Jedro

Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (članu poslovodstva tožene stranke) očitala, da je spornega dne v obliki namenskega kredita v višini 2.500.000,00 EUR za financiranje izgradnje plovila opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil pravila delodajalca. Tožnik bi moral v primeru, ko gre za povečanje obliga, kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to navaja tožnik. Prav tako je potrebno vsako financiranje plovil, ne glede na obliko financiranja, obravnavati na nadzornem svetu. Odločitev bi moralo sprejeti poslovodstvo v sestavi vseh članov, predmetna vloga pa je bila odobrena brez podpisa enega člana, kar pomeni, da so bila kršena pravila tožene stranke, tožnik pa te kršitve tudi kasneje ni odpravil ter tudi ni zagotovil, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet tožene stranke. Očitana kršitev je tožniku dokazana in utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki nezakonita in se razveljavi, (2) da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati, temveč delovno razmerje pravdnih strank razveže sodišče z dnem izdaje sodbe, (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi (do razveze) prijaviti v obvezna zavarovanja in ji za čas od 4. 5. 2011 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008, od nje odvesti davke in prispevke in izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v mesecu za pretekli mesec ter ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo, (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 18 mesečnih bruto plač v znesku 206.115,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v roku 8 dni pod izvršbo ter (5) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba obremenjena z napakami, ki se pojavljajo skozi celotno obrazložitev, njihova narava pa zahteva, da tožnik nanje opozori. Tožnik je sicer res podal reintegracijski zahtevek, vendar je tak zahtevek že v prvotnem sojenju (pod opr. št. I Pd 968/2011) na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2011 spremenil tako, da je reintegracijski zahtevek nadomestil z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih bruto plač tožnika, na podlagi 118. člena ZDR, kar pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni upoštevalo (točka 22 sodbe). Sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj je zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče na več mestih za tožnika in ostale člane poslovodstva uporablja izraz predsednik uprave, član uprave ali uprava. Kot je tožnik že v prvotnem sojenju pojasnil, je tožena stranka družba z omejeno odgovornostjo, organ vodenja pa je v skladu z ZGD-1 poslovodstvo, ki je lahko eno ali več člansko. Nasprotno pa se izraz uprava, skladno z ZGD-1, uporablja izključno za člane organa vodenja v delniški družbi. Navedeno razlikovanje ni nepomembno, saj se na podlagi statusno pravnih pravil za člane organa vodenja v obeh zgoraj navedenih statusnih oblikah uporabljajo vsaj deloma različna pravna pravila oziroma se dolžnosti članov obeh organov po statusnem pravu razlikujejo. Sodišče bi kot pravni strokovnjak bilo dolžno uporabljati izraze, ki ustrezajo dejanskemu stanju primera. Tožnik je opravljal funkcijo poslovodje oziroma enega od treh direktorjev tožene stranke, za to mesto je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v sodnem registru je bil vpisan kot direktor, enako tudi A.A., tretji član - B.B. pa je bil vpisan kot generalni direktor. Tudi ne drži navedba v točki 1 obrazložitve sodbe, v kateri sodišče prve stopnje povzema trditveno podlago tožnika, ki niti v prvotnem sojenju niti v tem postopku ni nikoli zatrjeval, da mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana zato, ker mu tožena stranka ni podala opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede pravočasnosti podaje odpovedi (točke 5 do 8 sodbe) navaja, da je bilo dolžno sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevati napotke drugostopenjskega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 739/2012 z dne 24. 4. 2013 in ugotoviti, ali je bil pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku upoštevan 60 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta rok spoštovan, med strankama pa ni bilo sporno, da je bil tožnik najprej, dne 9. 2. 2011, odpoklican z mesta poslovodje, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa mu je bila podana kasneje, to je 31. 3. 2011. V primerih krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec odpovedati pogodbo najkasneje v 60 dneh od dneva ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Tožnik poudarja, da mu je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zato bi bilo sodišče pri presoji dolžno uporabiti 88. člen ZDR. Opozarja, da sodišče v 6. točki obrazložitve sicer navede, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga odpoved podati v 60 dneh, v nadaljevanju pa pravočasnost odpovedi preizkuša na podlagi določb ZDR o izredni odpovedi. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo 111. člen ZDR, namesto 88. člen ZDR. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, hkrati pa tudi v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je podan pritožbeni razlog iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vprašanja pravočasnosti odpovedi pritožba navaja, da je dejstvo, da je statusno pravni položaj tožnika kot poslovodne osebe ločen od delovnopravnega položaja tožnika, predmet tega postopka pa je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka v odpovedi tožniku navedla, da je domnevne hujše kršitve obveznosti ugotovila že pred odpoklicem, bi bilo za presojo pravočasnosti nujno ugotoviti, katere kršitve je ugotovila pred odpoklicem in kdaj, ter, ali so oziroma katere od teh kršitev predstavljale utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. V nasprotju z listinskimi dokazi v spisu je sodišče prve stopnje zaključilo, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik 9. 2. 2011 odpoklican z mesta člana uprave zaradi hujše kršitve obveznosti ter da je prekoračil svoje pristojnosti. Sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika z mesta poslovodje tožene stranke v spisu ni, zato sodišču prve stopnje ne morejo biti znani razlogi, zaradi katerih je bil tožnik odpoklican. Sodišče prve stopnje ni dovolilo vprašanja priči C.C., ali je bil sklep o odpoklicu tožnika obrazložen, kar je obrazložilo tako, da razlogi za odpoklic niso pomembni in tudi ni stvar priče, da bi izpovedala, ali je bil sklep obrazložen ali ne. Iz izpovedbe priče izhaja, da se ne spomni konkretnih razlogov za odpoklic, niti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako tudi ne, kdaj je bila o razlogih za odpoklic in razlogih za odpoved obveščena, na podlagi katerih dejstev in dokazov kot tudi ne, ali je za postopek kasnejše odpovedi koga pooblastila in kdo je sprejel odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa sodišče prve stopnje ugotovi, da priči v celoti verjame, saj je svojo izpoved podala prepričljivo, prav tako pa je tudi večkrat in povsem enako izpovedala o istih stvareh. Iz zaslišanja priče C.C. kot predsednika nadzornega sveta ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti tega, kdo je sprejel odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Napačno je razlogovanje sodišča, da rok za podajo odpovedi ni mogel začeti teči pred dnem, ko je bil za novega zakonitega zastopnika imenovan D.D. dne 9. 2. 2011. V skladu z ZGD-1 družbo kot pravno osebo naproti članom organov vodenja zastopa nadzorni svet (283. člena v povezavi s 514. členom ZGD-1). Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zato začel teči takrat, ko je utemeljen razlog ugotovil nadzorni svet. Naziranje sodišča, da je subjektivni rok začel teči šele z dnem, ko je bil o utemeljenem razlogu obveščen novi zakoniti zastopnik, je pravno nevzdržno in v nasprotju z varovalnim namenom subjektivnega roka, saj bi to omogočilo, da se rok podaljšuje kljub dejstvu, da je družba o utemeljenem razlogu obveščena že davno pred podajo odpovedi. Opozarja tudi, da je dokazno breme glede pravočasnosti odpovedi na toženi stranki. Glede vsebinsko ugotovljenih kršitev (točka od 5 do 8) pa sodišče v zvezi z domnevnimi kršitvami tožnika v novem sojenju ni izvajalo nobenih dokazov, kljub temu pa je sodišče, drugače kot v prvem sojenju, štelo, da so kršitve tožnika dokazane v petih primerih (E. d.d., F.F., G., H.H., I. d.o.o. in J. s.p.), za pet tožniku očitanih kršitev je ugotovilo, da je bila odpoved podana zunaj objektivnega roka za podajo odpovedi iz 88. člena ZDR (K., L., M.M., N. d.o.o., O. d.o.o.), za očitano kršitev v zadevi P.P. pa je štelo, da kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso zadostno časovno opredeljene. V zvezi z zadevo R. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da domnevne kršitve tožena stranka ni navedla v obvestilu pred odpovedjo in je zato ni upoštevalo, za kršitve v zadevah S. d.o.o. in T. d.o.o. pa je štelo, da toženi stranki kršitev ni uspelo dokazati. Glede interne revizije pritožba navaja, da je povsem irelevantna in brez kakršnekoli dokazne vrednosti, tožena stranka je s predložitvijo revizije v vsakem primeru prekludirana in sodišče navedenega dokaza, tudi če bi bil relevanten, ne bi smelo upoštevati. Glede E. d.d. je zmotna presoja sodišča prve stopnje, kršena pa je tudi določba 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je namreč v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku navedla kot kršitev opustitev unovčitve zavarovanj in sprejem ustreznih ukrepov v primerih neplačevanja obveznosti stranke E. d.d. (očitek opustitve), kateri je v obdobju od 2. 12. 2005 do 10. 2. 2011 boniteta padla s 4A na 5D ter celo odobritev novih financiranj ter sklepanje novih poslov z notorično insolvenčnim dolžnikom. Svoje stališče je sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 43/2012, ki se nanaša na zadostitev pogojev glede standarda časovne opredeljenosti kršitve in po kateri naj bi opis zadoščal tem standardom. Pritožba poudarja, da tožena stranka v odpovedi ni časovno opredelila domnevnih kršitev, temveč obdobje padanje bonitete, tožnik pa polovico časovno opredeljenega obdobja padanja bonitete sploh ni bil poslovodja tožene stranke, saj je bil na to funkcijo imenovan šele 1. 6. 2008. Očitana kršitev tudi ni opredeljena do te mere, da bi imel tožnik možnost vplivanja na potek in rezultat odpovedi iz tega razloga. V nadaljevanju pritožba analizira kršitev oziroma ugotovitve, ki se nanašajo na E. d.d. tako glede vprašanja opustitve unovčitve zavarovanj, odobritve novih financiranj, utemeljenosti odpovednega razloga kot takega ter zaključuje, da očitki sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Prav tako je zmotno materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z zadevo „F.F.“, saj je v nasprotju z mnenjem pritožbenega sodišča, da je bil v zadevi F.F. s.p. objektivni šestmesečni rok za podajo odpovedi presežen, sodišče prve stopnje v sodbi brez izvedbe dodatnih dokazov ali novega zaslišanja že zaslišanih ali drugih prič in strank v novem sojenju domnevno kršitev prekvalificiralo v kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), s čimer je objektivni rok za podajo odpovedi podaljšalo za ves čas, ko je mogoč kazenski pregon. Navaja, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso podani, ne strinja pa se tudi z ugotovitvami sodišča, ki se nanašajo na domnevno kršitev. V zvezi z zadevo G. povzema ugotovitve sodišča, da je šlo pri financiranju luksuzne jahte U. za dodatno financiranje, ne pa za financiranje sanacijskega značaja. Skladno s Kompetenčno ureditvijo, veljavno od dne 22. 9. 2010 (Kompetenčna ureditev št. 13), bi po mnenju sodišča prve stopnje vlogo za financiranje moral odobriti tudi leasing odbor vodstva ter nadzorni svet tožene stranke. Ker tema dvema organoma vloga ni bila predložena v odobritev, je tožnik po mnenju sodišča zagrešil kršitev pogodbenih obveznosti. Takšna odločitev je po mnenju pritožbe napačna ter temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče pa se tudi ni izreklo o vseh očitanih kršitvah v zvezi z zadevo G.. Kot izhaja iz odpovedi je tožena stranka tožniku v zvezi s to zadevo očitala več kršitev in sicer kršitev Kompetenčne ureditve št. 13 - financiranje v obliki kredita, ki nima sanacijskega značaja in bi jo naj bil dolžan odobriti tudi nadzorni svet tožene stranke, kršitve točke d, 4. odstavka 3. člena Poslovnika poslovodstva, saj naj bi o tem financiranju moralo odločiti poslovodstvo v sestavi treh članov, opustitev dolžnosti zagotovitve ustreznih zavarovanj za poplačilo obveznosti stranke po leasing pogodbi ter poskus obida in kršitev pravil kompetenčne ureditve (Tabela 1, kategorija F) s sodelovanjem oziroma opustitvijo preprečitve, da se družba G. izloči iz skupine povezanih oseb. Razen o očitku, navedenem v 1. alineji, se sodišče prve stopnje do ostalih domnevnih kršitev sploh ni izreklo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s tem je bistveno kršena določba postopka. Sodišče je zavzelo stališče, da je šlo pri odobritvi vloge za financiranje jahte U. za t.i. dodatno financiranje plovila, pri čemer Kompetenčna ureditev št. 13 termina dodatna financiranja ne pozna, prav tako Kompetenčna ureditev ne pozna termina delno financiranje, ki ga sodišče v sodbi uporabi, čeprav za navedeno v predloženih dokazih nima podlage. V zadevi U. je šlo za financiranje, ki bi lahko spadalo pred ureditev navedeno v vrsticah K in L, torej financiranje plovil in posojila, pri čemer financiranje plovil - vrstica K določa, da vlogo za financiranje plovil obravnava leasing odbor vodstva V. in nadzorni svet Z., v vrstici L pa za posojila določa, da vlogo in financiranje s posojilom obravnava leasing odbor vodstva V. in nadzorni svet Z.. Ker Kompetenčna ureditev ne vsebuje pravil, ki bi se nanašala na dve postavki, gre za pravno praznino. Po načelu specialnosti pa je treba uporabiti pravilo o financiranju plovil. Glede financiranja plovil pod opombo označeno z eno zvezdico, se vse vloge za financiranje plovil, ne glede na obliko, obravnavajo na leasing odboru vodstva V. in na nadzornem svetu Z. razen, kadar je financiranje sanacijske narave. To nesporno je tako in to sta potrdili tudi priči A.B. in A.A., da v primeru, ko gre za sanacijsko naravo financiranja, odobritev nadzornega sveta na podlagi Kompetenčne ureditve ni potrebna. Sodišče prve stopnje v sodbi pojem financiranja sanacijske narave pomeša s pojmom reprograma, ki pa zvišanja obliga skupne zadolžitve stranke ne predvideva. Kakor je pojasnil tožnik ter zaslišana priča A.A., reprogram pomeni spremembo pogojev obstoječe pogodbe, za kar pa v primeru spornega financiranja jahte U. ni šlo. Šlo je za novo financiranje. In odločitev sodišča v sodbi je v tem delu dejansko pravilna. Napačen pa je nadaljnji sklep sodišča, da je zato v tem primeru šlo za dodatno financiranje, ki pa brez kakršnekoli obrazložitve po mnenju sodišča ni financiranje sanacijske narave. Kot je pojasnila priča A.A., kot primarno zadolžena za stranko G. in kakor tudi izhaja iz vloge za odobritev financiranja, ki je bila na leasing odboru predložena, je pri financiranju jahte U. prišlo do situacije, ko bi brez novih finančnih sredstev jahta ostala nedokončana, zato je ne bi bilo možno prodati. Navedeno je potrdil tudi zaslišani sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke D.D.. Slednji je v svojem zaslišanju navedel, da je v času zaslišanja dejansko v postopku pri toženi stranki vloga za novo financiranje jahte v višini 4,5 milijona EUR, saj bo ladjo mogoče prodati in iz tega poplačati terjatve le, v kolikor bi se ladja dokončala. To pa je identično razlogu, ki je tožnika vodil v odločitev, da financiranje odobri. Zato je nesporno, da je v poslovnem interesu tožene stranke, da se jahta U., kljub siceršnjim težavam G. s poplačilom obveznosti, dokonča. Upoštevaje navedena dejstva je zato povsem neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da takšnega financiranja ni mogoče šteti za financiranje sanacijske narave. Sodišče ne razlikuje med vsebino dolžnega ravnanja tožnika, finančno dimenzijo njegovega dela, katere ustreznosti pa pravnik brez delovnih izkušenj v finančni instituciji ex post ne more ocenjevati. Nevzdržno je, da se ravnanje delavca v situaciji, ko so bila pravila nedorečena, ter je tožnik ravnal po svoji najboljši vesti, ex post, torej za nazaj, označilo kot kršitev pogodbene obveznosti. Kompetenčna pravila 13 so bila pripravljena s strani ustreznih organov na nivoju celotne skupine A.C., tožnik pa na vsebino le-teh ni imel vpliva. Zato je treba pravila razlagati v korist tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. Zmotno je tudi materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje Pravilnik o delu upravnega odbora, tožnik skupaj z ostalimi člani prevzema skupno obveznost in skupno in posamično odgovornost za celotno poslovanje tožene stranke, kar naj bi po mnenju sodišča pomenilo, da tožnik prevzema odgovornost ne le za lastna ravnanja, temveč za ravnanja ostalih direktorjev. Takšna argumentacija ne more biti pravilna, saj ZDR ne pozna koncepta solidarne odgovornosti kot na primer OZ, poleg tega bi bil ob tem materialnopravnem stališču predmetni individualni spor odveč, saj bi zadoščalo, da se elementi krivdnega ravnanja dokažejo le enemu izmed poslovodij in bi ostali bili odgovorni ipso facto. Nadalje pritožba izpodbija ugotovitve glede zadeve A.D. d.o.o. (H.H.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo niti v korist tožene stranke, saj naj bi bil dolžan zahtevati dodatna zavarovanja zaradi izvedbe reprograma ali pa začeti postopek odvzema financiranih predmetov. Sodišče prve stopnje brez dejanske podlage šteje, da je bil tožnik dolžan zahtevati dodatna zavarovanja ali začeti postopek odvzema financiranih predmetov. Četudi bi bilo mogoče šteti, da sodišče razpolaga z ustreznim znanjem poslovno - finančne stroke za ocenjevanje primernosti sprejetih ukrepov, pa tožnik poudarja, da sodišče zadeve A.D. d.o.o. razen iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, ne more poznati. Sodišče bi tožniku opustitev teh ukrepov lahko argumentirano očitalo le, v kolikor bi za te svoje trditve imelo oporo v ustreznem izvedeniškem mnenju. Takšnega mnenja sodišče nima in to kljub temu, da je tožnik dokaz z izvedencem predlagal, pa ga je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo. Kot izhaja iz listinskih dokazov v spisu je tožnik pri odločitvi o odobritvi reprograma dosledno spoštoval mnenje riska. Iz mnenja riska namreč izhaja, da predlagani reprogram šteje za sprejemljiv in smiseln kot edini razpoložljivi poizkus reševanja nastale situacije. Ob tem risk predlaga oziroma priporoča znižanje obrestne marže, z umikom posebnih poroštev A.E. in družbe L. se risk strinja, ne priporoča pa umika osebnega poroštva H.H. ter predlaga, da se hkrati z reprogramom sprejme tudi odločitev o reprogramu pogodbe o leasingu za osebno vozilo. Kot izhaja iz zapisnika, s katerim je bil reprogram odobren, je bilo mnenje riska s strani tožnika dosledno upoštevano. Nerazumljiva in zato povsem v nasprotju s spisnimi dokazi je zato odločitev sodišča, da navkljub temu, da je tožnik pri odločanju o reprogramu dosledno spoštoval priporočila pristojne službe o ravnanju s konkretno stranko, tožniku očita neskrbno ravnanje in mu celo sugerira, katere ukrepe bi bil dolžan sprejeti brez kakršnekoli dokazne podlage. Zato so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami, z vsebino listin v spisu, kar predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku sprejelo dokazni sklep, da bo v nadaljevanju postopka izvajalo zgolj dokaze v zvezi z zadevami, ki izhajajo iz zapisnika prvega naroka z dne 19. 3. 2012, glede ostalih tožniku očitanih kršitev pa ne bo izvajalo dokazov. Skladno z navedenim niso bili izvajani nobeni dokazi v zvezi z odpovedjo iz razloga kršitev v zadevi I. d.o.o. in J. s.p., kljub takšnemu dokaznemu sklepu pa je sodišče naknadno o utemeljenosti odpovednega razloga glede navedenih I. d.o.o. in zadeve J. s.p., odločilo zgolj na podlagi listinske dokumentacije. Tožnik naj bi domnevno kršitev storil 25. 3. 2010, sodišče pa je štelo, da ima očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, kar po mnenju sodišča pomeni, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastal znotraj objektivnega roka po 6. odstavku 88. člena ZDR. Pri presoji pravočasnosti tega odpovednega razloga bi moralo zato sodišče ugotoviti vsaj dvoje, in sicer ali tožniku očitana kršitev predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti in ali ima kršitev vse znake očitanega kaznivega dejanja in šele, če bi ugotovilo, da je podano oboje, bi bila takšna odločitev sodišča pravilna. Sodišče je v sodbi obrazložilo zgolj del, ki se nanaša na kršitev pogodbenih obveznosti tožnika s tem, ko je tožniku očitala, da z odobritvijo navedenega financiranja ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ki bi se od tožnika kot osebe, odgovorne za tveganja, pričakovala. Po mnenju sodišča bi tožnik z ustrezno skrbnostjo ravnal le, v kolikor bi odobritev financiranja zavrnil. Stališče je zmotno, saj temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni namreč šlo za novo financiranje, kakor to implicite izhaja iz obrazložitve sodbe in navedb tožene stranke, temveč za situacijo, ko je stranka zašla v likvidnostne težave in je prosila za reprogram svojih obveznosti. Skladno z mnenjem sanacijskega oddelka, da reprogram v primerih, ko ima stranka sklenjenih več leasing pogodb ni smotrn, pa je bila sprejeta odločitev, da se preko posojila zaprejo obveznosti po vseh leasing pogodbah, stranka pa od odobritve dalje vse prejšnje dolgove po več različnih pogodbah odplačuje na podlagi ene same posojilne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izršljivega notarskega zapisa. Denarnega toka na podlagi spornega financiranja zato sploh ni bilo. Kar sodišče tožniku implicite očita, je poslovna odločitev tožnika, da se strankama odobri reprogram. Očitno pa bi bila po mnenju sodišča smotrnejša poslovna odločitev ta, da bi tožena stranka od sklenjenih pogodb odstopila in zasegla predmete leasinga. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako navedbe tožnika, kot tudi predlagani dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Odločitev za financiranje je utemeljena s presojo, da je v gospodarski situaciji, kakršna je v panogi transporta nastala konec leta 2008, strankama I. d.o.o. in J. s.p., ki sta se zaradi izgube trga znašli v likvidnostnih težavah, smotrneje in za toženo stranko ekonomsko boljše pomagati na način, da krizo prebrodijo, s tem pa se zagotovi poravnavanje obveznosti do tožene stranke na daljši rok, kot pa da se obstoječe pogodbe prekinjano in predmeti leasinga odvzamejo. Cene rabljenih vozil so v primeru transportnih podjetij drastično padle, zato bi za toženo stranko pomenilo večjo škodo kot korist odvzem teh vozil. Do tega se sodišče ni opredelilo, prav tako ni tožniku dopustilo, da bi smotrnost odločitve potrdil ali ovrgel z izvedencem. Meni, da sodišče ne razpolaga z zadostnim znanjem s področja transporta in ekonomske stroke, da bi lahko smotrnost odločitev tožnika ocenjevalo, niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče sploh preizkušalo sodbo z vidika podanih navedb. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Če bi bilo mogoče šteti, da napačna poslovna odločitev tožnika pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, bi bilo sodišče dolžno ugotoviti tudi, ali so dejansko podani vsi znaki kaznivega dejanja. Sodišče je namreč navedlo, da odobritev potrjuje zlorabo položaja z namenom zagotovitve premoženjske koristi omenjenima strankama, brez česar ti ne bi mogli v normalnih razmerah posojila dobiti ter brez obrazložitve štelo, da je podano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Iz sodbe ni mogoče razbrati, s katerimi dejanji je tožnik sploh izpolnil znake kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 je storitveno dejanje, ki se lahko izvrši samo z obarvanim naklepom, ob pridobitvi premoženjske koristi ali povzročitvi premoženjske škode zase ali za tretjega. Zato so podane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nejasne in netočne razloge sodbe, toženi stranki ni nastala škoda zaradi odobritve, strankama I. d.o.o. in J. s.p. pa ni bila zagotovljena kakršnakoli premoženjska korist. S tem pa tudi ni podan vsaj eden od znakov kaznivega dejanja, ki ga v odpovedi tožniku pavšalno očita tožena stranka. Nadalje pritožba navaja, da sodišče v točki 22 obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnik ni vedno ravnal z ustrezno stopnjo vestnosti in skrbnosti, niti ni vedno upošteval ekonomskih koristi in interesov družbe. V zvezi z navedenim tožnik poudarja, da je vedno deloval v dobro družbe, ki jo je vodil in ob spoštovanju vseh pravil. Če so se katere poslovne odločitve tožnika izkazale za ekonomsko napačne, bi bilo to treba presojati skozi prizmo pravila proste podjetniške presoje. To pa pomeni, da tega ni mogoče tožniku očitati, v kolikor je bila poslovna odločitev informirana, torej je temeljila na zadostnih informacijah, in bila sprejeta v najboljšem interesu družbe, ob spoštovanju pravil in brez kakršnegakoli interesnega konflikta. In vse tožniku očitane kršitve so bile sprejete ob spoštovanju takšnega standarda. Sodišče prve stopnje pa se je brez ustreznih znanj in brez izvedbe dokaza z izvedencem finančno ekonomske stroke, ob odsotnosti kakršnihkoli vnaprej jasno postavljenih kriterijev, iz časovne oddaljenosti ocenjevalo smotrnost in pravilnost posameznih poslovnih odločitev tožnika.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso podane bistvene kršitve določb postopka, ki jih pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da je sodba obremenjena z nekaj napakami, ki se ponavljajo skozi celotno obrazložitev. Tožnik najprej izpostavlja, da je sicer prvotno res podal reintegracijski zahtevek, vendar pa je reintegracijski zahtevek v prvotnem sojenju na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2012 spremenil tako, da ga je nadomestil z zahtevkom za plačilo odškodnine v višini 18 mesečnih bruto plač, tega pa sodišče v obrazložitvi sodbe ni upoštevalo (točka 22 obrazložitve) in tudi ni obrazložilo razlogov za zavrnitev neobstoječega reintegracijskega zahtevka, prav tako pa tudi ne obrazložitev razlogov za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. To naj bi predstavljalo tudi postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku odločilo o modificiranem tožbenem zahtevku, zato dejstvo, da sodišče v 22. točki sodbe zapiše, da je zavrnjen reintegracijski zahtevek, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj je odločilno, da je sodišče prve stopnje v izreku odločilo o modificiranem tožbenem zahtevku, ter da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o tem, zakaj je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku zakonita in je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti, zavrnjen. Če je zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa delavec ni upravičen niti do reintegracijskega zahtevka niti do zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Zato obrazložitev v tem delu ni obremenjena s takšno nepravilnostjo, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Pritožba nadalje sicer utemeljeno opozarja na nedosledno uporabo izraza član poslovodstva oziroma predsednik uprave, pri čemer bi moralo v obravnavani zadevi, glede na to, da je tožena stranka družba z omejeno odgovornostjo, kot organ sodišče prve stopnje dosledno uporabljati termin poslovodstvo, ki je lahko eno ali več člansko, ne pa uporabljati uprava, ki je po Zakonu o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji; ZGD-1) določen za vodenje delniške družbe. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje kljub nedosledni uporabi izraza član poslovodstva pravilno ugotovilo tožnikove pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar je bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato sodba tudi v tem delu nima takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi ji bilo mogoče očitati bistveno kršitev določb postopka. V točki 1 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožnika v tožbi ter pri tem zapisalo, da tožena stranka tožniku ni podala opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, glede česar tožnik opozarja, da tega sploh ni zatrjeval. Tudi v tem delu ne gre za kršitev, ki bi utemeljevala sklepanje, da je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe, saj tožnik tega ni zatrjeval in to niti ni bilo predmet sodne presoje.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in drugih listin v spisu ter ugotovitvami sodišča prve stopnje. Očitane kršitve pravil pravdnega postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso podane.

Tožnik je imel pri toženi stranki sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 za člana poslovodstva za nedoločen čas (A1). S pogodbo o zaposlitvi se določijo pravice in obveznosti pogodbenih strank (29. in 72. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki so poleg tega določene tudi z zakoni in drugimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Dne 9. 2. 2011 je bil tožnik odpoklican s funkcije člana poslovodstva. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije ali ugotovljene kršitve delovnih obveznosti je veljavna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 lahko prenehala le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alineja 72. člena ZDR). Tožniku je bila 31. 3. 2011 pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga po 88. členu ZDR, v okviru določbe 72. člena ZDR pa sta se stranki v primeru takšne odpovedi posebej dogovorili o neupoštevanju prvega odstavka 83. člena ZDR (četrti odstavek II. člena pogodbe). Po določbi prvega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Po določbi 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. V primeru krivdnega razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Če ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 60 dneh od takrat, ko je delodajalec ugotovil utemeljen krivdni razlog za redno odpoved, in za storilca ves čas, ko je mogoč kazenski pregon.

V zvezi s pravočasnostjo podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka opozarja, da bi sodišče moralo upoštevati 88. člen ZDR, saj gre za redno odpoved in ne za izredno odpoved, v primeru krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec odpovedati pogodbo najkasneje v 60 dneh od dneva ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje pa se je pri svoji odločitvi oprlo na 111. člen ZDR, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi po mnenju pritožbe predstavljalo kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter pritožbeni razlog iz 341. člena ZPP, oba v povezavi s 338. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v vseh primerih, ko tožnik navaja 14. in 15. točko prvega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijano sodbo preizkusilo glede kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena, saj drugi odstavek navaja te kršitve, prvi odstavek pa ne navaja posameznih kršitev oziroma točk, temveč se nanaša na relativne bistvene kršitve določb postopka, torej tiste, za katere sodišče oceni, da bi lahko ali da so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedlo 111. člen ZDR, ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je sodišče upoštevalo 60 dnevni subjektivni in 6 mesečni objektivni razlog od ugotovitve utemeljenega razloga, zato navedba napačnega člena ni vplivala na pravilnost upoštevanja 60 dnevnega subjektivnega roka.

V zvezi s tem pa je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo za nekatere kršitve, ki so navedene v nadaljevanju, da je 60 dnevni subjektivni rok sicer potekel, vendar pa da so v ravnanju tožnika podani znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008: KZ-1), kar naj bi tudi pomenilo, da traja objektivni rok, v katerem je mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ves čas trajanja pregona (10 let). Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila podana tožniku zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri tem pa je odločilno, da tožena stranka v odpovedi tožniku ni očitala, da bi s svojem ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zato sodišče prve stopnje ni smelo pri nekaterih kršitvah, ki so se tožniku očitale, šteti, da objektivni rok ni potekel po 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga, temveč da je tožena stranka lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi ves čas, ko je mogoč kazenski pregon. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013 zavzelo stališče, da delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišče takšnih dodatnih razlogov ne upošteva, temveč presoja le obstoj in zakonitost odpovedi iz razloga, iz katerega je pri podani odpovedi izhajal in ga obrazložil sam delodajalec. V sklepu opr. št. VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013 je Vrhovno sodišče RS zavzelo identično stališče in sicer, da sodišče pri presoji zakonitosti o odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske (lahko tudi pravne) obrazložitve odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. V obravnavani zadevi pa je pomembno tudi to, da tožena stranka v sodnem sporu niti ni navajala dodatnih razlogov od tistih, ki so bili navedeni v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga, temveč da je sodišče prve stopnje samo zaključilo, da imajo opisi kršitev, ki se tožniku očitajo, v nekaterih primerih znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je torej glede tistih kršitev, za katere je štelo, da je 6 mesečni objektivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR potekel, da pa so v ravnanju tožnika podani znaki kaznivega dejanja, nedopustno širilo obseg sodne presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter teh kršitev ne bi smelo upoštevati pri presoji zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kdaj je za posamezne kršitve potekel šest mesečni objektivni rok, je ob pravilni uporabi materialnega prava treba ugotoviti, da je odpoved podana prepozno za kršitev, ki se nanaša na razmerje s stranko F.F. s.p., ko se je tožniku očitalo, da je tej stranki odobril pobot v višini 21.600,00 EUR na podlagi njene neutemeljene terjatve. Zato sodišče prve stopnje sploh ni smelo ugotavljati, ali je ta očitek tožniku iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljen. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na obrazložitev odpovedi, v kateri je navedeno, da je tožnik zlorabil svoj položaj z namenom, da bi tretji osebi pridobil premoženjsko korist. Tožena stranka je v odpovedi sicer res navedla takšen opis, torej, da je tožnik zlorabil svoj položaj poslovodje z namenom, da bi tretji osebi pridobil premoženjsko korist, vendar pa ni navedla, da bi s tem izpolnil znake kaznivega dejanja oziroma, da bi bila odpoved podana (tudi) iz tega razloga. Zato pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti oziroma pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine same kršitve, ki se nanaša na stranko F.F. s.p., saj je bila odpoved v tem delu podana prepozno oziroma po poteku objektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tudi pri zadevah I. d.o.o. in J. s.p. je sodišče prve stopnje štelo, da se tožniku očita kaznivo dejanje, kar pa, kot je bilo že zgoraj povedano, ni bilo tožniku očitano v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je prav tako tožena stranka navedla, da gre za zlorabo položaja z namenom zagotovitve premoženjske koristi omenjenima strankama. V kolikor bi tožena stranka tožniku očitala kaznivo dejanje, bi to morala navesti že v pisni obdolžitvi oziroma v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bi se lahko tožnik uspešno branil pred takšnimi očitki že v postopku pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila kršitev storjena 25. 3. 2010, odpoved pa je bila tožniku podana 31. 3. 2011, sta obe kršitvi, torej tako I. kot tudi J., zastarali. Zato se pritožbeno sodišče tudi glede teh dveh očitkov ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje v zvezi z obema kršitvama ni izvajalo dokaznega postopka, tako da bi zasliševalo prič oziroma, da naj bi dokazni sklep kazal na to, da sodišče o tem delu niti ne bo raziskovalo dejanskega stanja, zatem pa je v obrazložitvi sodbe pojasnilo razloge, zakaj šteje, da je kršitev utemeljena. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitve glede teh kršitev podana po poteku objektivnega roka za podajo odpovedi, odpoved že iz tega razloga v tem delu ni pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala odpoved po poteku 6 mesečnega objektivnega roka za kršitve, ki se nanašajo na očitke povezane z družbo K. d.o.o., L., M.M., N. d.o.o. ter očitke v zvezi z družbo O. d.o.o..

V razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 739/2012 z dne 24. aprila 2013 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da glede vsebine same odpovedi tožena stranka ni v celoti zadostila zahtevam ZDR. Pojasnilo je, da drugi odstavek 86. člena ZDR zahteva od delodajalca, da mora odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. To pomeni, da morajo biti očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko in časovno opredeljene. Očitek v zvezi z pridobitvijo vloge za financiranje v zadevi P.P. ni časovno opredeljen. Prav tako kršitve niso bile časovno in vsebinsko konkretizirane glede poslovanja z družbo E. d.d. ter glede tožnikovega neupoštevanja izvajanja internih pravil. Ne glede na stališče pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preverjalo kršitve, ki se nanašajo na E. d.d. in kršitev, ki se nanaša na interno revizijo in neupoštevanje navodil, po vsebini. Pritožbeno sodišče meni, da razlogovanje sodišča prve stopnje v tem delu ni pravilno. V zvezi z zadevo E. d.d. je neutemeljeno sklicevanje na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 43/2013, po katerem zadošča, da delodajalec določi konkreten časovni okvir, ni pa potrebno navesti datumov, ob katerih je do opustitve prišlo. V zadevi, ki jo navaja sodišče prve stopnje, je šlo za drugačen primer, saj v konkretni zadevi glede E. d.d., na podlagi takšne razlage, ni mogoče ugotoviti datumov. Zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti oziroma pravočasnosti podane odpovedi v zvezi s E. d.d. in glede očitka neupoštevanja internih pravil. Zato tudi v tem delu kršitve, kot so bile tožniku očitane, ne predstavljajo podlage za zakonito izdano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje lahko vsebinsko preverilo le kršitve, ki se nanašajo na odobritev kredita družbi G. in v zvezi z posli, ki se nanašajo na stranko H.H. oziroma z njim povezanimi osebami. Glede obeh kršitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z utemeljenostjo razlogov za podajo odpovedi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče rok za podajo odpovedi pravilno vezalo na datum, ko se je z razlogi seznanil nov direktor tožene stranke. Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Določba 9. člena Kolektivne pogodbe za dejavnosti bančništva (Ur. l. RS, št. 5/2011) pa določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev pri delodajalcu odloča uprava delodajalca, ki lahko pooblastilo za odločanje prenese na enega ali več pooblaščenih delavcev. Ker je tožena stranka 9. 2. 2011 odpoklicala tožnika s funkcije (istega dne je po podatkih iz sodnega registra - A10 odpoklicala tudi oba preostala direktorja, A.A. in B.B., torej celotno poslovodstvo družbe in imenovalo novega direktorja D.D.), je v konkretnem primeru dopustno sklepati, da se je tožena stranka z razlogi seznanila takrat, ko je bil imenovan nov direktor, ki je tudi pooblaščen za podajo odpovedi tožniku, zato je tožena stranka odpoved podala znotraj zakonskega subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da je odločilno, kdaj se je nadzorni svet tožene stranke seznanil s kršitvami.

Glede vsebinske presoje očitka v zvezi z družbo G. d.o.o. je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je dne 12. 10. 2010 v obliki namenskega kredita v višini 2.500.000,00 EUR za financiranje izgradnje plovila U. 46 opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil pravila delodajalca. Tožena stranka je zavzela stališče, da gre za financiranje v obliki kredita, ki nima sanacijskega značaja. Zato je tožniku očitala, da bi moral, na podlagi Tabele 3 Kompetenčne ureditve ter točke D 1. odstavka 6. člena Poslovnika za poslovodstvo, takšno vlogo obravnavati Leasing odbor vodstva ..., kot tudi nadzorni svet .... V skladu s točko D 4. odstavka 3. člena Poslovnika za poslovodstvo mora poslovodstvo za veljavno odobritev takšne vloge zasedati v sestavi vseh članov. Tožena stranka je nadalje tožniku tudi očitala, da je bila predmetna vloga odobrena brez podpisa g. B.B., kar pomeni, da so bila kršena pravila delodajalca in bi to kršitev morali odpraviti takoj, ko je tožnik zanjo izvedel. Moral bi tudi zagotoviti, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet delodajalca. Prav tako je bilo tožniku očitano, da ni poskrbel za zagotovitev ustreznih zavarovanj za poplačilo obveznosti stranke po leasing pogodbi, s tem pa je ravnal v nasprotju z obveznostjo, da ravna v skladu z interesi delodajalca. Hudo kršitev v navedenem primeru je predstavljal tudi poskus obida in kršitev pravil kompetenčne ureditve Tabela 1, kategorija Ff, saj je obligo z G. povezanih družb prek A.F. dejansko znašal 12.500,00 EUR, zaradi česar bi morala biti vloga za financiranje obravnavana na kreditnem odboru skupine v A.G.. Tožniku se je nadalje tudi očitalo, da družbe G. ni izločil iz skupine povezanih oseb v zvezi s to kršitvijo, to pa naj bi se zgodilo s prodajo družbe A.H. iz Liechtensteina. Ne glede na prodajo pa bi se G. še vedno moralo obravnavati v navedenem sklopu povezanih oseb in bi vloga morala biti obravnavana na odboru v A.G.. Prav tako je šlo za posojilo, ki je presegalo 2.500.000,00 EUR, za katero bi tudi moral tožnik vedeti, da je bilo dano osebam, od katerih dolga ne bo možno izterjati, s čemer jim je omogočil pridobitev premoženjske koristi.

V zvezi s to kršitvijo je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je dodatno financiranje v obliki posojila v višini 2.500.000,00 EUR odobril le leasing odbor. Ugotovilo je tudi, da sta bila v zvezi s financiranjem sestavljena dva zapisnika (zapisnik št. 1 z dne 12. 10. 2010 (B42) in zapisnikom št. 2 z dne 18. 11. 2010 (B52)), ter da je zapisnik št. 1 poleg tožnika odobril tudi A.A. in A.I., zapisnik št. 2 pa le tožnik in A.A.. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je med obema zapisnikoma razlika v višini dolga in sicer iz prvega zapisnika izhaja, da nov obligo znaša 10.894.000,00 EUR, v zapisniku št. 2 pa, da znaša 10.500,00 EUR obligo za skupino A.C. pa po zapisniku št. 1 znaša 14.687.000,00 EUR, po zapisniku št. 2 pa 10.500.000,00 EUR. Skladno z ugotovitvami iz zapisnika št. 1 je obligo presegal 12.500.000,00 EUR in bi moral biti posel odobren na kreditnem odboru skupine, s spremembo oziroma znižanjem obliga pa se je ta pristojnost prenesla le na leasing odbor, ki so ga sestavljali B.B., tožnik, A.A. in A.I., glede na določbo točke 3 Kompetenčne ureditve. Zapisnika št. 2 niso podpisali vsi člani nadzornega sveta, tožnik pa je omogočil neutemeljeno odobritev kredita brez obravnavanja vloge na kreditnem odboru skupine. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da vse vloge za financiranje plovil, ne glede na obligo, odobrava leasing odbor vodstva in nadzorni svet, razen kadar je financiranje sanacijske narave, pri čemer kot primer navaja interno določbo tožene stranke - prenos leasinga na stranko z boljšo boniteto ipd.. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da o reprogramu sanacij govori točka 5.3. Kompetenčne ureditve, ki določa tri vrste reprogramov in sicer sanacijski, komercialni in ostali reprogrami, ki niso vezani na težave stranke. Med reprogrami, razen primera vključitve dolga v glavnico pri komercialnem reprogramu, ni naveden primer reprogramiranja, s katerim bi se osnovne obveznosti stranke povečale. V konkretnem primeru se je z odobritvijo dodatnega kredita v višini 2.500.000,00 EUR višina izpostavljenosti tožene stranke (obligo) zgolj glede predmetnega posla povečala z 8.000.000,00 EUR na 10.500.000 EUR, saj bo G. prejeti kredit vrnil šele, ko bo ladja prodana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi v primeru, ko gre za povečanje obliga, moral tožnik kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to zmotno meni tožnik. Prav tako pa je tudi vsako financiranje plovil, razen če je sanacijske narave, ne glede na obliko financiranja, potrebno obravnavati na nadzornem svetu.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v zvezi s financiranjem izgradnje projekta luksuzne jahte U. šlo za dodatno financiranje in ne za sanacijo sklenjene pogodbe kot je to menil tožnik. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje nima ustreznega znanja s področja poslovnih financ, ki bi mu omogočalo sklepanje o tem, ali je šlo za sanacijo sklenjene pogodbe ali pa za novo dodatno financiranje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter ugotovilo, v čem je utemeljen očitek glede neupoštevanja financiranja glede na interna pravila tožene stranke, torej na dolžnosti, ki izhajajo iz Kompetenčne ureditve pri toženi stranki ter glede kršitev, ki jih je tožena stranka tožniku očitala v zvezi z kršenjem poslovnika poslovodstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi moral tožnik v primeru, ko gre za povečanje obliga, kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to zmotno meni in izpoveduje tožnik. Prav tako pa je potrebno tudi vsako financiranje plovil, ne glede na obliko financiranja, obravnavati na nadzornem svetu. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da če bi šlo v konkretnem primeru za sanacijo posla, se pri odobritvi sanacijskega posojila obligo ne bi smel povišati. V konkretnem primeru pa se je povišal, kar je le še eden od dodatnih argumentov, da ni šlo za sanacijski posel, kot to poskuša prikazati tožnik ter s tem prikazati, da je bilo njegovo ravnanje pravilno in s skladu s pravilnikom oziroma poslovnikom tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da bi moralo odločitev sprejeti poslovodstvo v sestavi vseh članov, predmetna vloga pa je bila odobrena brez podpisa B.B., kar pomeni, da so bila kršena pravila tožene stranke, tožnik pa te kršitve tudi kasneje ni odpravil ter tudi ni zagotovil, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet tožene stranke. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da izpoved D.D., da je tožena stranka kasneje odločala o vlogi G. za odobritev dodatnih 4,5 milijona EUR, ne dokazuje, da je šlo za sanacijo. Tudi eventualno kasnejše dodatno financiranje zaradi dokončanja plovila ni relevantno za odločitev o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je bistveno le, ali je poslovodstvo o tem odločalo v skladu z internimi pravili, torej Kompetenčno ureditvijo in Poslovnikom. Ker je že ta kršitev, ki utemeljuje zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku dokazana, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vsebinsko preverjati vseh očitkov, ki so povezani z nepravilnostmi v zvezi s financiranjem G..

Pravilna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil svoje pogodbene obveznosti pri poslovanju, ki se nanaša na stranko H.H. oziroma z njo povezanimi družbami, ko je 26. 10. 2010 povezani družbi A.D. d.o.o. odobril reprogram v obliki znižanja marže ter poroštev. S tem v zvezi je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je aktivno sodeloval pri prenosih premoženja na druge osebe ter se je hotel pri prenosu družbe L. s strani H.H. in A.J. in posledični odobritvi reprograma družbi z izločitvijo družbe L. iz skupine povezanih oseb, izogniti meji obliga 12.500.000,00 EUR, kot tudi dejstvu, da bi se družbi L. pripisala bonitetna ocena najnižje ocenjene povezane osebe. Z navedenim je hotel izogniti negativni presoji primera s strani nadrejenih organov v A.G.. Ta izločitev iz skupine je bila v nasprotju z definicijo skupine, določene v politiki opredelitve povezanih oseb kot tudi 30. členom Zakona o bančništvu (30. člen Zban-1). Tožnik tudi ni ukrenil ničesar po tem dogodku, da bi kršitev odpravil. Drugi povezani osebi, to je H.H. in sicer družbi A.D., pa je odobril 26. 10. 2010 reprogram v obliki znižanja marže ter umika poroštev, kljub temu, da je pristojna služba to ocenila kot izredno tvegano. Stranka je imela pred reprogramom boniteto 5B, kar pomeni, da tožnik celo leto ni sprejel nikakršnega ukrepa za zavarovanje v korist družbe. Na podlagi navedenega je ravnal v nasprotju z 32. in 35. členom ZDR ter ni zagotovil izvajanja vseh potrebnih ukrepov prav s poslovno finančne stroke, ki jih je poslovodstvo dolžno storiti oziroma je sprejel odločitve brez utemeljene podlage.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je bila skupna izpostavljenost skupine H.H. na dan 10. 2. 2010, v katero sodi tudi podjetje A.D. d.o.o., preko 30.000.000,00 EUR. Iz vloge za odobritev reprograma stranki (B38) izhaja, da stranka ni bila sposobna plačevati in da drug polletni obrok ni bil poravnan. A.D. d.o.o. ni izkazovala poslovanja, saj je bila ustanovljena z edinim namenom, da nastopa kot leasingojemalec pri lease sale stanovanjske hiše H.H.. Posledično iz tega naslova ni ustvarjala likvidnih sredstev, kot plačnik pa je dejansko nastopal H.H.. Glede na obstoječa zavarovanja v višini 21 % je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi moral tožnik zahtevati dodatna zavarovanja zaradi izvedbe reprograma ali pa začeti postopek za odvzem financiranih predmetov ter ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Razlogi so v tem delu te kršitve bolj skopi, vendar pa sledijo temu, kar je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala in sicer, da reprogram ni bil ustrezen oziroma, da je prišlo do znižanja dodatnih zavarovanj, kar predstavlja kršitev dolžnosti oziroma ustrezne skrbnosti pri ravnanju tožeče stranke. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča v tem delu kršitev v zadostni meri dokazana in utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).