Jedro

Zavarovalnica mora preizkusiti zahtevke tožeče stranke in tudi poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Zavarovalnica torej mora dajati navodila, in poskrbeti za varstvo zavarovanca. Če takšno ravnanje opusti, v primeru slabega pravdanja zavarovanca sama ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja.

Zavarovalnica ne more dajati navodil zavarovančevem odvetniku. Zavarovančev odvetnik je v pravnem razmerju zgolj s svojim naročnikom, in ne z zavarovalnico. Vendar pa to tudi ni nobena ovira, ker lahko zavarovalnica daje navodila zavarovancu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah I in II izreka potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 9.539,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2016 (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.314,96 EUR s pripadki (II. točka izreka). V obrazložitvi svoje sodbe je navedlo, da je tožeča stranka oškodovancu Z. R. plačala 9.539,74 EUR. V tem znesku je so zajeti zneski mesečne rente, ki jo je tožeča stranka dolžna plačevati na temelju odločbe VS RS, opr. št. II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014, v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 2. 2015. Njena pravna prednica je imela v času škodnega dogodka s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti po polici št. 50025 (priloga A4). Z zavarovalno pogodbo št. 50025 se je pravna prednica tožeče stranke zavarovala pred odgovornostjo. Za pravno razmerje med pogodbenima strankama pa so veljali tudi Splošni zavarovalni pogoji za zavarovanje premoženja in interesov javnega podjetja S. d. d. z oznako P-...-95/JP (v nadaljevanju SZP). Pravna prednica tožeče stranke je v postopku z opr. št. P 2833/2014 bila v pravnem položaju odgovorne osebe, tožena stranka pa v položaju zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana odgovornost. O sporu je bilo odločeno z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 2. 2015. Ker sta v tej pravdi stranki glede materialne škode, podali različne ugovore, sta bili z navedeno odločbo VS RS obsojeni na plačilo različnih zneskov. Oškodovancu morata po tej sodbi solidarno plačevati mesečno rento v višini 81,79 EUR. Izključno pravni prednici tožeče stranke pa je bilo naloženo še plačilo mesečne rente v višini 35,05 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 5 in 6). Toženki sta bili navadni sospornici.

2. Tožena stranka je sicer ugovarjala, da se je tožeča stranka slabo pravdala. Po presoji prvostopenjskega sodišča pa takšen ugovor ni bil utemeljen, kar je sodišče utemeljilo z besedilom 5. in 6. odstavka 21. člena SZP. Po presoji prvostopenjskega sodišča je bila tožena stranka dolžna prebirati vloge zavarovanca in ga opozarjati na morebitne pomanjkljivosti v njegovi obrambi. Tožena stranka bi lahko uspešno ugovarjala slabo pravdanje le, če bi pravna prednica tožeče stranke v prvi pravdi ne upoštevala njenih izrecnih navodil. Prvostopenjsko sodišče je, kot je razvidno iz 1. točke te obrazložitve, tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V svoji pritožbi je izrecno navedla, da pritožbo izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je o višini obveznosti tožene stranke že bilo odločeno s sodbo VS RS, opr. št. II Ips 142/2014 in s popravnim sklepom. Vse te obveznosti naj bi tožena stranka že poravnala in zato naj ne bi bila dolžna ničesar več. Višji znesek naj bi bila škoda tožeče stranke, ki bi jo morala nositi tožeča stranka sama. V nadaljevanju je tožena stranka še navedla, da sta bili v postopku (ki se je končal s sodbo VS RS, opr. št. II Ips 142/2014) obe toženki zastopani po odvetnikih. Tožena stranka ni imela nobenega razloga za dvom v kakovost pravdanja. Zahteva prvostopenjskega sodišča po nadzoru in prebiranju vlog odvetnika naj bi bila prestroga. Odvetnik naj bi opravljal pravdna dejanja na temelju navodil stranke in mu ni naloženo, da naj bi sprejemal navodila od zavarovalnice. 6. odstavek 21. člena SZP naj bi zavarovalnice ne zavezoval k prebiranju vlog in k skrbi za potek pravde.

4. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

5. Pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, in se zato pritožbeno sodišče sklicuje na po prvostopenjskem sodišču ugotovljeno dejansko stanje. Nikakršnega dvoma tudi ni, da sta pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka sklenili pogodbo o zavarovanju odgovornosti po polici št. 50025 (priloga A4), in da so poleg zavarovalne pogodbe medsebojno razmerje opredeljevali tudi SZP.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki je nastala v njenem premoženju. Ta škoda je nastala zato, ker je morala tretjemu (oškodovancu Z. R.) izplačati tudi kumulirane zneske rente v višini po 35,05 EUR mesečno.

7. Smisel zavarovanja odgovornosti je v tem, da se povrne škoda, ki bi nastala v zavarovančevem premoženju, če bi nastal zavarovalni primer (1. odstavek 949. člena OZ). Prav to pa je tožeča stranka trdila. Od tožene stranke je zahtevala povrnitev te škode. Pravna temelja za njen zahtevek sta 921. in 1. odstavek 943. člena OZ.

8. O višini škode, ki nastaja Z. R. in ki posledično nastaja v premoženju tožeče stranke, je bilo odločeno v sporu z opr. št. II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014, v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 2. 2015. Skupna škoda pravnega prednika tožeče stranke in sedaj tožeče stranke je enaka vsoti 81,79 EUR in 35,05 EUR, pri čemur se morata oba zneska plačevati vsak mesec in gre pri obeh zneskih za mesečno rento. Ta spor se ni vodil med zavarovancem in zavarovalnico (sedanjo tožečo in toženo stranko), temveč ga je vodil oškodovanec Z. R. zoper pravno prednico zavarovanca (sedanje tožeče stranke) in pa zoper zavarovalnico samo.

9. Spor, o katerem mora sedaj odločiti Višje sodišče v Ljubljani, pa se ne vodi med istima strankama. Vodi se med pravnim naslednikom zavarovanca, in zavarovalnico. O tem, ali mora škodo pravnega naslednika zavarovanca poravnati zavarovalnica na temelju zavarovalne pogodbe, se bo odločilo šele v tem sporu.

10. Pritožbeno sodišče je, enako kot že prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ker tožena stranka v sporu, ki se je končal z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 142/2014 in s popravnim sklepom pravne prednice tožeče stranke ni opozorila na pomanjkljivosti v njeni obrambi, mora povrniti tudi škodo, ki je nastala s plačevanjem mesečne rente v višini 35,05 EUR. Drugi stavek 6. odstavka 21. člena SZP namreč določa, da mora zavarovanec upoštevati navodila in stališča zavarovalnice. Zavarovalnica pa mora preizkusiti zahtevke tožeče stranke in tudi poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki (1. stavek 5. odstavka 21. člena SZP). Zavarovalnica torej mora dajati navodila, in poskrbeti za varstvo zavarovanca. Če takšno ravnanje opusti, v primeru slabega pravdanja zavarovanca sama ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja. Iz 5. in 6. odstavka 21. člena SZP sicer ni mogoče sklepati, da bi morala zavarovalnica prebirati vloge zavarovanca. SZP namreč ne določa načina, na katerega naj zavarovalnica zadosti svoji dolžnosti, dajati navodila. Ne glede na to pa je pritožbeno sodišče presodilo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Zavarovalnica mora namreč spremljati ravnanje zavarovanca, sicer navodil ne more dajati. Na kakšen način to stori, je prepuščeno njej. Če jih ne daje, nosi posledice sama, kot je že bilo obrazloženo.

11. Ugovora slabega pravdanja ne more uveljavljati zavarovalnica niti, če je bil zavarovanec zastopan po odvetniku, ker SZP za takšen primer ne predvideva nobene izjeme.

12. V zadevi Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. P 428/2014 in Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 40/2017 je bil pravni temelj za odločitev drugačen. Stranki sta sklenili zavarovalno pogodbo za zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za tretjim osebam povzročeno škodo, uporabljali pa so se Splošni pogoji zavarovanja avtomobilske odgovornosti (AO-95). Ni izkazano, da so SZP in AO-95 imeli enako besedilo. Že zato odločitev obeh navedenih odločb ne more ničesar prispevati k odločanju pritožbenega sodišča v tej zadevi.

13. Pritožba ima prav, da zavarovalnica ne more dajati navodil zavarovančevem odvetniku. Zavarovančev odvetnik je v pravnem razmerju zgolj s svojim naročnikom, in ne z zavarovalnico. Vendar pa to tudi ni nobena ovira, ker lahko zavarovalnica daje navodila zavarovancu. Prav to pa določa 2. stavek 6. odstavka 21. člena SZP.

14. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).