Jedro

Gre za različno trditveno podlago več nedenarnih tožbenih zahtevkov, kljub temu pa je tožnik navedel le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta. Taka navedba po ustaljeni praksi tega sodišča ne zadošča za presojo o dovoljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata oba toženca tožniku vrniti v neposredno posest zemljišče neraz. gradbeni objekt v izmeri 27 m2 parc. št. 172/2 vl. št. 154 k. o. ... in z njega odstraniti transformatorsko postajo, imenovano T. v izmeri 27 m2 ter tudi dodatni transformator v tej transformatorski postaji (izrek pod točko 1 sodbe). Premu tožencu je naložilo, da mora z iste parcele odstraniti vso kabelsko kanalizacijo ter zasuti vse kanalizacijske jaške ob transformatorski postaji do višine nivoja zemljišča in opustiti nadaljnje poseganje v to nepremičnino. Enak tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu je zavrnilo (izrek pod točko 2 sodbe). Odločilo je še o pravdnih stroških (izrek pod točko 3).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev v točki 1 izreka glede odstranitve dodatnega transformatorja in v stroškovni odločitvi v točki 3 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, spremenilo pa odločitev v točki 2 tako, da je v tem delu (v zvezi s kabelsko kanalizacijo) ugodilo tudi tožbenemu zahtevku proti drugemu tožencu. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v preostanku izreka pod točko 1 glede odločitve o odstranitvi transformatorske postaje) potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencema. Prvi toženec v odgovoru predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe se v tej zadevi vprašanje dovoljenosti revizije presoja po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pred uveljavitvijo novele ZPP-D (primerjaj drugi odstavek 130. člena novele). Revizija kot izredno pravno sredstvo je po drugem odstavku 367. člena ZPP dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar je pri premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik že v tožbi ali ob njeni spremembi (drugi odstavek 180. člena in 184. člen ZPP) navesti tudi vrednost spornega predmeta. Pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta se nahajajo v 39. in naslednjih členih ZPP. Če se uveljavlja več tožbenih zahtevkov z različno podlago ali proti več tožencem, se pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka ločeno in ne po njihovem seštevku (prvi in drugi odstavek 41. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče upoštevalo število tožencev (le še dva) in vsebino nedenarnih zahtevkov, kot jih je tožnik opredelil z vlogo z dne 20. 9. 2006, v kateri je tudi spremenil tožbeni zahtevek (in ne samo „modificiral“), vrednost tožbenega zahtevka pa ponovno označil z zneskom 1.010.000 SIT (4.214,66 EUR). Tožnik v reviziji pravilno opredeljuje pravno podlago svojih nedenarnih tožbenih zahtevkov kot lastninski zahtevek za izročitev v posest ter hkratno vzpostavitev prejšnjega stanja in kot opustitveni oziroma prepovedni tožbeni zahtevek s hkratno vzpostavitvijo prejšnjega stanja. V trditveni podlagi svojih zahtevkov je pojasnil, da je bila trafo postaja postavljena leta 1959, dodatni transformator pa vstavljen v letu 2001, pri čemer je vse v upravljanju prvega toženca, kabelsko kanalizacijo pa je izvedel drugi toženec v letu 1999 oziroma 2000. Gre torej za različno trditveno podlago več nedenarnih tožbenih zahtevkov, kljub temu pa je tožnik navedel le eno nediferencirano vrednost spornega predmeta. Taka navedba po ustaljeni praksi tega sodišča ne zadošča za presojo o dovoljenosti revizije. Revizijsko sodišče namreč nima pooblastila za ugibanje, ali se nediferencirana navedba spornega predmeta nanaša le na enega od več nedenarnih zahtevkov in na katerega, ali pa se nanaša na vse in v kakšnem razmerju med njimi. Ker take nepopolne navedbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti, je situacija enaka, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena. To pa ima za posledico nedovoljenost revizije (pravno mnenje občne seje VS RS s 16. 12. 1993; II Ips 164/2007 in mnoge druge odločbe).

7. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo tožnikovo nedovoljeno revizijo. Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji še ni odločeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 164. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank pridržalo za končno odločbo.