Jedro

Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da mora toženka plačati tožnici 9.539,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.314,96 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

3. Toženka je v skladu s sklepom III DoR 128/2018-9 z dne 19. 2. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa v plačilo poleg že priglašenih stroškov naloži tudi revizijske stroške toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 128/2018-9 z dne 19. 2. 2019 dopustilo vprašanje, ali je zavarovalnica iz zavarovanja odgovornosti svojemu zavarovancu, če je oškodovanec kot navadna sospornika tožil oba in je zavarovanca zastopal odvetnik, dolžna povrniti znesek nad zneskom, na katerega sta bila solidarno obsojena oba.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8. Pravna prednica tožeče stranke je v pravdi, ki se je vodila pod opr. št. P 2833/2014 v korist tožeče stranke oškodovanca Z. R. in drugih, zaradi plačila odškodnine, nastopala v vlogi odgovorne osebe, tožena stranka pa v vlogi zavarovalnice, pri kateri je odgovornost zavarovana. V tej pravdi sta bili navadni sospornici. Ker sta glede materialne škode, ki se nanaša na bodočo tujo pomoč, podali različne ugovore, sta bili z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 142/2014 z dne 16. 10. 2014, v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 2. 2015, obsojeni na plačilo različnih zneskov. Naloženo jima je bilo, da Z. R. od 1. 3. 2001 dalje mesečno solidarno plačujeta znesek 81,79 EUR, pravni prednici tožeče stranke pa je bilo naloženo še dodatno plačilo 35,05 EUR.

9. Vprašanje v tem postopku je bilo, ali je zavarovalnica zavarovancu dolžna povrniti to razliko, ki naj bi nastala zaradi drugačnega pravdanja. Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče, da bi morala zavarovalnica v sporu zavarovancu dajati navodila in poskrbeti za njegovo varstvo. Ker tega ni storila, ne more uveljavljati ugovora slabega pravdanja in mora zavarovancu povrniti škodo, ki je nastala zaradi pomanjkljivosti v njegovi obrambi. Toženka se s tem stališčem ne strinja, saj trdi, da je bila tožnica obsojena na plačilo višje mesečne rente izključno zato, ker v reviziji, drugače kot toženka, ni uveljavljala ugovora, da oškodovanec ni izkazal obsega potrebne tuje pomoči. 10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da je v okoliščinah obravnavanega primera zavarovalnica iz zavarovanja odgovornosti svojemu zavarovancu, če je oškodovanec kot navadna sospornika tožil oba in je zavarovanca zastopal odvetnik, dolžna povrniti znesek nad zneskom, na katerega sta bila solidarno obsojena oba.

11. V obravnavani zadevi je med strankama obstajalo zavarovalno razmerje. Po 921. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. Tudi po 21. členu Splošnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje premoženja in interesov javnega podjetja S., d. d. z oznako AA (v nadaljevanju Splošni pogoji) se je toženka zavezala, da bo tožnici povrnila škodo, ki je posledica uveljavljanja zahtevkov na osnovi civilnega prava, ker je zaradi železniških vozil prišlo do telesne poškodbe ali okvare zdravja neke osebe.

12. Toženkina obveznost tako nedvomno obstaja, vprašanje je le, ali tudi v presežnem delu, ki naj bi nastal zaradi zatrjevane tožničine opustitve določenih ugovorov v pravdi z oškodovancem. Vrhovno sodišče šteje kot ključno, da sta bili obe stranki tega postopka v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Poleg tega, da je bila stranka postopka, je imela po 199. členu ZPP namreč možnost priglasiti tudi stransko intervencijo na strani (sedaj) tožeče stranke. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP). S tem tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba sodišča druge stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

13. Poleg navedenega sta pomembni tudi določba petega in šestega odstavka 21. člena Splošnih pogojev. Po petem odstavku 21. člena Splošnih pogojev je dolžna zavarovalnica preučiti odškodninske zahtevke tako po temelju kot višini in poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi in pretiranimi odškodninskimi zahtevki. Po šestem odstavku 21. člena Splošnih pogojev pa mora zavarovanec v pravdnem postopku upoštevati navodila in stališča zavarovalnice. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišč nižjih stopenj, da je bila toženka tudi glede na te določbe in 921. člen OZ v pravdi, kjer sta bili s tožnico navadni sospornici, dolžna spremljati tudi ravnanje tožnice in jo opozoriti na morebitne pomanjkljivosti v njeni obrambi, saj bi morala vedeti, da lahko njena ravnanja vplivajo tudi na višino njene obveznosti. Navedenega ne spremeni dejstvo, da je tožnico zastopal odvetnik.

14. Tožnici tudi ni mogoče očitati kršitve določbe 950. člena OZ, po kateri se zavarovanec zavezuje, da bo po nastanku zavarovalnega primera storil vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice. Te določbe ni mogoče razlagati tako široko, da bi se v tem okviru kot opustitveno ravnanje preizkušala najvišja skrbnost zavarovanca v sodnem postopku z oškodovancem glede višine nastale škode. Toženka sama navaja, da je šlo za kompleksen odškodninski spor, ki je tekel od leta 2001 dalje. Za vodenje postopka proti oškodovancu je tožnica pooblastila kvalificirano odvetniško družbo, ki jo redoma zastopa in v dolgotrajnem postopku vložila redna in izredna pravna sredstva, ki so ji bila na voljo. Toženka sama navaja, da je komunikacija med pooblaščenci ves čas normalno potekala in da neskladij med ugovori in stališči tedanjih toženk v pravdi ni bilo.

15. Dejansko stanje v zadevi II Ips 75/2018, na katero se sklicuje toženka, je bilo drugačno od obravnavanega. V tej zadevi je šlo za zavarovanje avtomobilske odgovornost in ni bilo enakih pogodbenih določil ali splošnih pogojev, kot v obravnavani zadevi, stranka pa je s tem, ko je pooblastila odvetnika, ki ga je sama izbrala, v nasprotju s splošnimi pogoji prevzela tveganje procesnih opustitev izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Zavarovanec pa ni niti vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene odškodnine.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Glede stroškov revizijskega postopka**

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna tožnici, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Odvetniško tarifo. Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 21, 600 točk) in materialne stroške po 11. členu OT, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 447,98 EUR stroškov revizijskega postopka.