Jedro

Z izpodbijanim dopisom direktorja tožene stranke se ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih tožnice, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi. 2. Pritožbi zoper 3. točko izreka sklepa se ugodi in se v tem delu izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožničino tožbo zoper dopis direktorja tožene stranke z dne 1.7.2002, v katerem ta tožnici med drugim odgovarja na njene navedbe v zvezi z ugovorom zoper delo uradne osebe, ki ga je tožnica toženi stranki posredovala z dopisom z dne 6.6.2002. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ugodi. V 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrne.

V obširni obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da iz določila 95. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92, 42/94-odl.US, 1/99, 41/99, 36/00, 54/00, 26/01 in 6/02) izhaja, da zavod ni dolžan na podlagi ugovora izdati odločbe v upravnem postopku. Gre za obvestilo in ne za upravno odločbo v smislu ZUP. Po presoji sodišča prve stopnje je bil ugovor zoper delo strokovne delavke podan zaradi izvajanja socialno-varstvene storitve. Če tožena stranka izvajanje tovrstne socialne storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne sodelavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Izpodbijani akt tožene stranke zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno-varstvenega zavoda, ni razlog za sprožitev upravnega spora. Na podlagi ugovora upravičenca pristojni organ izda le obvestilo, z obvestilom pa ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče prve stopnje tudi ni presojalo po vsebini tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave. Tožnica ima možnost varstvo ustavnih pravic zagotoviti bodisi v upravnem postopku o ureditvi stikov med družinskimi člani in nato v upravnem sporu zoper odločbo v upravnem postopku o ureditvi stikov med družinskimi člani, ali pa pred pravdnim sodiščem. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da kot kršitve v tožbi ni uveljavljala, da bi morala tožena stranka namesto odgovora izdati odločbo z vsemi bistvenimi sestavinami, kot je to napačno razumelo sodišče prve stopnje. Odgovor, izdan na podlagi 95. člena ZSV, predstavlja posamični akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Zahteva upravičenca v smislu 103. člena ZSV za opravo strokovnega in upravnega nadzora ne predstavlja učinkovitega pravnega sredstva. S pravnimi sredstvi, predvidenimi v okviru postopka o ureditvi osebnih stikov, kot tudi v pravdnem postopku ni mogoče uveljavljati kvaliteto opravljene socialno varstvene storitve in pravnega varstva zoper ravnanje strokovnega delavca. Sodišče prve stopnje bi moralo meritorno odločiti o tožbi. Ker je tožbo kot nedopustno zavrglo, ji je neutemeljeno odreklo pravico do sodnega varstva (kršitev 6. člena EKČP in 22., 23. in 157. člena Ustave). V postopku ni podala zahteve za povrnitev stroškov, zahtevka, ki v postopku ni bil postavljen, pa ni mogoče zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo o vseh točkah izreka odločati s sklepom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Res je, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo s sodbo, za kar po določbi 1. odstavka 34. člena ZUS ni imelo podlage, vendar to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na odločitev.

Tožnica je v obravnavani zadevi s tožbo izrecno izpodbijala dopis direktorja tožene stranke z dne 1.7.2002, ki ga tožnica označuje kot dokončen posamičen akt. Tožbeni zahtevek tožnice se je glasil, naj sodišče prve stopnje izda naslednjo sodbo in sklep:"1. Akt tožene stranke Republike Slovenije, Centra za socialno delo Ljubljana z dne 1.7.2002, se v delu, v katerem je odločeno o ugovoru tožeče stranke B.P., zoper delo uradne osebe z dne 5.6.2002, odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu tožene stranke-svetu socialno varstvenega zavoda - v ponoven postopek. 2. Tožečo stranko B.P. se oprosti plačila stroškov postopka." V tožbi je tožnica torej predlagala, naj sodišče prve stopnje odloča o zakonitosti dopisa direktorja tožene stranke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da navedeni dopis direktorja tožene stranke ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V skladu z določbo 1. odstavka 3. člena ZUS je upravni akt po tem zakonu dokončen posamičen akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Z izpodbijanim dopisom se tako ni odločalo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožnice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Sodišče prve stopnje se sicer v izpodbijani sodbi sklicuje na 95. člen ZSV, vendar v tej zadevi ne gre za takšno obvestilo, temveč za dopis direktorja. Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini.

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.

K točki 2 izreka Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen ugovor tožnice, ki se nanaša na oprostitev plačila stroškov postopka. Že v pritožbi je tožnica zatrjevala, da je v postopku podala predlog za oprostitev plačila stroškov postopka in ne zahteve za povrnitev stroškov postopka. Oprostitev plačila stroškov postopka ureja 168. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02 in 58/03), ki v 2. odstavku določa, da oprostitev stroškov postopka obsega oprostitev taks in oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov.

V skladu z 2. členom ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, zato zahtevka, ki ni bil niti postavljen, v obravnavani zadevi ni bilo mogoče obravnavati. S tem, ko je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za povrnitev stroškov postopka, čeprav tožnica tega v postopku ni zahtevala, je torej odločalo o zahtevku, ki ni bil postavljen. S tem pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, in sicer določbo 2. člena ZPP. Ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 357. člena ZPP v zvezi s 16. in 68. členom ZUS sklep (3. točko izreka izpodbijanega sklepa) sodišča prve stopnje razveljavilo.