Jedro

V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe toženca št.... z dne 10. 12. 2013, št. ... z dne 10. 12. 2013, št. ... z dne 18. 4. 2012 in št. ... z dne 22. 2. 2013 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naložilo mu je, da v roku 30 dni izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka A.A. za obdobje od 1. 1. 2012 do 1. 8. 2013 (I. točka izreka). Obenem ga je zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 507,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tolmačenje sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 762/2002 z dne 10. 11. 2003, napačno, saj se dogovor med starši nanaša na bodoče uveljavljanje pravice do otroškega dodatka in tudi drugih pravic. V sodbi je pojasnjeno, da starši ob spremenjenih okoliščinah lahko sklenejo dogovor o spremembi sodne poravnave ali pa o tem lahko na predlog odloči sodišče. Ker sprememba ni bila predlagana, je v času izdaje izpodbijanih odločb veljala sodba Okrožnega sodišča v Kranju, iz katere izhaja, da je otroške dodatke za B.B. in C.C. upravičena uveljavljati mati. Ker je poleg otroških dodatkov uveljavljala še subvencijo malice in državno štipendijo, se otroka pri uveljavljanju subvencije vrtca ne moreta upoštevati pri tožniku. Izpodbijana sodba je v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, saj se te pravice uveljavljajo z enotno vlogo. Otroka se v istem obdobju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev lahko upoštevata zgolj v eni družini. ZUPJS je bil sprejet že leta 2010, uporabljati pa se je začel šele leta 2012, zato bi moral tožnik z materjo otrok urediti razmerja glede njihovega preživljanja in se dogovoriti o načinu uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Pojasnjuje še, da je dodatek za veliko družino še vedno urejen v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih med tem, ko otroške dodatke, subvencioniranje vrtca in malice ureja ZUPJS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sodba Okrožnega sodišča v Kranju ne vsebuje dogovora v smislu določb ZUPJS. Gre za oblastveni akt sodne veje oblasti in ne za dogovor, kot ga v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev predvideva ZUPJS, ki v času izdaje sodbe sploh še ni bil v veljavi. ZUPJS staršem ne nalaga obveznosti sklenitve dogovora o ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč se v primeru, da dogovor ni sklenjen, upošteva otrok pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Predmet tega socialnega spora je v skladu z 81. členom ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti: - dokončne odločbe z dne 10. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 4. 20012, s katero je bilo določeno plačilo za program vrtca za otroka A.A. v višini 77,00 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, pa krije Občina D.; in - dokončne odločbe z dne 10. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 22. 2. 2013, s katero je bilo določeno plačilo za program vrtca za otroka A.A. v višini 77,00 % cene programa od 1. 1. do 31. 12. 2013, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, pa krije Občina D..

8. Spor se tako nanaša na znižano plačilo vrtca za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2013(1). Bistvo spora pa je v tem, ali se pri ugotavljanju materialnega položaja družine oziroma povprečnega mesečnega dohodka na osebo, kot bistvenega pogoja za določitev znižanja, poleg tožnika kot vlagatelja, njegove (sedanje) žene in skupnega otroka A.A., upošteva tudi tožnikova otroka iz prejšnjega zakona (C.C. In B.B.).

9. Toženec je v izpodbijanih odločbah ob stališču, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 762/2002 z dne 10. 11. 2003, izdano zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka in plačevanja preživnine, med tožnikom in njegovo bivšo ženo sklenjen sporazum, da se pri ugotavljanju materialnega položaja za priznanje pravic iz javnih sredstev skupna otroka C.C. in B.B. upošteva pri tožnikovi bivši ženi, pri ugotavljanju materialnega položaja družine upošteval le tožnika, (sedanjo) ženo in skupnega otroka A.A.. Ob ugotovitvi, da povprečni mesečni dohodek družine na osebo presega 99 % povprečne mesečne plače, je tožnika uvrstil v 9. dohodkovni razred, za katerega je določeno plačilo v višini 77 % cene programa vrtca.(2)

10. Sodišče prve stopnje je drugače kot toženec zaključilo, da sodbe z dne 10. 11. 2003 ni mogoče šteti za sporazum staršev o tem, pri kom se upošteva otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku pritrjuje.

11. Osebe, ki se poleg vlagatelja upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za ugotovitvitev dohodka na družinskega člana za določitev znižanj plačila vrtca, o katerem se odloča po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2012 s spremembami),(3) so določene v 10. členu ZUPJS.

12. Poleg vlagatelja se pri ugotavljanju materialnega položaja po 1. odstavku 10. točke ZUPJS upoštevajo (1.) zakonec oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski skupnosti, ki je po predpisu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo oziroma oseba, s katero vlagatelj živi v registrirani istospolni partnerski skupnosti; in (2.) otroci in pastorki, ki so jih vlagatelj ali oseba iz prejšnje točke dolžni preživljati po zakonu.

13. Osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, kadar so otroci v primeru razveze zakonske zveze dodeljeni v varstvo in vzgojo obema strašema, t. i. sostarševstvo, pa so določene v 10. odstavku 9. člena ZUPJS. Če se starši skladno s predpisi, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, sporazumejo, da imajo oziroma obdržijo varstvo in vzgojo otroka, se otrok pri ugotavljanju materialnega položaja, upošteva pri tistem izmed staršev, kot se sporazumejo starši. Če se starši o tem ne sporazumejo, se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. 14. Navedeno pomeni, da se v primeru sostarševstva pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev, otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje je tako za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali sta tožnik in njegova bivša žena s sodbo z dne 10. 11. 2003 sklenila dogovor o tem, pri katerem izmed njiju naj se skupna otroka upoštevata pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

15. Pritožbeno sodišče soglaša, da se dogovor iz 6. točke izreka sodbe z dne 10. 11. 2003, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave, mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema (1., 2., in 3. točka izreka sodbe), ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS, in zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS.

16. Dogovorjeno je bilo, da otroški dodatek za oba otroka prejema njuna mati, tožnikova bivša žena, kar pa ni mogoče tolmačiti tako, da sta se s tem dogovorila, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, pri čemer zmotno vztraja toženec v pritožbi. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, se je ZUPJS, ki je uzakonil sistem uveljavljanja pravic iz javnih sredstev na podlagi enotne vloge, začel uporabljati šele z dnem 1. 1. 2012(4) , zato je pravno nevzdržno šteti, da dogovor iz leta 2003 o tem, kdo prejema otroški dodatek, predstavlja dogovor o upoštevanju otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. In to kljub temu, da se pravice do denarnih prejemkov iz 5. člena ZUPJS in pravice do subvencij in plačil iz 6. člena ZUPJS na podlagi 1. odstavka 37. člena ZUPJS uveljavljajo z enotno vlogo. Po tej določbi upravičenec z eno vlogo uveljavlja pravice iz javnih sredstev, do katerih je upravičen, o njih se odloči z eno odločbo. Odločbe o pravici do otroškega dodatka, štipendiji in subvencioniranju malice, ki ju je za skupna otroka uveljavljala tožnikova bivša žena, oziroma presoja njihove pravilnosti in zakonitosti, niso predmet tega socialnega spora, zato toženčeve pritožbene navedbe o tem, da je skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja upošteval že pri izdaji teh odločb, za rešitev te zadeve, ko gre za znižano plačilo vrtca, ki ga je uveljavljal tožnik, niso relevantne.

17. Ker torej tožnik in njegova bivša žena nedvomno nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS nikakor ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženca na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem mu je, ker s pritožbo ni uspel, naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo v skupni višini 299,63 EUR, in sicer stroške odgovora na pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembo, v nadaljevanju: ZOdvT) 225,60 EUR in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ter od tega skupnega zneska še 22 % DDV v višini 54,03 EUR. Ni pa priznalo nagrade za izdelavo in izročitev dokumentov po tarifni št. 6000, ker ti stroški niso niti specificirani niti dokazani.

(1) Z odločbo z dne 26. 8. 2013 je bila odločba z dne 22. 2. 2013 razveljavljena z dnem 1. 8. 2013, ker otrok od tega dne dalje ni bil več vpisan v vrtec.

(2) 24. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev

(3) 6. člen ZUPJS

(4) začetek veljavnosti z dnem 14. 8. 2010