Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
Tožba se zavrže. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Izpodbijani akt je naslovljen kot odgovor na dopis z dne 6. 6. 2002. V tem aktu direktor CSD A odgovarja tožnici na dva predloga, zahtevo in pobudo ter na ugovor zoper delo uradne osebe. Slednje je predmet spora v upravnem sporu. V odgovoru tožene stranke na ugovor zoper delo uradne osebe tožena stranka pravi, da obžaluje, da je na obisku tožene stranke pri starših tožnice prišlo do razgovora o tožničinem duševnem zdravju, saj sta strokovna delavca le želela preveriti, ali je za tožničina starša še sprejemljivo, da predaja tožničine hčerke očetu AA zaradi izvrševanja osebnih stikov še poteka pri njih, saj je bilo toženi stranki poznano, da predaja otroka očetu že dalj časa poteka na domu tožničinih staršev. Poleg tega sta strokovna delavca tudi želela pridobiti njuno mnenje o odnosu med hčerko in njenim očetom. Šlo je za rutinsko dejanje v funkciji zagotavljanja najboljših koristi za otroka. Pogovor o tožničinem duševnem stanju pa naj bi stekel spontano. Tožena stranka meni, da ni posegla v temeljne človekove pravice in ni kršila pristojnosti in pooblastil. Tožečo stranko je tudi obvestila, da je delo, s tem, ko je AA vložil predlog za določitev stikov s hčerko po uradni poti, prevzel strokovni sodelavec BB Tožeča stranka je vložila tožbo zoper akt Centra za socialno delo A, ki naj bi bil nezakonit in nepravilen. Uveljavlja, da je tožena stranka z izpodbijanim aktom odločila o ugovoru z dne 5. 6. 2002 tožeče stranke zoper delo uradne osebe CC, odgovor tožene stranke pa je podan brez zahtevanih vsebin, ki jih mora imeti upravna odločba. V ugovoru zoper delo uradne osebe, ki je zaposlena pri toženi stranki, se je tožnica pritožila v zvezi s postopanjem delavke CSD A na razgovoru pri toženi stranki dne 29. 5. 2002, njenim obiskom in zbiranjem podatkov od staršev tožeče stranke D in EF na Orlah dne 5. 6. 2002. Glede opisa spornega postopanja se tožeča stranka v celoti sklicuje na ugovor z dne 5. 6. 2002. Na ugovor tožeče stranke pa je direktor CSD A reagiral z odgovorom. Na razgovoru dne 29. 5. 2002 se direktor CSD A do ugovora zoper opravljeno storitev sploh ni opredelil. Tožeča stranka se sklicuje na določilo 94. in 95. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), na podlagi katerih bi moral svet socialno-varstvenega zavoda odločiti o ugovoru zoper delo strokovnega delavca v zvezi s socialno varstveno storitvijo, ne pa direktor zavoda. Z zakonom pa ni določeno, da odločbo na ugovor zoper opravljeno storitev lahko izda predsednik sveta zavoda, ki je kolegijski organ. Podrejeno tožeča stranka navaja, da direktor CSD Ljubljana Moste Polje na razgovoru dne 29. 5. 2002 sploh ni preizkusil ugovora. Tudi njegov odgovor je zato nepopoln. Nadalje tožeča stranka navaja, da iz sklepa tožene stranke izhaja, da strokovna delavka BB vodi svetovanje v okviru postopka ureditve stikov. Čeprav naj bi šlo za neformalen postopek, pa je tožena stranka od tožeče stranke tudi na razgovoru dne 29. 5. 2002 zahtevala, da poda izjavo v zvezi s postopkom ureditve stikov. Uradne osebe, ki opravljajo dejanja v postopku ureditve osebnih stikov med otrokom in roditeljem nimajo pooblastil za opravljanje neformalnih poizvedb (kot to velja po 148. členu Zakona o kazenskem postopku), temveč so dolžne v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 88. členom ZSV izvesti poseben ugotovitveni postopek, v katerem se dokazi, s katerimi se ugotavljajo dejstva in okoliščine, izvajajo v skladu s postopkovnimi pravili od 164. do 206. člena ZUP. Stranke pa imajo v postopku v skladu z določilom 146. člena ZUP pravico do sodelovanja v postopku. Sklicuje se tudi na določilo 21. člena Ustave RS v povezavi s spoštovanjem človekove osebnosti in dostojanstva. Organi morajo preprečiti napade na osebno integriteto posameznika in nezakonite posege v ustavne pravice posameznika. Uradna oseba tožene stranke BB pa je na obisku od tožničinih staršev zbirala podatke o njenih preteklih prisilnih hospitalizacijah, njenem duševnem zdravju, podala pa je tudi mnenje o tem, da je tožnica še duševno bolna ter potrebna strokovne zdravstvene pomoči. Dejstvo, ali je do pogovora o tožničinem duševnem stanju prišlo spontano, ali zaradi namernega poizvedovanja tožene stranke, pa za odločitev o ugovoru sploh ni pomembno. Uradna oseba bi morala že na podlagi 21. člena Ustave, tudi če je do spornega razgovora prišlo na pobudo tožničinih staršev (kar ne drži), tak pogovor takoj prekiniti. Tožena stranka pa je te podatke uporabila kot dokaz v postopku. Tožničini osebni podatki, ki jih je tožena stranka zbrala na nezakonit način, so navedeni v terenskem poročilu, ki se nahaja v upravnem spisu. Pri tem pa je potrditvah tožničinih staršev vsebina v poročilu povsem napačna in tudi nepopolna. Meni, da je bilo s takšnim postopkom nezakonito poseženo v tožničine temeljne človekove pravice, kršitev še traja, tožena stranka pa se do kršitev ni opredelila in tudi ni določila ukrepov, s katerimi bi kršitev prepovedala in vzpostavila zakonito stanje, kot to zahteva 95. člen ZSV. Organ, ki je izdal izpodbijani akt, dejanskega stanja sploh ni ugotavljal, akta ni izdal pooblaščeni organ, ni bil opravljen preizkus ugovora tožnice niti preizkus nezakonitosti posega v temeljne človekove pravice. Zato so podani razlogi za izpodbijanje akta tudi zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V postopku odločanja o ugovoru je bila kršena pravica iz določila 22. člena Ustave. Predlaga, da sodišče izvede dokaz z vpogledom v upravni spis tožene stranke, ki se nanaša na ureditev osebnih stikov med FFF in AA. Predlaga, da sodišče na podlagi 1. in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izda sodbo in sklep, da se izpodbijani akt v delu, v katerem je odločeno o ugovoru tožeče stranke zoper delo uradne osebe z dne 5. 6. 2002 odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu tožene stranke - svetu socialno varstvenega zavoda v ponoven postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka.
V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je izpodbijani dopis pojasnilo oziroma obvestilo v smislu 95. člena ZSV upravičencu, ki je ugovarjal, in zato ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pojasnjuje, da se je upravni postopek v zadevi določitve stikov med mladoletnim otrokom in očetom začel z vlogo Milana Dolgana dne 6. 5. 2002. To pomeni, da v času vložitve ugovora tožnice zoper delo delavke na podlagi določila 94. člena ZSV ni potekalo svetovanje, ampak upravni postopek. Tožnica ni bila upravičena vložiti ugovora in organ ni odločal o pobudi. Tožnica je imela možnost vložiti zahtevo za izločitev uradne osebe na podlagi 37. člena ZUP, kar je tudi storila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže na podlagi določila 2. točke 1. odstavka 30. člena ZUS.
V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnica pravi, da je BB kot strokovna delavka CSD v razmerju do tožnice in AA opravljala eno izmed socialno varstvenih storitev po ZSV. To izhaja iz razlogov zavrnilnega sklepa tožene stranke v katerem je tožena stranka sama navedla, da BB vodi svetovanje v zadevi ureditve osebnih stikov. To dejstvo pa izhaja tudi iz izpodbijanega akta, v katerem tožena stranka pravi, da je vodenje postopka zaradi ureditve stikov prevzel CC . CC je torej vodil postopek, BB pa je opravljala svetovanje, ki je ena izmed socialno varstvenih storitev. Z vlogo z dne 5. 5. 2002 je AA zahteval ureditev osebnih stikov in je podal predlog za izvajanje socialno varstvene storitve. Tudi BB je ves čas zatrjevala, da ne opravlja dejanj v postopku o ureditvi stikov, ampak svetovanje. Če bi šlo za dejanja upravnega postopka, bi moral organ postopati po pravilih ZUP. Tako pa je šlo za neformalne pogovore. Veljavna zakonodaja pa ne predvideva možnosti, da se v okviru postopka ureditve osebnih stikov, ki se izvaja po ZUP na podlagi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR), opravlja tudi socialno varstvene storitve. Urejanje osebnih stikov lahko poteka bodisi kot svetovanje, ki za posledico nima izdaje oblastvenega akta, bodisi kot upravni postopek, katerega posledica je ureditev spornega razmerja z oblastvenim aktom. Tožena stranka je opravljala oba postopka istočasno, vendar na nezakonit način. Izločitev uradne osebe po ZUP ne pomeni izključitve možnosti ugovarjanja po ZSV. Tožeča stranka pravi, da določilo 95. člena ZSV dopušča, da se o ugovoru odloči v obliki obvestila in ne z odločbo. Tudi odločitev, izdana v obliki obvestila (odgovora), ki nima vseh sestavin (uvoda, izreka, obrazložitve in pravnega pouka) pa je, če se da iz njega sklepati na odločitev o pravici in obveznosti posameznika, upravni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Vendar pa tudi v primeru, če izpodbijani akt ni upravni akt in tudi če tožeča stranka ni upravičena do ugovora, ni v pristojnosti direktorja CSD A, da odloča o tem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za ugovor, ampak bi moral odločbo o zavrženju ugovora oziroma obvestilo, iz katerega bi bilo mogoče sklepati na zavrženje, izdati oziroma podati svet zavoda. Tožeča stranka predlaga, ker tožena stranka ni posredovala upravnega spisa na vpogled, da sodišče na podlagi določila 4. odstavka 36. člena ZUS odloči o stvari brez spisov.
Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.
Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba se zavrže. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nezakonitosti in nepravilnosti izpodbijanega akta. Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da naj bi bila nezakonitost izpodbijanega akta podana, ker je o ugovoru zoper delo strokovnega sodelavca zavoda odločil direktor zavoda brez odločbe, ampak je izdal obvestilo, kar je v nasprotju z ZUP; podrejeno pa je po navedbah tožeče stranke nezakonitost in nepravilnost izpodbijanega akta podana, ker je odgovor podal direktor zavoda namesto, da bi odgovor izdal svet zavoda, kar naj bi bilo v nasprotju z določilom 95. člena ZSV (Uradni list RS, št. 54/92, 42/94 - določba US, 41/99, 26/2001). Posledica te nezakonitosti je potrditvah tožeče stranke tudi obstoj nezakonitosti izpodbijanega akta zaradi kršenja ustavne pravice iz 21. oziroma 22. člena Ustave. Za rešitev upravnega spora je sodišče najprej presojalo, ali bi tožena stranka morala izdati upravno odločbo namesto obvestila v obliki odgovora na ugovor zoper delo strokovne sodelavke. Določilo 1. odstavka 94. člena ZSV pravi, če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno varstvenega zavoda. Določilo 2. odstavka pa določa tudi rok za vložitev ugovora. Ne glede na to, da je določen rok za vložitev ugovora, iz jezikovne razlage določila 95. člena ZSV izhaja, da zavod ni dolžan na podlagi ugovora izdati odločbe v upravnem postopku. Določilo 95. člena ZSV namreč pravi, da svet socialno varstvenega zavoda preizkusi ugovor, določi, kaj naj se ukrene ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v roku 15 dni od prejema ugovora. Svet zavoda torej v razmerju do upravičenca do socialno varstvene storitve izda le obvestilo o tem, kako je reagiral oziroma kaj je določil, da se ukrene na podlagi ugovora upravičenca. Gre za obvestilo in ne za upravno odločbo v smislu ZUP. Takšna interpretacija izhaja tudi iz sistematične razlage ZSV. Navedena določila so namreč vključena v razdelek 3. VII. poglavja ZSV. Razdelek 3. ima naslov "postopek pri uveljavljanju in izvajanju storitev", med tem ko je postopek, v katerem zavodi odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih in morajo zavodi zato upoštevati pravila ZUP opredeljen v razdelku 2. VII. poglavja ZSV pod naslovom "odločanje o izvrševanju javnih pooblastil". V razdelku 3. VII. poglavja ZSV je urejena izjema, za katero pa se uporabljajo pravila ZUP. Določilo 96. člena ZSV namreč pravi, kadar socialno varstveni zavod odloča o namestitvi, premestitvi ali odpustu v zvezi z uveljavljanjem pravice do institucionalnega varstva, je dolžan postopati po določilih zakona o splošnem upravnem postopku. Po določilu 1. odstavka 16. člena ZSV pa institucionalno varstvo obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerim se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Ker v konkretnem primeru ne gre za tak primer, se pravila iz ZUP ne uporabljajo. Tudi po interpretaciji Vrhovnega sodišča RS se tovrstni svetovalni razgovori izvajajo izven upravnega postopka na podlagi določil 2. odstavka 49. člena in na podlagi členov od 90. do 95. ZSV (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 1814/94-6). Interpretacija določila 95. člena ZSV pa je pravno relevantna v konkretnem primeru samo, če je v zvezi z spornim razgovorom med strokovno delavko zavoda in tožničinimi starši na dan 6. 5. 2002 šlo za izvajanje določene socialno varstvene storitve. Iz odgovora na tožbo in odgovora tožeče stranke na odgovor tožene stranke izhaja, da je med strankama sporno, ali je šlo pri opravljanju razgovora med strokovno delavko zavoda in tožničinimi starši na dan 5. 6. 2002 za svetovanje ali za upravni postopek. Tožena stranka pravi, da je šlo za upravni postopek v zadevi urejanja stikov med tožničino hčerjo in njenim očetom Milanom Dolganom, ki ga je sprožil slednji z vlogo z dne 6. 5. 2002. Tožeča stranka pa utemeljuje, da je šlo za svetovanje, a je bila vsebina spornega razgovora uporabljena v upravnem postopku v zadevi urejanja stikov med otrokom in AA. Tisto, kar med strankama ni sporno, je dejstvo, da je upravni organ na podlagi vloge AA začel upravni postopek za ureditev stikov med omenjenima osebama. Če je bila v tem upravnem postopku, ki se vodi zaradi ureditve omenjenih stikov, storjena nepravilnost oziroma nezakonitost zaradi nespoštovanja pravil ZUP, ker ni bil izpeljan ugotovitveni postopek, ali ker tožeča stranka kot mati mladoletnega otroka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, kot navaja v tožbi, ali pa so bili dokazi nepravilno pridobljeni, lahko te nepravilnosti oziroma nezakonitosti tožeča stranka uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med otrokom in AA. Zatrjevanih kršitev pravil ZUP pa tožeča stranka ne more uveljavljati v upravnem sporu v zvezi z odgovorom na ugovor zoper delo strokovnega delavca zavoda. Kar zadeva postopek v zvezi z ugovorom tožnice zoper delo strokovne delavke je bistveno, da je bil po presoji sodišča ugovor podan zaradi izvajanja socialno varstvene storitve. To pomeni, da ima v tem smislu tožeča stranka prav, da je sporni razgovor med strokovno delavko in starši tožnice treba šteti v okvir pomoči družini za dom, ki obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani (2. odstavek 15. člena ZSV). Gre torej za socialno varstveno storitev iz 3. točke 1. odstavka 11. člena ZSV oziroma 4. alineje 1. odstavka 42. člena ZSV. Če tožena stranka izvajanje tovrstne socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko, kot rečeno, prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Izpodbijani akt tožene stranke zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. Kajti na podlagi ugovora upravičenca pristojni organ izda le obvestilo, z obvestilom pa ne odloča o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava (1. odstavek 2. člena ZUP). V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji iz določila 3. odstavka 3. člena ZUP. V konkretni zadevi je sicer šlo za razmerje med izvajalcem javnih služb in uporabnikom storitev, vendar pa v tem razmerju izvajalec storitve ni odločal o pravicah ali obveznostih tožeče stranke kot uporabnice storitev. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji, da gre za upravno stvar po določilu 2. odstavka 2. člena ZUP, kajti po tem predpisu se šteje, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno določbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Razdelek 3. VII. poglavja ZSV ne določa, da gre v teh zadevah za odločanje po pravilih upravnega postopka; pa tudi narava stvari tega ne zahteva zaradi varstva javnega interesa, saj je zakonodajalec v IX. poglavju predvidel možnost, da upravičenec do socialno varstvene storitve sproži postopek strokovnega nadzora (1. odstavek 103. člena ZSV), ki obsega tudi pregled dela strokovnega delavca (1. odstavek 105. člena ZSV), strokovni nadzor opravi tričlanska komisija, ki pripravi poročilo in postavi rok za odpravo pomanjkljivosti (106. člen ZSV). Strokovni nazor pa se lahko nanaša tudi na spoštovanje zaupnosti podatkov, osebne integritete in dostojanstva upravičenca v postopku izvajanja socialno varstvene storitve (1. odstavek 93. člena ZSV), kar je sicer tožeča stranka tudi uveljavljala v tožbi. Napako v povezavi z izdajo obvestila o sprejetih ukrepih na podlagi ugovora upravičenca zoper delo strokovne delavke lahko torej upravičenec uveljavlja v postopku nadzora po IX. poglavju ZSV, ne pa v upravnem sporu. Ugovor upravičenca do socialno varstvene storitve je namreč zgolj instrument participacije uporabnikov socialno varstvenih storitev v procesu izvajanja teh storitev, ki nima pravnega pomena in posledic za upravni spor. To pomeni, da v postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 2472003), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS. Koncept upravnega spora, v katerem sodišče zagotavlja sodno varstvo ustavnih pravic, namreč temelji na načelu subsidiarnosti, kar pomeni, da je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno samo, če ni predvideno drugo sodno varstvo (157. člen Ustave RS in 3. odstavek 1. člena ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Tožeča stranka ima možnost varstvo ustavnih pravic zagotoviti bodisi v upravnem postopku o ureditvi stikov med družinskimi člani in nato v upravnem sporu zoper dokončno odločbo v upravnem postopku o ureditvi stikov med družinskimi člani, ali pa pred pravdnim sodiščem. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožnica je v tožbi prosila za oprostitev plačila sodnih taks. Tožbi je priložila sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21. 12. 2001, potrdilo o višini katastrskega dohodka z dne 21. 12. 2001, odločbo o dohodnini za leto 2000; v tožbi je navedla, da je brezposelna, da nima drugih virov dohodka, da preživlja dve leti staro hčerko, odločbe o odmeri dohodnine za leto 2001 pa ni predložila, ker ji še ni bila izdana. Na podlagi teh dejstev je sodišče v drugi točki izreka tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ker je ugotovilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica in njen družinski član.
Obrazložitev k tretji točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka, kajti po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi metode razlage argumentum a maiori ad minus (sklepanje z večjega na manjše) je sodišče odločilo, če velja, da vsaka stranka trpi svoje stroške, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, mora ta obveznost za stranke veljati tudi, kadar sodišče tožbo zavrže, ker ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.