Jedro

Tožnik je bil kot član poslovodstva dolžan spoštovati pravila tožene stranke o pristojnostih posameznih organov pri odobravanju posojil. Nespoštovanje teh pravil je zato sodišče druge stopnje pravilno opredelilo kot kršenje pogodbenih obveznosti.

Poslovno odločitev, je treba presojati v luči okoliščin, v katerih je bila sprejeta. Ni utemeljen očitek, da nižji sodišči tega nista storili oziroma da sta brez ustreznega ekonomskega znanja ocenjevali pravilnost poslovne odločitve poslovodstva za nazaj. Odločili sta namreč na podlagi okoliščin, v katerih je bila odločitev sprejeta in ne morda na podlagi okoliščin, ki takrat še ne bi bile znane. Prav zato tožnikova odločitev za prvo možnost (reprogram) namesto druge (odvzem predmeta financiranja) sama po sebi ne pomeni kršenja delovne obveznosti. Pomeni pa kršitev v danih okoliščinah, ko je bil reprogram odobren pod pogoji, ki niso bili niti (povsem) v skladu s priporočili R. niti z dolžnostjo tožnika kot poslovodne osebe, da varuje koristi tožene stranke in deluje v njeno dobro.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011, za vrnitev tožnika na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 206.115,76 EUR s pripadajočimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je odgovoren za šest od petnajstih kršitev, ki mu jih je kot članu poslovodstva očitala tožena stranka. Tudi te pa naj bi bile tako hude, da so redno odpoved iz krivdnega razloga utemeljevale.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik odgovoren le za dve očitani kršitvi, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi za ostale kršitve podana prepozno. Kršitvi, ki sta se mu očitali v zvezi z odobritvijo dodatnega kredita družbi A. in v zvezi s posli s stranko B. B oziroma z njim povezanimi osebami pa je štelo za tako hudi, da je pritrdilo odločitvi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj dveh kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede kršitve v zvezi z B. B. mu je tožena stranka očitala aktivno sodelovanje pri prenosih premoženja na druge osebe z namenom izogniti se meji obliga za odločanje pristojnih organov v D. in izločitev povezanih oseb iz skupine povezanih oseb v nasprotju z internimi akti tožene stranke in Zakonom o bančništvu (ZBan-1), glede družbe C. pa odobritev reprograma v obliki znižanja marže ter umika poroštev, kljub temu, da je pristojna služba to ocenila kot izredno tvegano ter da celo leto ni sprejel nikakršnega ukrepa v zavarovanje koristi družbe. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi z opisanimi kršitvami nejasna, s čimer naj bi sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Trdi, da so povzeti le očitki tožene stranke, ni pa pojasnjeno, katere kršitve se sploh štejejo za dokazane in zakaj naj bi predstavljale kršitev pogodbenih obveznosti. Zato in ker se sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je tožnik pri sprejemu odločitve o reprogramu družbi C. v celoti spoštoval mnenje R. (1), revizija očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik kot eden izmed treh poslovodij tožene stranke imel v primeru predloga za odobritev reprograma le dve možnosti: odobriti reprogram, ali pa ga zavrniti ter odpovedati pogodbo, sklenjeno s to družbo in začeti postopek odvzema financiranih predmetov lizinga. Tožnik in ostala dva poslovodja so se v letu 2009 odločili, da je boljša izmed dveh slabih možnosti reprogram. Gre za poslovno odločitev, katere smotrnost sedaj presoja sodišče po štirih letih, pri čemer sploh nima ustreznega znanja. Poleg tega v spisu ni nobenih listin niti tožena stranka ni navajala, da je imela odločitev o reprogramu kakšne negativne posledice za toženo stranko oziroma, da bi bila odločitev za prekinitev pogodbe in odvzem predmetov za toženo stranko ekonomsko smotrnejša. Pri presoji skrbnosti tožnikovega ravnanja bi sodišče analogno lahko uporabilo kriterije, ki jih sicer za presojo odškodninske odgovornosti uprave določa t.i. „Business Judgement Rule“. Povsem neobrazložen je po mnenju revidenta tudi očitek v zvezi z oblikovanjem skupine povezanih oseb. To ni bila niti zadolžitev niti odgovornost tožnika, temveč lokalnega skrbnika stranke, to je komercialista, ter dodatno preverjena s strani lokalnega bonitetnega analitika.

Glede odobritve dodatnega financiranja družbe A. pa je tožena stranka tožniku očitala, da je kršil interna pravila, saj bi morala biti vloga obravnavana tako s strani lizing odbora, kot nadzornega sveta tožene stranke, da tožnik ni poskrbel za zagotovitev ustreznih zavarovanj in da ni preprečil izločitve A. iz skupine povezanih oseb. Vseh teh kršitev sodišče druge stopnje sploh ni preizkušalo, prav tako tudi ne pritožbenih navedb, temveč se je omejilo le na vprašanje, ali je poslovodstvo, katerega član je bil tožnik, odločalo skladno z internimi pravili. Revident graja stališče sodišča, da v primeru dodatnega financiranja izgradnje ladje S. ni šlo za financiranje sanacijske narave, temveč za „dodatno financiranje“. Kompetenčna ureditev, na katero se sklicujeta obe sodbi, pojmov „dodatno financiranje“ in „financiranje sanacijske narave“ ne pozna. Sodišče tudi zmotno enači financiranje sanacijske narave s sanacijskim reprogramom. Če bi že sprejeli to enačenje, pa ne drži trditev, da se obligo (2) stranke pri sanacijskem reprogramu ne more povečati. Kompetenčna ureditev namreč v primeru t.i. sanacijskega reprograma predvideva tudi zvišanje nabavne vrednosti (11. alineja točke a), točke 5.3.). Zvišanje nabavne vrednosti pa pomeni, da se obligo stranke (lizingojemalca) poveča zaradi povečanja vrednosti predmeta lizinga. Odločitev o financiranju je sprejel lizing odbor v pravilni sestavi. Da odobritev nadzornega sveta ni bila potrebna, sta potrdili zaslišani priči E. E in F. F. Razlog, ki je tožnika vodil v odločitev, da financiranje jahte odobri, je bil v tem, da jahte brez novih finančnih sredstev ne bi bilo mogoče dokončati, kar pomeni, da je tudi ne bi bilo mogoče prodati, zato je bilo to financiranje v poslovnem interesu tožene stranke. Nevzdržno in v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava je stališče sodišča, da se ravnanje delavca, ki je v situaciji, ko so bila pravila delodajalca nedorečena, ravnal po svoji najboljši vesti, za nazaj označijo kot kršitev pogodbenih obveznosti. Še bolj nedopustno pa je, da sodišče za nazaj pavšalno in brez kakršnihkoli ekonomskih argumentov ocenjuje smotrnost poslovnih odločitev, ki so bile v času, ko so bile sprejete, vzrokovane s splošno gospodarsko situacijo na trgu in hudo finančno in gospodarsko krizo. Revident predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje oziroma razveljavitev obeh sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo podaja navedbe glede pravočasnosti odpovedi v zvezi s posameznimi kršitvami, ki niso predmet revizije, glede spornih dveh kršitev (A. in B. B.) pa navaja, da pri odobritvi kredita za izgradnjo plovila S. ni šlo za financiranje sanacijske narave. Tožena stranka je družbi A. dala kredit v višini 2,5 milijona EUR, zaradi česar se je povečal obligo stranke, nadzorni svet tožene stranke pa o vlogi za odobritev ni odločal, čeprav Kompetenčna ureditev v primeru, ko pride do povišanja obliga, to izrecno zahteva. V tabeli 3 pri opombi pod kategorijo L je predpisano tudi, da mora vlogo za odobritev nesanacijskega posojila poleg lizing odbora obravnavati tudi nadzorni svet, in sicer neodvisno od tega, ali pri tem pride do povišanja obliga ali ne. Vse vloge za financiranje plovil, ne glede na obligo, se obravnavajo na lizing odboru in v nadzornem svetu, razen kadar je financiranje sanacijske narave. Ni sporno, da je pri zadevi A. prišlo do povečanja obliga. V postopku je bilo tudi večkrat pojasnjeno, zakaj v tem primeru ne gre za sanacijsko posojilo, kot to želi napačno prikazati revident. V zvezi s kršitvami v zadevi B. B. pa tožena stranka navaja, da tožnik ni upošteval navodil R., čeprav bi se kot odgovoren za R. moral zavedati, kaj pomenita bonitetna ocena 5B ter neplačevanje obveznosti poroka. Zato so neupoštevne vse revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dokazne ocene nižjih sodišč, češ da naj bi napačno ugotovili okoliščine v zvezi z upoštevanjem navodil R. Neutemeljeni so po oceni tožene stranke tudi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je neposredno ali vsaj posredno odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe, tudi v zvezi s trditvijo, da je spoštoval mnenje R. (v 20. in 21. točki obrazložitve).

8. Predmet revizijske presoje je odločitev sodišča druge stopnje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in sicer glede kršitve, ki se nanaša na odobritev kredita družbi A. v znesku 2,5 milijona EUR in glede kršitve, ki se nanaša na reprogram financiranja družbi C., ki je povezana s stranko B. B. A. - financiranje plovila S. 9. V zvezi s kršitvami, povezanimi z družbo A., je sodišče druge stopnje v 19. točki obrazložitve presojalo le en segment očitanih kršitev (v 17. točki obrazložitve je sicer povzelo vse (3), v nadaljevanju pa se je osredotočilo le na eno), in sicer ali je kredit v višini 2,5 milijonov EUR za dokončanje jahte S. utemeljeno odobril le lizing odbor in to v pravilni sestavi, ali pa bi moral tožnik zagotoviti odobritev tudi nadzornega sveta. Presodilo je, da že ta kršitev, za katero je ugotovilo, da je podana, utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ostalih očitkov v zvezi s financiranjem družbe A. ni vsebinsko obravnavalo. Glede na to se do pritožbenih navedb v zvezi z ostalimi kršitvami ni bilo dolžno opredeljevati oziroma dejstvo, da se ni, ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, očitane v reviziji.

10. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot član poslovodstva. Tožena stranka mu je očitala, da je 12. 10. 2010 v obliki namenskega kredita v višini 2,5 milijona EUR za financiranje izgradnje plovila S. opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil njegova pravila. Trdila je, da gre za financiranje v obliki posojila, ki nima sanacijskega značaja, zaradi česar bi morala na podlagi tabele 3 Kompetenčne ureditve ter točke d) prvega odstavka 6. člena Poslovnika za poslovodstvo takšno vlogo obravnavati lizing odbor vodstva G. in nadzorni svet G. V tem primeru je posojilo odobril le lizing odbor. Sodišče prve stopnje je presodilo, da odobreni kredit ni bil sanacijske narave oziroma ni predstavljal sanacije sklenjene pogodbe. Obligo stranke se je povečal, zato bi moral tožnik zagotoviti, da bi posojilo odobril poleg lizing odbora tudi nadzorni svet. Sodišče druge stopnje je kot pravilno sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da dodatno financiranje jahte S. (v višini 2,5 milijona EUR) ni pomenilo „sanacije sklenjene pogodbe“ oziroma „sanacije posla“, saj se v tem primeru obligo stranke ne bi smel povišati.

11. Iz tabele 3 Kompetenčne ureditve št. 13 (4), veljavne v obravnavanem primeru izhaja, da financiranje plovil (vloge, označene s črko K) odobravata lizing odbor vodstva G. in nadzorni svet G., razen kadar je financiranje sanacijske narave (npr. prenos lizinga na stranko z boljšo boniteto). Vloge, na podlagi katerih se odobravajo posojila, so v tabeli 3 Kompetenčne ureditve označene s črko L. Kompetenčna ureditev določa, da se na enak način (torej s strani lizing odbora in nadzornega sveta) odobravajo tudi posojila, če predlog za odobritev nima sanacijskega značaja. Le v primeru sanacijskih postopkov in za zapiranje dolga po odprodaji predmeta financiranja, kar ne sme povzročiti povišanja obliga in doba financiranja ne sme biti daljša od 5 let, vloge brez izjeme odobrava lizing odbor vodstva.

12. V Kompetenčni ureditvi sta torej ločeno opredeljeni dve obliki bančnih storitev, financiranje in posojilo. Vsako financiranje plovila, ne glede na obligo stranke (torej ne glede na pristojnosti, določeno v tabeli 1 Kompetenčne ureditve), morata potrditi lizing odbor in nadzorni svet. Izjema je financiranje sanacijske narave, pri katerem ni potrebna odobritev nadzornega sveta. Posojila odobrava lizing odbor, ker so praviloma namenjena sanacijskim postopkom in se ne uporabljajo kot instrument financiranja investicij. Ko gre za sanacijske postopke, ne sme priti do povišanja obliga. Če vsebina predloga za odobritev posojila nima sanacijskega značaja, pa mora vlogo poleg lizing odbora obravnavati tudi nadzorni svet. Tretji pojem, ki ga poleg „financiranja“ in „posojila“ opredeljuje Kompetenčna ureditev in na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ko utemeljuje stališče, da financiranje ni bilo sanacijske narave, če se je povišal obligo stranke, je „sanacijski reprogram“. Ta se pripravi v primeru, ko ima stranka že težave (verjetno s plačevanjem obveznosti do banke), in sicer na vlogo stranke za reprogram. Da v spornem primeru ni šlo za (sanacijski) reprogram (5), med strankama niti ni bilo sporno, zato so revizijske navedbe o zvišanju nabavne vrednosti kot vrsti sanacijskega reprograma brezpredmetne.

13. Upoštevaje navedeno, sredstva, odobrena družbi A., ne predstavljajo posojila, ki bi ga lahko odobril lizing odbor. Le ta lahko odobri posojilo le, če gre za sanacijski postopek, pri takem postopku pa ne sme priti do povišanja obliga. Ker je v obravnavanem primeru prišlo do povišanja, odobrena sredstva ne morejo predstavljati posojila, namenjenega sanacijskemu postopku iz rubrike L tabele 3 Kompetenčne ureditve, ampak kvečjemu posojilo, ki nima sanacijskega značaja. Tega pa mora poleg lizing odbora odobriti tudi nadzorni svet. Tudi pri financiranju plovil velja po citirani Kompetenčni ureditvi splošno pravilo, da ga mora poleg lizing odbora odobriti tudi nadzorni svet, ne glede na obligo. Izjema velja za financiranje sanacijske narave (npr. prenos lizinga na stranko z boljšo boniteto).

14. Sodišče prve stopnje, ki mu sodišče druge stopnje pritrjuje, je svojo presojo, da v obravnavanem primeru ni šlo za financiranje sanacijske narave, oprlo na izpovedi prič F. F in H. H. ter zapisnikov k vlogam za odobritev (prilogi B 8 in B 42). Iz teh dokazov dejansko izhaja, da so bila odobrena sredstva posojilo, tega pa bi moral v vsakem primeru odobriti poleg lizing odbora tudi nadzorni svet. 15. Stališča revizije, da bi bilo treba v spornem primeru zaradi financiranja, ki bi lahko spadalo tako v rubriko K kot v rubriko L tabele 3 Kompetenčne ureditve št. 13, po načelu specialnosti upoštevati pravila o financiranju plovil, ni mogoče sprejeti, saj za kaj takega ni podlage. Tudi, če bi sprejeli revidentovo razlago pa ni logično, da za financiranje plovila, ki naj bi bilo sanacijske narave, kljub povečanemu obligu potrditev nadzornega sveta ne bi bila potrebna. Če je ob povečanem obligu ne glede na naravo (sanacijsko ali nesanacijsko) potrebna odobritev s strani obeh organov, ko gre za posojilo, tudi odobritev financiranja ob povečanem obligu ne more biti prepuščena le lizing odboru. Še bolj nelogično pa bi bilo, da za odobritev dodatnega financiranja, ki ima za posledico povišanje obliga, samo zato, ker bi bilo opredeljeno kot „financiranje sanacijske narave“, odobritev nadzornega sveta ne bi bila potrebna, medtem ko je za vsako financiranje plovila, ne glede na obligo (teoretično torej tudi če je ta manjši od „sanacijsko“ odobrenih sredstev), potrebna odločitev tudi nadzornega sveta.

16. Tožnik je bil kot član poslovodstva dolžan spoštovati pravila tožene stranke o pristojnostih posameznih organov pri odobravanju sredstev. Nespoštovanje teh pravil je zato sodišče druge stopnje pravilno opredelilo kot kršenje pogodbenih obveznosti.

Odobritev reprograma financiranja družbi C. (B. B.)

17. V zvezi s posli, ki se nanašajo na Ž. Č. oziroma z njim povezane osebe, je tožena stranka tožniku očitala, 1) da jim je odobraval neustrezno zavarovana financiranja in reprograme in je sodeloval pri prenosu družbe I. od B. B. na J. j. ter se skušal na ta način z izločitvijo družbe iz skupine povezanih oseb izogniti meji obliga 12,5 milijona EUR kot tudi dejstvu, da bi se tej družbi pripisala bonitetna ocena najnižje ocenjene povezane osebe ter 2) da je 26. 10. 2010 povezani osebi družbi C. odobril reprogram v obliki znižanja marže ter umika poroštev, kljub oceni, da je takšno ravnanje tvegano, stranka pa je pred reprogramom od decembra 2009 dalje imela boniteto 5B. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo le na očitek v zvezi z družbo C. (posle z družbo I. omenja le mimogrede), medtem ko je obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi z očitanima kršitvama nekoliko nejasna. Omenja namreč tudi očitek v zvezi z družbo I., do katerega sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, vendar pa iz obrazložitve ni mogoče razbrati, ali gre le za povzetek očitane kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v tem primeru ni jasno, kakšen namen ima povzetek), ali pa že za zaključke sodišča druge stopnje. Ne glede na to nejasnost pa je sodišče druge stopnje svojo presojo oprlo samo na kršitev v zvezi z družbo C. (enako kot sodišče prve stopnje), zato opisana nejasnost na zakonitost odločitve ni vplivala.

18. Tožnik je vztrajal, da je pri odobritvi reprograma družbi C. spoštoval mnenje R. Iz njega res izhaja (kot opozarja revident), da je reprogram sprejemljiva rešitev, v bistvu od rešitev, ki ne zajemajo odvzema financiranih predmetov, smiseln in edino možen poskus rešitve nastale situacije. Vendar pa je R. hkrati izrecno opozoril na vrsto okoliščin, ki pa jih tožnik ni upošteval: na visoko kreditno tveganje, saj iz vloge za odobritev reprograma (priloga B 38) izhaja, da družba ni sposobna plačevati obveznosti, da ne izkazuje poslovanja in da je bila ustanovljena le z namenom, da nastopa kot lizingojemalec. Bonitetna ocena stranke je bila 5B. Likvidnih sredstev ni ustvarjala, plačnik obveznosti pa je bil dejansko B. B., koristnik nepremičnine, ki je bila predmet financiranja, sicer pa tudi porok. Tudi on je bil v likvidnostnih težavah. Zavarovanje posla je slabo, saj je predstavljalo le 21 % celotnega obliga stranke.

19. Kljub takemu stanju je tožnik odobril reprogram z znižanjem obrestne marže, umikom poroštva K. K. in I. ter zgolj z ohranitvijo poroštva B. B. R. je sicer soglašal z umikom (nekaterih) poroštev, ne drži pa, kar trdi revident, da je priporočal znižanje obrestne marže (tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja, da je bilo ravno obratno - R. je priporočal, naj se ne zniža). R. v načelu predlaganemu reprogramu ni nasprotoval, vendar pa zlasti sodišče prve stopnje upravičeno poudarja, sodišče druge stopnje pa temu le pritrjuje, da so bila njegova izrecna opozorila in priporočila taka, da jih tožnik, če bi bil dovolj skrben in če bi v ospredje postavil interes tožene stranke, ne bi smel prezreti. Kot poudarja revident, je imelo poslovodstvo v spornem primeru na voljo dve (slabi) možnosti - odobriti reprogram ali pa odpovedati pogodbo in začeti postopek odvzema financiranja predmetov lizinga (tudi to možnost je R. predvidel). To drži, kot tudi, da gre za poslovno odločitev, ki jo je treba presojati v luči okoliščin, v katerih je bila sprejeta (6). Vendar pa ni utemeljen očitek, da nižji sodišči tega nista storili oziroma da sta brez ustreznega ekonomskega znanja ocenjevali pravilnost poslovne odločitve poslovodstva za nazaj. Odločili sta namreč na podlagi okoliščin, v katerih je bila odločitev sprejeta in ne morda na podlagi okoliščin, ki takrat še ne bi bile znane. Prav zato tožnikova odločitev (in odločitev ostalih dveh poslovodij) za prvo možnost (reprogram) namesto druge (odvzem predmeta financiranja) sama po sebi ne pomeni kršenja delovne obveznosti. Pomeni pa kršitev v danih okoliščinah, ko je bil reprogram odobren pod pogoji, ki niso bili niti (povsem) v skladu s priporočili R. niti z dolžnostjo tožnika kot poslovodne osebe, da varuje koristi tožene stranke in deluje v njeno dobro. Ob opisanem stanju stranke, njeni plačilni sposobnosti in disciplini ter že dotlej nezadostnih zavarovanjih, je bila odobritev reprograma kljub več kot očitnim opozorilom pod ugotovljenimi pogoji in brez dodatnih zavarovanj ravnanje, ki ga ni mogoče šteti za skrbno in gospodarno niti za ekonomsko oziroma poslovno smotrno, ne glede na družbene razmere v tistem času.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta glede na navedeno utemeljeno ugotovili obstoj krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tako v zvezi z upoštevanjem pravil o organih, ki so pristojni za odobritev posamezne oblike financiranja kot glede dolžnosti skrbnega ravnanja pri odobravanju reprograma. Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

21. Tožnik z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP krije sam svoje stroške revizijskega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ker delodajalec v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid. .

Op. št. (1): Služba za upravljanje s tveganji.

Op. št. (2): Izpostavljenost (obremenitev) stranke.

Op. št. (3): Namreč tudi, da tožnik ni poskrbel za zagotovitev ustreznih zavarovanj in da ni preprečil izločitve A. iz skupine povezanih oseb.

Op. št. (4): Oblika službenega navodila.

Op. št. (5): Reprogram je v Kompetenčni ureditvi opredeljen kot sprememba pogojev lizing pogodb in najemnih pogodb (prvi odstavek točke 5.1).

Op. št. (6): VS RS je že v zadevi III Ips 80/2010 sprejelo stališče, da poslovna odločitev, tudi če se kasneje izkaže za napačno, sama po sebi ne pomeni kršitve dolžne skrbnosti poslovodstva.