Jedro

Tožnica je namreč v tožbi, v lastni izpovedbi in tudi v pritožbi navajala/izpovedovala, da je nadaljevanje TV prispevka naročila urednica B. B., njenega zaslišanja pa ni predlagala, kot tudi ne zaslišanja producentov oddaje. Tožnica je namreč zatrjevala in izpovedala, da ji je bil za vsako snemanje in montažo (posebej) ravno s strani producenta oddaje naročen termin s snemalcem/montažerjem. Oporekanja, da je nerealno pričakovati, da bi se snemalec oz. montažer po toliko letih spomnila sodelovanja s tožnico (glede spornega TV prispevku), so le prazna ugibanja, s katerimi ne more biti uspešna. Presoja sodišča v tem delu je skrbna in jasna, pritožbene navedbe pa dvoma vanjo ne vzbudijo.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se III. točka izreka sodbe pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 148,01 EUR pravdnih stroškov."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in odločilo, da je tožena stranka2 dolžna poravnati tožeči stranki3 avtorski honorar v višini 800,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 20114 dalje do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku5 pritožuje tožnica. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožnica ni dokazala naročila za sestavo tretjega TV prispevka. To dejstvo je dokazala s predloženo Zahtevo za izplačilo neizplačanih avtorskih honorarjev z dne 9. 9. 2012, z Opominom pred izvršbo z dne 25. 10. 2013, Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij in elektronskim sporočilom z dne 16. 2. 2022. Sodišče ji je preprečilo, da bi bila navzoča na zaslišanju ključne priče A. A., ki bi jo sama ustrezneje izprašala. Izpovedbo te priče je sodišče napačno dokazno ocenilo. Napotki sodišča o tem, kaj bi bilo potrebno za dokazovanje, da je pripravila tretji TV prispevek, so nerealni in zmotni. Tožnici je termin za snemanje in montažo priskrbel producent oddaje, da pa se bo montažer oz. snemalec spomnil za toliko časa nazaj, za koga je opravil delo, ni mogoče pričakovati. Tožnica se za honorarje ni dogovarjala s producenti, ampak z odgovorno urednico A. A. in urednico B. B. 4. Sodišče je kršilo pravila postopka, ker je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem C. C. in generalnega direktorja toženke D. D. Slednji predstavlja ključno pričo, saj je januarja 2022 po skupnem sestanku s tožnico preveril njeno zahtevo in ugotovil, da je utemeljena. To se je odrazilo v odločitvi, da ji bo toženka povrnila 1.200 EUR, kar ji je generalni direktor telefonsko sporočil po E. E. 5. Toženka nasprotuje tudi stroškovni odločitvi sodišča in meni, da bi ji morala toženka povrniti stroške v višini doseženega uspeha.

6. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Tožnica v predmetnem postopku terja plačilo avtorskega honorarja za tri TV prispevke (3 x 400 EUR). Zatrjuje, da je prispevke pripravila leta 2011 po naročilu toženke. Sodišče je ugotovilo, da sta bila dva prispevka res naročena in objavljena, tožnica pa zanju ni prejela plačila, do katerega je upravičena po 81. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.6 Tretji TV prispevek ni bil objavljen, sodišče pa je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je bil prispevek naročen oziroma sestavljen. Pritožbeno sodišče tej ugotovitvi sodišča pritrjuje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).7

9. Odločitev, s katero je bil predlog za zaslišanje dveh prič zavrnjen kot nepotreben, je pravilna. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodbe zanjo podalo prepričljive razloge, ki jih je tudi zadostno obrazložilo. Pritožnica zavrnitev predloga po zaslišanju C. C. izpodbija povsem pavšalno, s čimer ne more uspeti. V delu, kjer oporeka zavrnitvi predloga za zaslišanje generalnega direktorja toženke D. D., pa navaja nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bi generalni direktor lahko izpovedal le o (naknadnih) dogovorih med njim in tožnico glede morebitne rešitve spora.8 Takšno prepričanje dodatno utrjuje še izpovedba priče E. E. Ta je na izrecno vprašanje pooblaščenca tožnice, ali je bilo v medsebojnem dogovarjanju sporno, da je tožnica prispevke opravila, in ali je do plačila upravičena, izpovedala, da se pri usklajevanju poravnave o sami vsebini niso pogovarjali, ampak je bila želja generalnega direktorja obstoječi spor zgolj zapreti.9 Po navedenem pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

10. Neutemeljen je očitek, da se je tožnici preprečila prisotnost pri zaslišanju priče A. A. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 21. 2. 2023 izhaja, da je tožnica na narok res pristopila z zamudo, vendar pa je bil na njem ves čas prisoten tožničin pooblaščenec, ki je pričo tudi zaslišal. Čeprav je pooblaščenec pred narokom sodišče obvestil o nastalem položaju, ki je v nasprotju s 47. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike,10 pa je bila tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezno zastopana. Kot je uvodoma pravilno pojasnilo že sodišče, je namreč skladno s četrtim odstavkom 99. člena ZPP pooblaščenec dolžan stranko zastopati še mesec dni po odpovedi pooblastila, če je treba odvrniti kakšno škodo, ki bi lahko zanjo v tem času nastala.

11. Nadaljnji pritožbeni očitki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter podano dokazno oceno v zvezi z naročilom tretjega TV prispevka. Pritožnica izpostavlja, da je njegovo sestavo dokazala s predloženo Zahtevo za izplačilo neizplačanih avtorskih honorarjev z dne 9.9.2012, z Opominom pred izvršbo z dne 25. 10. 2013, Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij in elektronskim sporočilom z dne 16. 2. 2022. Priloge, ki jih našteva, so dopisi sestavljeni z njene strani (oz. njenega pooblaščenca), in zatrjevanega dejstva v ničemer ne dokazujejo. Z napotki sodišča o tem, kako bi tožnica morala postopati, da bi obstoj tretjega TV prispevka dokazala, se pritožbeno sodišče strinja. Tožnica je namreč v tožbi, v lastni izpovedbi in tudi v pritožbi11 navajala/izpovedovala, da je nadaljevanje TV prispevka naročila urednica B. B., njenega zaslišanja pa ni predlagala, kot tudi ne zaslišanja producentov oddaje. Tožnica je namreč zatrjevala in izpovedala, da ji je bil za vsako snemanje in montažo (posebej) ravno s strani producenta oddaje naročen termin s snemalcem/montažerjem. Oporekanja, da je nerealno pričakovati, da bi se snemalec oz. montažer po toliko letih spomnila sodelovanja s tožnico (glede spornega TV prispevku), so le prazna ugibanja, s katerimi ne more biti uspešna. Presoja sodišča v tem delu je skrbna in jasna, pritožbene navedbe pa dvoma vanjo ne vzbudijo.

12. Tožnica pa ima prav, ko oporeka stroškovni odločitvi. Tožničin uspeh je bil višji od polovičnega. Uspela je s 67 %, česar sodišče nepravilno ni upoštevalo. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP sodišče stroškovno breme porazdeli med pravdni stranki glede na doseženi uspeh v pravdi, kar pomeni, da stranki druga drugi dolgujeta povračilo ustreznega dela stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je obema pravdnima strankama skladno s 155. členom ZPP priznalo naslednje pravdne stroške: 200 točk za sestavo tožbe (oz. odgovora na tožbo), 200 točk za zastopanje na naroku dne 13. 9. 2022, 100 točk za zastopanje na naroku dne 24. 11. 2022, 100 točk za zastopanje na naroku dne 21. 2. 2023 in 50 točk za njegovo trajanje, 2 % materialnih stroškov.

13. Ker je bila tožnica plačila sodnih taks v postopku s sklepom z dne 2. 8. 2016 oproščena, ji nastanka tega stroška pritožbeno sodišče ni priznalo. Prav tako ji ni priznalo preostalih stroškov, ki jih je priglasila na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Le-ti niso listinsko izkazani in specificirani (kot npr. stroški sestave nadzorstvene pritožbe ter rokovnega predloga, ki se v spisu ne nahajata; stroški navedeni v poravnalnem sporazumu s stroškom njegove sestave; stroški vseh pozivov toženke k plačilu). Samostojnega stroška tudi ne predstavlja priglašen strošek konzultacije s stranko, saj je vsebovan že v nagradi za sestavo tožbe. Povrnitev potnih stroškov pa tožnica zatrjuje povsem nekonkretizirano in predvsem konfuzno. Tožnica je namreč na zapisnik navedla, da uveljavlja potne stroške prihoda na narok na relaciji M. (N.) - L. in nazaj, pri čemer je povedala, da tam ne živi, ter da priglaša potne stroške B. - L. Drugi odstavek 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku12 določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje, in za vrnitev. Iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi tožnica v B. imela stalno oziroma začasno prebivališče,13 zaradi česar ji pritožbeno sodišče teh stroškov ni priznalo. Toženki pa ni priznalo nagrade za prvo obrazloženo vlogo z dne 23. 11. 2022, ker je bila ta po presoji pritožbenega sodišča nepotrebna, toženka bi namreč te navedbe lahko podala na naroku.

14. Tožnici je tako priznalo 650 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 390,00 EUR, temu je prištelo 2% materialnih stroškov (7,80 EUR) in skupnemu znesku 397,80 EUR odmerilo še 22 % DDV v višini 87,50 EUR. Skupaj je tožnici priznalo 485,30 EUR pravdnih stroškov. Glede na dosežen uspeh ji od tega zneska pripade 67 %, oziroma 325,15 EUR. Toženki je prav tako priznalo 650 točk in 2% materialnih stroškov, temu znesku pa je prištelo še priglašene potne stroške pooblaščenca na relaciji L. - G. - L. (38 km x 3 x 0,37 EUR) v skupni višini 42,18 EUR. Po odmeri 22 % DDV v višini 96,80 EUR, je toženki skupaj priznalo 536,78 EUR pravdnih stroškov. Glede na dosežen uspeh ji od tega zneska pripade 33 % oziroma 177,14 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 148,01 EUR, ki jih toženka na račun pravdnih stroškov dolguje tožnici.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je korigiralo stroškovno odločitev v III. točki izreka. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem delu tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v minimalnem delu (v stroškovni odločitvi), sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju sodišče. 2 V nadaljevanju toženka. 3 V nadaljevanju tožnica. 4 Sodišče je sprva v sodbi navedlo letnico 2021, nato pa je popravnim sklepom z dne 19. 5. 2023 pisno pomoto odpravilo in navedlo pravilno letnico 2011 teka zakonskih zamudnih obresti. 5 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP. 6 Uradni list RS, št. 16/07, v nadaljevanju ZASP-1. 7 Pritožnica podaja mnenje tudi o ugotavljanju obstoja njene procesne sposobnosti, vendar slednje za pritožbeno presojo ni relevantno. 8 Ki so potekali po njegovem imenovanju v letu 2021, in ne o naročilih prispevkov in dogovorih o višini avtorskega honorarja v letih 2010 in 2011. 9 Glej l. št. 188. 10 Ki določa, da naj odvetnik ne sprejme zastopanja stranke, dokler zastopa kako svojo stranko v sporu z njo kot nasprotno stranko, tudi če gre za drugo zadevo, ter da je v skupnih odvetniških pisarnah in odvetniških družbah, v katerih sodeluje dvoje ali več odvetnikov, nasprotna vsaka stranka, ki je v sporu s stranko kateregakoli odvetnika v tej pisarni (v predmetni zadevi je pooblaščenec sodišče obvestil, da njihova odvetniška družba v ločeni zadevi zastopa toženko, česar pred sprejemom pooblastila tožnice ni vedel). 11 Glej 4. stran pritožbe. 12 Uradni list RS, št. 15/03. 13 Po podatkih tožbe naj bi bil njen naslov v P. (ki spadajo pod občino R.), iz podatkov pritožbe pa izhaja, da prebiva v L.