tožene stranke, s katero je slednja zgolj ugotovila, da ima zavarovanka od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 lastnost zavarovanca za 40 ur na teden, je ugotovitvena in nima učinkov izvršljivosti, tako kot to velja za odmerno odločbo, s katero je odmerjen prispevek. Zgolj izdaja odmerne odločbe je vezana na zastaralni rok, ki velja za pravico do odmere prispevka (3. čl. ZDavP-2 v zvezi s 125. čl. ZdavP-2), medtem ko za izdajo ugotovitve odločbe, s katero je tožena stranka zgolj ugotovila obstoj statusa zavarovanke, ki je nastal že na podlagi zakona, zakon takšnega zastaralnega roka ne določa. Nadalje pa je tudi v 3. alineji 33. čl. ZPIZ-1 določeno, da za družbenike zasebnih družb in zavodov traja obvezno zavarovanje, ki je v konkretnem primeru nastalo ex-lege, od dneva vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Skladno z 2. odst. 48. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) pa pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje še traja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je v sklepnem delu obrazložitve navedlo, da glede določenih očitkov tožnice, s katerimi opozarja na nepravilnosti (kršitev določb ZUP, ničnosti izpodbijane upravne odločbe, nezdružitve njenega upravnega postopka s postopkom stranskega intervenienta), v celoti povzema navedbe toženca v odgovoru na tožbo in jih v izogib ponavljanju ne obrazlaga znova. Pravdni stranki namreč v okviru postopka navajata dejstva, medtem ko je sodišče dolžno v obrazložitvi sodbe navesti razloge o odločilnih dejstvih. Potrebno je namreč razlikovati med samim navajanjem dejstev, ki je v skladu z načelom dispozitivnosti v domeni strank ter obrazložitvijo posameznih relevantnih dejstev, ki je v domeni sodišča. Povzemanje navedb pravdnih strank nikakor ne pomeni hkrati tudi obrazložitve sodne odločbe. Kljub navedeni nepravilnosti, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednja na zakonitost odločitve v konkretnem primeru ni vplivala, saj se je sodišče sicer opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, pa tudi sicer tožnica pritožbenih navedb v zvezi z ničnostjo upravnega akta ter v zvezi s samimi kršitvami upravnega postopka v pritožbi ne konkretizira. Iz pritožbe namreč ne izhaja, zaradi katerih (konkretnih) nepravilnosti naj bi bil upravni akt ničen oz. kakšne so bile nepravilnosti upravnega postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost odločbe. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Tudi v tem delu je torej tožničino pritožbo zavrniti.

Ker ostale pritožbene navedbe (npr. da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo dejanskih prihodkov tožnice) za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.