Jedro

Tudi ob predpostavki, da ima sodba dejansko naravo sodne poravnave (in sta se pravdni stranki sporazumeli o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok), ni mogoče šteti, da gre za sporazum v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS. Tudi zato, ker se gramatikalno izrecno nanaša samo na otroški dodatek in iz zapisa ne izhaja dogovor, pri kom od staršev se bo otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteval. Poleg tega je razlaga, da 6. točka izreka sodbe predstavlja sporazum, predviden v zakonu iz leta 2012, preširoka, glede na to, da je bila sodba izdana leta 2003.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 368,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke št. 12300-4932/2012/2 z dne 10. 12. 2013, št. 12300-2755/2013/2 z dne 10. 12. 2013, št. 1231-3324/2011/1 z dne 18. 4. 2012 in št. 1231-16440/2012/1 z dne 22. 2. 2013 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Naložilo ji je, da v roku 30 dni izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka za obdobje od 1. 1. 2012 do 1. 8. 2013. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila kršena ustavna določba spoštovanja pravnomočnih odločb državnih organov iz 158. člena Ustave RS. Sodišči namreč nista upoštevali pravnomočne sodne odločbe, ki sicer izrecno govori samo o pravici do otroškega dodatka, vendar je ta po svoji naravi družinski prejemek in socialni transfer. Torej bi se določba pravnomočne sodne odločbe lahko upoštevala kot sporazum iz desetega odstavka 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2012 in naslednji) tudi za ostale pravice iz javnih sredstev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka za tožnikovega otroka določila plačilo za program vrtca v višini 77,00 % cene programa. Pri ugotavljanju materialnega položaja družine tožnika ni upoštevala dveh otrok tožnika iz prejšnje zakonske zveze, čeprav sta imela v času vložitve vloge prijavljeno stalno prebivališče na naslovu tožnika. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka otroka tožnika iz prejšnje zakonske zveze pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upoštevala že pri tožnikovi bivši ženi. Pri tem je izhajala iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju P 762/2002 z dne 10. 11. 2003 (v nadaljevanju: sodba), izdane zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otrok in plačevanja preživnine. S citirano sodbo sta bila takrat še mladoletna otroka tožnika in bivše žene zaupana v nadaljnje varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, v 6. točki izreka sodbe pa je bilo izrecno določeno, da otroški dodatek za oba otroka prejema njuna mati, tožnikova bivša žena (1). Zaposlena pri toženi stranki, ki je vodila postopek na prvi stopnji, je zaslišana kot priča izpovedala, da je 6. točko izreka sodbe štela kot sporazum iz desetega odstavka 10. člena ZUPJS, skupaj z dejstvom, da je pravice iz javnih sredstev za otroka iz prejšnje zakonske zveze uveljavljala že tožnikova bivša žena.

8. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da 6. točke izreka sodbe ni mogoče smiselno upoštevati kot dogovor staršev o tem, pri kom od staršev se upošteva skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS. Zato sta odpravili izpodbijane odločbe tožene stranke.

9. Predmet revizijske presoje je vprašanje, ali ima 6. točka izreka sodbe naravo sporazuma staršev o tem, pri katerem od staršev se upošteva skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

10. ZUPJS v 10. členu določa osebe, ki se poleg vlagatelja upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za ugotovitev dohodka na družinskega člana za določitev znižanega plačila vrtca. Poleg vlagatelja se pri ugotavljanju materialnega položaja po prvem odstavku 10. člena ZUPJS upoštevajo 1.) zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti; in 2.) otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu. Osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, kadar so otroci v primeru razveze zakonske zveze dodeljeni v varstvo in vzgojo obema staršema, t. i. sostarševstvo, pa so določene v desetem odstavku 10. člena ZUPJS. Če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja, upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. 11. Stališče tožene stranke, da 6. točka izreka sodbe (da otroški dodatek za oba otroka prejema njuna mati) predstavlja sporazum iz desetega odstavka 10. člena ZUPJS in se nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev, čeprav ureja samo otroški dodatek, ni utemeljeno. Tudi po presoji revizijskega sodišča 6. točke izreka sodbe ni mogoče razlagati v smeri, da gre za sporazum v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS. Iz obrazložitve sodbe res izhaja, da sta se starša med drugim sporazumela tudi o pokrivanju stroškov za oba otroka in je sodišče v skladu z drugim odstavkom 412. člena (2) takrat veljavnega ZPP preverilo, ali je sporazum oziroma dogovor v skladu z interesi otrok. Iz obrazložitve sodbe bi torej lahko izhajalo, da sta tožnik in njegova bivša žena dejansko sklenila sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok (3). Vendar tudi od predpostavki, da ima sodba dejansko naravo sodne poravnave (in sta se pravdni stranki sporazumeli o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok), ni mogoče šteti, da gre za sporazum v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS. Tudi zato, ker se gramatikalno izrecno nanaša samo na otroški dodatek in iz zapisa ne izhaja dogovor, pri kom od staršev se bo otrok pri ugotavljanju materialnega položaja upošteval. Poleg tega je razlaga, da 6. točka izreka sodbe predstavlja sporazum, predviden v zakonu iz leta 2012, preširoka, glede na to, da je bila sodba izdana leta 2003. Zato razlaga tožene stranke, da gre v primeru 6. točke izreka sodbe dejansko za sporazum v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS, ni utemeljena. Posledično tudi očitek o nespoštovanju pravnomočnih sodnih odločb ni utemeljen (4).

12. Navedbe, da je tožnikova bivša žena redno uveljavljala pravice iz javnih sredstev za skupna otroka in sta se pri ugotavljanju materialnega položaja družine upoštevala že pri izdaji teh odločb, za presojo v obravnavani zadevi niso bistvene. Na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je predmet socialnega spora presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke. Poleg tega tožnik v tem upravnem postopku ni bil stranka postopka. Za presojo tudi ni bistveno, da za skupna otroka ni uveljavljal pravic iz javnih sredstev.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Tožniku se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 302,00 EUR, od tega 282,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 (ne pa tudi pavšalnega zneska 10,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov), z vključenim 22 % DDV.

(1)

Sodba je bila spremenjena v 4. točki izreka s sodno poravnavo II P 943/2005 z dne 3. 7. 2006, ki pa se je nanašala na stroške za prehrano, varstvo in vzgojo.

(2) "Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena lahko stranke sklenejo sodno poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok, vendar senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da ni v skladu z interesi otroka."

(3) Tudi zato, ker sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe.

(4)

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v

67. členu toženi stranki daje pravno podlago za poziv vložniku na odpravo pomanjkljivosti. Torej je imela tožena stranka v primeru dvoma v postopku odločanja možnost tožnika pozvati, da se izjasni, pri kom od staršev se bosta otroka iz prejšnje zakonske zveze upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja .