Jedro

Napotitev na pravdo zaradi izpodbijanja veljavnosti oporoke. Za presojo, ali predstavlja listina ali del listine oporoko, ni pomemben naslov listine, ampak njena vsebina, kar je pravno vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter zakonitega dediča M. S. napotilo na pravdo z zahtevkom za razveljavitev zapustnikove lastnoročne oporoke z dne 20.12.2004. Določilo je tudi rok trideset dni po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa za vložitev tožbe, z opozorilom, da bo v primeru, če tožba v navedenem roku ne bo vložena, sodišče nadaljevalo z zapuščinskim postopkom.

Proti navedenemu sklepu vlaga pritožbo dedič M. S., ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da napoti na pravdo dediča D. S., podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da je na pravdo napotilo njega, saj iz dokazov in dejstev v dosedanjem postopku izhaja, da je manj verjetna pravica dediča D. S.. Zapustnikova izjava z dne 20.12.2004, da postanejo po njegovi smrti vsa finančna sredstva na računih last sina D., je zgolj iztrgana iz konteksta celotne izjave in ne predstavlja pravno veljavne oporoke. Izjava ni napravljena v obliki in ob pogojih, kot to določa Zakon o dedovanju (ZD). Zapustnik ni bil sposoben za razsojanje, poleg tega pa je utemeljen dvom, da je lastnoročno napisal in podpisal svojo izjavo. Če je to storil, pa je nedvomno, da je tako ravnal pod prisilo in po nareku ter v zmoti glede njene vsebine. Odločitev sodišča prve stopnje, da temelji pravica pritožnika na šibkejšem pravnem naslovu in je zato manj verjetna, je zmotna. Sodišče je izpodbijani sklep tudi napačno in pomanjkljivo obrazložilo, saj so razlogi iz sklepa nejasni in neutemeljeni, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sklepa o vsebini izjave zapustnika in med samo to izjavo. Navedene kršitve bistveno vplivajo na zakonitost in pravilnost sklepa, zato gre za bistveno kršitev določb postopka, sklep pa je zato nepravilen.

Dediča F. S. in D. S. nista odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predstavlja zapustnikova izjava z dne 20.12.2004 na 9. strani v delu: „po moji smrti naj vsa finančna sredstva, ki jih imam na računih, postanejo last sina D.“ zapustnikovo lastnoročno oporoko. To izjavo je zapustnik lastnoročno napisal in podpisal, kar je pogoj za veljavnost lastnoročne oporoke (1. odstavek 63. člena ZD). Za presojo, ali predstavlja listina oporoko ali ne, ni pomemben naslov listine, ampak njena vsebina. Za to, da ta listina zapustnika predstavlja njegovo lastnoročno oporoko, je odločilno, da je zapustnik v svoji izjavi določil sina D. S. za svojega dediča, ki po njegovi smrti postane lastnik zapustnikovih finančnih (denarnih) sredstev na računih (primerjaj 78. člen ZD). Pri tem je nepomembno, da zapustnik v svoji izjavi med drugim opisuje tudi svoje družinske razmere oziroma piše o drugih stvareh, saj to ne vpliva na pravno opredelitev navedenega dela zapustnikove izjave kot njegove lastnoročne oporoke. Ker je šlo v tem delu za pravno vprašanje, je sodišče prve stopnje pravilno o njem samo odločilo.

Ostala vprašanja, ki jih glede veljavnosti zapustnikove oporoke načenja pritožnik (sposobnost za razsojanje, zatrjevanje obstoja okoliščin iz 60. člena ZD, dvom, da je zapustnik napisal in podpisal izjavo – oporoko), so dejanske narave oziroma gre za sporna dejstva, o katerih odloča pravdno in ne zapuščinsko sodišče (1. točka 2. odstavka 210. člena ZD). Oporočno dedovanje ima prednost pred zakonitim dedovanjem, zato je pravica pritožnika, ki temelji na zakonu, v razmerju do oporočnega dediča D. S. manj verjetna. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je na pravdo napotilo pritožnika (1. odstavek 213. člena ZD). Pritožnikovi očitki o bistvenih kršitvah določb postopka so povsem splošni in neobrazloženi, zato jih ni mogoče vsebinsko obravnavati. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka, pri čemer je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Glede na povedano uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).