Jedro

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

Obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička) družbe, ampak je vezana na dobiček zavarovanca. Lastnost zavarovanca ima tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke, št. 5036447 z dne 14. 5. 2012 in z dne 28. 2. 2012, ter da se ugotovi, da tožnica nima lastnosti zavarovanca kot družbenica zasebne družbe M. s., B. i. d. d.n.o., v kateri je hkrati poslovodna oseba od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 za 40 ur na teden.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo drugega odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), saj sta jo razlagali zgolj gramatikalno. Uporabiti naj bi morali teleološko razlago, po kateri obveznost zavarovanja družbenikov zasebnih družb, ki so hkrati poslovodne osebe, ne obstaja sama po sebi, ampak je povezana s prihodki družbenika – poslovodje in prihodki družbe. Do tega zaključka naj bi prišli tudi na podlagi zgodovinske razlage ob analizi ureditve, veljavne pred novelo ZPIZ-1C. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzetega v sodbi VIII Ips 44/2011 z dne 6. 2. 2012. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožbenim navedbam tožnice, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je le povzelo navedbe toženca v odgovoru na tožbo in jih v izogib ponavljanju ni ponovno razlagalo, kljub temu pa je presodilo, da ta nepravilnost na zakonitost odločitve ni vplivala, kar kaže na to, da je spregledalo, da tožnica ni uveljavljala relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč absolutno.

4. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj je ta kršitev podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. To kršitev lahko zagreši sodišče druge stopnje neposredno ali pa, če je storjena pred sodiščem prve stopnje, pa je sodišče druge stopnje ne odpravi. Upoštevajoč vsebino revizije se sodišču druge stopnje očita slednje. Vendar pa revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusi le, če je očitek bistvene kršitve dovolj konkretiziran. V obravnavanem primeru ni, saj v reviziji ni pojasnjeno, o katerih dejstvih sodba sodišča prve stopnje ni imela razlogov in zakaj so ta odločilna.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012 v družbi M. d.n.o. vpisana kot družbenik in hkrati poslovodna oseba za zastopanje (direktor). Tožnica v spornem obdobju ni bila v delovnem razmerju in ni opravljala druge dejavnosti, na podlagi katere bi bila lahko obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, in tudi ni bila na šolanju. Tožena stranka je dne 17. 2. 2012 po uradni dolžnosti pričela postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in izdala odločbo, da ima tožnica lastnost zavarovanca od 14. 9. 2006 do 23. 4. 2012, to je za čas od datuma vpisa v sodni register do izbrisa, na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. 9. ZPIZ-1 v 15. členu kot samozaposlene obravnava dve kategoriji zavarovancev: tiste, ki opravljajo kot edini in glavni poklic določeno samostojno dejavnost (prvi odstavek), in tiste, ki so družbeniki in hkrati poslovodne osebe (drugi odstavek). Opredelitev iz 8. člena ZPIZ-1 tako, kot je zapisana, se kljub nedoslednosti, ko se sklicuje na „15. člen“, lahko nanaša le na osebe iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. To pomeni, da velja obveznost zavarovanja za tiste samozaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ki z dejavnostjo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Za družbenike, ki so hkrati poslovodne osebe, ta opredelitev ne velja. Tudi pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno (18. člen ZPIZ-1, t.i. izvzem iz zavarovanja) se ne nanašajo na družbenike zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe, ampak samo na samozaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. 10. Pokojninsko zavarovanje družbenikov zasebnih družb v RS, ki so poslovodne osebe (in niso zavarovani na drugi podlagi), je po določbi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 obvezno in nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za tako zavarovanje (drugi odstavek 7. člena ZPIZ-1). Tudi po 45. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS št. 80/2000 in naslednji, ki je veljal do 31. 12. 2013) nastane zavarovalno razmerje po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Po 47. členu ZMEPIZ poslovodni delavci zasebnih družb iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 pridobijo lastnost zavarovanca z dnem vpisa v sodni register. ZPIZ-1 v prvem odstavku 209. člena določa, da je zavarovalna osnova odvisna od doseženega dobička zavarovanca, ne določa pa, niti ob smiselni razlagi, da je doseganje dobička pogoj za obvezno zavarovanje. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, zakon veže na pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali celo prihodkov družbe.

11. ZPIZ-1 ne govori o doseženem dobičku družbe, ampak o doseženem dobičku zavarovanca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 44/2011 z dne 6. 2. 2012, se pojem „opravljanja dejavnosti“ ne nanaša na dejavnost družbe, ampak na „dejavnost poslovodenja“, torej na dejavnost, na podlagi katere je oseba zavarovana. To izhaja tudi iz obrazložitve predloga sprememb in dopolnitev ZPIZ-1 (Poročevalec Državnega zbora RS št. 90/2001), kjer je poudarjeno eno temeljnih načel pokojninskega zavarovanja, namreč da obvezno zavarovanje temelji na delu. Ravno zaradi tega je bila sprejeta sprememba prejšnje ureditve, po kateri je nastala obveznost zavarovanja že na podlagi lastništva oziroma solastništva v podjetju, ne glede na okoliščino, ali posameznik to podjetje vodi.

12. V zadevi VIII Ips 44/2011 je tožnica trdila, da v spornem času ni prejemala plačila za delo poslovodje, pri čemer je plačilo povezovala s plačilom iz naslova sklenjenega delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je zato poudarilo, da to še ne kaže na neobstoj podlage za ugotovitev statusa zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Opozorilo je, da plačilo prispevkov za pokojninsko zavarovanje ni nujno vezano na plačo ali plačilo za opravljeno delo, saj ZPIZ-1 določa zavarovalne osnove (po 8. členu ZPIZ-1 je to osnova, od katere se plačujejo prispevki) tudi za zavarovance, ki ne prejemajo plače (207. in 209. člen ZPIZ-1). Za samozaposlene zakon določa, da se zavarovalna osnova določi najmanj v višini minimalne plače, če dosežena davčna osnova (doseženi dobiček zavarovanca, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih) ne preseže minimalne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji (prva alineja prvega odstavka 209. člena ZPIZ-1). Vendar pa iz te ureditve zakon v četrtem odstavku 208. člena izrecno izključuje zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, za katere določa, da je najnižja osnova za obračun prispevkov najnižja pokojninska osnova.

13. Obveznost plačila prispevkov oziroma višina osnove za obračun prispevkov za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ni odvisna od prihodkov (dobička) družbe, ampak je vezana na dobiček zavarovanca. Ker pa je višina zavarovalne osnove glede na višino davčne osnove določena v 209. členu ZPIZ-1, pri čemer za zavarovance iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne more biti manjša od najnižje pokojninske osnove (četrti odstavek 208. člena ZPIZ-1), in glede na to, da v 18. členu ZPIZ-1 (ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno) ti zavarovanci niso zajeti, ima lastnost zavarovanca tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

14. Tudi „zgodovinska razlaga“, na katero se sklicuje revidentka, ne more pripeljati do drugačne odločitve. ZPIZ-1 je pred novelo ZPIZ-C res določal, da se obvezno zavarujejo tudi poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, vendar pa je bil z novelo ta dodatni pogoj za obvezno zavarovanje izrecno opuščen. Ureditev, ki je veljala v obdobju, ki je relevantno v tem sporu, je kot pogoj za obvezno zavarovanje določala status družbenika, ne glede na obseg lastniškega deleža in status poslovodne osebe, ne glede na njene prihodke. Tudi nadaljnji razvoj ne govori v prid revidentkinemu stališču, saj novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji) pogojev, pod katerimi zavarovanje ne bi bilo obvezno, niti za osebe, ki so bile po prejšnji ureditvi samozaposlene iz prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne predvideva več.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.