Jedro

Od vprašanja, ali je transformatorska postaja (skupaj z zemljiščem pod njo ali pa sama zase) infrastrukturni objekt, je odvisno, po katerih predpisih je ta iz družbene lastnine prešla v (zasebno) lastnino fizične ali pravne osebe. Od presoje obstoja lastninske pravice tožnika na zemljišču pod TP pa sta odvisna tudi narava in obseg tožnikovega varstva. Če je tožnik lastnik zemljišča in TP nima lastnosti infrastrukturnega objekta, ima tožnik na voljo stvarnopravno varstvo, saj njegove pravice ni dopustno omejiti brez njegovega soglasja ali brez ustreznih postopkov. Če pa tožnik ni lastnik zemljišča ali pa se je transformatorska postaja lastninila po določbah ZGJS in bi zaradi določbe 2. odstavka 271. člena SPZ. prišlo do konkurence dveh lastninskih pravic, bi imel tožnik na voljo le varstvo pred imisijami.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na odstranitev dodatnega transformatorja v transformatorski postaji TP K. in v 3. točki izreka glede odločitve o stroških pravdnega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženi stranki sta v 15-ih dneh dolžni z nepremičnine parc. št. 172/2, vpisane v vl. št. 154, k. o. ..., odstraniti vso kabelsko kanalizacijo in zasuti vse kanalizacijske jaške ob transformatorski postaji do višine nivoja zemljišča ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino".

2. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v preostanku 1. točke izreka glede odločitve o odstranitvi transformatorske postaje) potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotoženki naložilo odstranitev kabelske kanalizacije in zasutje vseh kanalizacijskih jaškov ob transformatorski postaji do višine nivoja zemljišča na nepremičnini parc. št. 172/2, vpisani v vl. št. 154, k. o. ..., ter opustitev vsakršnih nadaljnjih posegov v to nepremičnino, glede drugotožene stranke pa je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku vrniti v neposredno posest zemljišče parc. št. 172/2, vpisani v vl. št. 154, k.o. ... in iz njega odstraniti transformatorsko postajo imenovano TP K., v izmeri 27 m2, višine 9,26 m2 ter odstraniti dodatni transformator v transformatorski postaji TP K.. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v višini 1.153,27 EUR in drugotožene stranke v višini 186,39 EUR.

Tožeča stranka po svojem pooblaščencu izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških pravdnega postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/199 s spremembami). Sodišču očita kršitev 286. člena ZPP, saj je izvedlo prepozno predložene dokaze, čeprav drugotožena stranka ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno. Meni, da bi moralo sodišče opraviti tehtanje pravice do zasebne lastnine in gospodarskega interesa, ki/če omejuje tožnikovo lastninsko pravico. Ta se lahko omeji ali odvzame zgolj proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. Že ob izdaji odločbe v letu 1959 ni bil izkazan obstoj javne koristi, izdana pa je bila brez dovoljenja tedanjega lastnika. Odločba je dovoljevala omejeno moč TP postaje, s tem, ko sta toženki vanj namestili še dodatni transformator in priključili sosesko M., pa sta presegli meje dovoljenega. Tudi leta 1959 postavitev TP ni bila izvedena po tedaj veljavnih predpisih, saj odločba ni bila vročena pravnemu predniku tožnika, čeprav bi morala biti. S tem mu je bilo onemogočeno, da zaščiti svoje pravice, posegi v lastninsko pravico, ki ne temeljijo na ustavi in zakonu, pa so nedopustni. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da namestitev dodatnega transformatorja ne predstavlja objekta v smislu 2. člena Zakona o graditvi objektov. Ker toženki nista iskali tožnikovega soglasja ali dovoljenja, sta nedopustno posegli v tožnikovo lastnikovo pravico, saj TP nima statusa grajenega javnega dobra. Bivanje ob TP za tožnika pomeni stalno nelagodje, strah, delovanje TP je zdravju škodljivo zaradi sevanj, zemljišči ob TP pa sta brez vsake tržne vrednosti. Graja tudi zaključek sodišča, da drugotožena stranka ni dolžna odstraniti položenih kablov, ker naj bi ravnala po pogojih, ki jih je določila prvotožena stranka. Stranki sta v poslovnem razmerju, v skladu s 36. členom ZGO pa bi moral investitor poskrbeti za soglasje lastnika. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj sodišče ni pravilno vrednotilo njegovega uspeha v pravdi in opozarja, da sodišče ni odločilo o priglašenih separatnih stroških. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe.

Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika opozarja, da je bila TP zgrajena na podlagi dokončne in pravnomočne upravne odločbe OLO K., torej na zakoniti podlagi, poleg tega pa je dobava električne energije obvezna javna služba. Nobenega dvoma torej ni, da gre za javno korist. Zaradi obstoječe nadgradnje se TP na zunaj ni spremenila, pločnik pa je bilo potrebno zamenjati zaradi dotrajanosti. Nasprotuje tudi očitku tožnika, da sodišče ni pravilno vrednotilo njegovega uspeha v pravdi in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Drugotožena stranka pa v svojem odgovoru na pritožbo prav tako opozarja, da je odločba iz leta 1959 dokončna in pravnomočna, zato je TP dovoljena. Ponavlja tudi, da drugotožena stranka ne more biti pasivno legitimirana, saj ni izvedla priklopa in ne postavila TP. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik kot lastnik stvari zahteva od tožencev, da vrneta v neposredno posest zemljišče parc. št. 172/2, vpisano v vl. št. 154, k.o. .... in iz njega odstranita transformatorsko postajo, imenovana TP K., v izmeri 27 m2, višine 9,26 m2 ter odstranita transformator v transformatorski postaji TP K., saj je bila transformatorska postaja K. (sporna TP) postavljena brez njegovega dovoljenja oz. dovoljenja njegovega pravnega prednika, ko so bila vsa zemljišča v mestu družbena lastnina, dovoljenja pa tožnik ni dal niti za postavitev dodatnega transformatorja.

Varstvo lastninske pravice lahko lastnik zahteva proti vsakomur, ki mu njegovo stvar odvzame (1) ali pa vanjo poseže na drug način (2). S tožbenim zahtevkom pa lastnik ne more uspeti proti tistemu, ki ima veljaven pravni naslov za posest njegove stvari (3) oziroma za drug poseg v njegovo lastninsko pravico. Tožnik, ki zahteva vrnitev stvari, mora torej dokazati, da je lastnik stvari in da mu jo je toženec nedopustno odvzel ali na drug način posegel vanjo.

Svojo lastninsko pravico tožnik dokazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom za nepremičnino parc. št. 172/2, vpisano v vl. št. 154, k. o. .... Praviloma velja, da je lastnik zemljišča in vsega, kar je po namenu spojeno ali je trajno na njem, nad ali pod njim (načelo povezanosti zemljišča in objekta (4)), tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (5). Vendar ob hkratnem zatrjevanju, da je bila nepremičnina v času gradnje TP v družbeni lastnini in je v sfero tožnika prešla na podlagi določb zakonodaje, ki ureja pridobitev lastninske pravice na stvareh, ki so bile v družbeni lastnini, takšna domneva ne more veljati.

Zakon o lastninjenju nepremičnin (ZLNDL; Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami) ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (6). Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS; Ur. l. RS, št. 32/1993) pa ureja lastninjenje infrastrukturnih objektov in naprav, omrežij in mobilnih sredstev, ki so namenjena izvajanju dejavnosti gospodarskih javnih služb (7). Oba zakona pa določata, da se na njuni podlagi lastninska pravica pridobi z dnem njune uveljavitve (8)..

S presojo obstoja lastninske pravice tožnika se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo in se tudi ni opredelilo do narave TP (skupaj z zemljiščem pod njo ali pa samo zase), ki je bila postavljena v času, ko je bilo zemljišče pod njo v družbeni lastnini. Od vprašanja, ali je TP (skupaj z zemljiščem pod njo ali pa sama zase) infrastrukturni objekt, pa je nadalje odvisno, po katerih predpisih je ta iz družbene lastnine prešla v (zasebno) lastnino fizične ali pravne osebe. Od presoje obstoja lastninske pravice tožnika na zemljišču pod sporno TP pa sta odvisna tudi narava in obseg tožnikovega varstva.

Četudi bi bil tožnik lastnik zemljišča, na katerem stoji sporna TP, ne more zahtevati njene odstranitve. Tožnik oz. pred njim njegov pravni prednik je (preostalo) zemljišče pridobil na podlagi določb zakonodaje, ki ureja pridobitev lastninske pravice na stvareh, ki so bile v družbeni lastnini. To je sicer originaren način pridobitve lastninske pravice, kar pa še ne pomeni, da s prehodom lastninske pravice ugasnejo vse pravice, ki so jih imele tretje osebe na stvari oziroma vse omejitve na stvari. Prvotožena stranka je TP postajo postavila na podlagi dokončne in pravnomočne odločbe Občinskega ljudskega odbora K. št. 03/14-1432/3-59 z dne 24.08.1959 (odločba OLO), s katero ji je takratna lastnica (država) dovolila njeno postavitev (tej pa ni nasprotovala niti iz razloga, da bi bila TP zgrajena preko meja odločbe OLO), zato bi pridobitelj (tožnik oz. pred njim njegov pravni prednik) lastninsko pravico na zemljišču pridobil z vsemi omejitvami (s postavljeno in delujočo TP). Ker je v tem delu pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa delno potrdilo (353. člen ZPP).

Od vprašanja tožnikove lastninske pravice na zemljišču pod TP in lastnosti TP pa je odvisna tožnikova pravica do varstva in obsega tega pred postavitvijo dodatnega transformatorja. Če je tožnik lastnik zemljišča in TP nima lastnosti infrastrukturnega objekta, ki bi imel za posledico lastninjenje po določbah ZGJS, mora tožnik trpeti le tolikšno omejitev, kot je bila ob prehodu zemljišča iz sfere družbene lastnine v lastnino njegovega pravnega prednika. Za vse nadaljnje omejitve (kar nedvomno lahko pomeni tudi povečanje moči delovanja sporne TP, s čemer se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo) pa velja, da se lahko lastninska pravica (dodatno) v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (9) ali pa s soglasjem lastnika. Do razlastitve oz. omejitve lastninske pravice tožnika ni prišlo, saj ustrezni postopki niso bili speljani, nobena od toženih strank pa tudi ni iskala soglasja tožnika, zato bi bila takšna dodatna omejitev tožnikove lastninske pravice nedopustna in bi bilo na mestu tožnikovo stvarnopravno varstvo, ne glede na to, da vgradnja in priklop dodatnega transformatorja zunanjega izgleda TP nista spremenila, a je prišlo do povečane moči delovanja sporne TP. Če pa se delovanje sporne TP ni nič spremenilo, tožnik tovrstnega varstva nima. Če tožnik ni lastnik zemljišča pod sporno TP ali pa se je zgolj TP lastninila po določbah ZGJS in bi zaradi določbe 2. odstavka 271. člena SPZ (10). prišlo do konkurence dveh lastninskih pravic, bi imel tožnik na voljo le varstvo pred imisijami (11).

Ker pa je na pravnomočno in dokončno odločbo OLO pravdno sodišče vezano (12), je tožnik ne more izpodbiti, na kar merijo njegova zatrjevanja, da pri njeni izdaji niso bile upoštevane določbe takratne zakonodaje in izkazana javna korist. Za odločitev o tožbenem zahtevku pa tudi ni potrebno opraviti tehtanja pravice do zasebne lastnine in gospodarskega interesa, kakor meni pritožnik. Kot že povedano, je potrebno za omejitev tožnikove lastninske pravice brez njegovega soglasja izvesti posebne upravne postopke, katerih predmet je ravno ugotavljanje javne koristi in tehtanje interesov, zoper upravne odločbe, izdane v teh postopkih, pa je na voljo posebno sodno varstvo z upravnim sporom, ni pa na mestu civilnopravno sodno varstvo kot ga zahteva tožnik.

Tožnik zahteva tudi odstranitev položenih kablov in zasutje jarkov preko zemljišča ter opustitev vsakršnih nadaljnjih posegov v nepremičnino parc. št. 172/2, vpisano v vl. št. 154 k. o..... Proti prvotoženi stranki je bilo takšnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, proti drugotoženi pa zavrnjeno, saj je ta izvedla priklop soseske M. na TP po pogojih, ki jih je določila prvotožena stranka. Zaključek, da je potrebno zato tožbeni zahtevek zoper drugotoženca zavrniti pa je materialnopravno zmoten. Ugotovitev, da je bil priklop izveden po pogojih prvotožene stranke, izhaja iz tudi v pritožbi ponovljenih trditev, da sta bila toženca v medsebojnem razmerju in da je bil priklop opravljen zaradi potreb drugotožene stranke, torej v njenem interesu. Če ta soseske ne bi želela priklopiti na sporno TP, tudi tožnikovega dvorišča ne bi bilo potrebno prekopati, zato je potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz 2 alinee 1. točke izreka te odločbe (4. točka 358. člena ZPP). V zvezi z ugotovitvijo, da je bil priklop soseske M. na sporno TP izveden po pogojih, ki jih je določila prvotožena stranka, tožnik uveljavlja kršitev določbe 286. člena ZPP. Ker pa je ta ugotovitev tožniku v korist (saj narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu tudi proti drugotoženi stranki), je tožnik ne more izpodbijati, tudi če je sodišče pri tem vpogledalo v prepozno predložene dokaze.

Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja lastninske pravice na zemljišču pod TP in ni ugotavljalo lastnosti TP, pa tudi ne, ali se je z vgradnjo in priklopom dodatnega transformatorja povečala moč delovanja TP, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbi je bilo potrebno zato v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejansko stanje v smeri zgoraj navedenega in ponovno odločiti o zahtevku, odloči pa naj tudi o separatnih stroških, priglašenih na naroku 03.04.2007. Zaradi delne razveljavitve je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in za končno odločbo pridržalo tudi odločitev o pritožbenih stroških (4. odstavek v zvezi s 3. odstavkom 165. členom ZPP).

(1) Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari (1. odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002).

(2) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (1. odstavek 99. člena SPZ).

(3) 93. člen SPZ

(4) 8. člen SPZ.

(5) Domneva lastninske pravice; 1. odstavek 11. člena SPZ.

(6) 1. odstavek 1. člena ZLNDL.

(7) 76. člen ZGJS.

(8) 7. člen ZLNDL in 1. odstavek 76. člena ZGJS.

(9) 69. člen Ustave RS.

(10) Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v lastnini različnih oseb, se z dnem uveljavitve SPZ šteje, da lastnik zgradbe pridobi stavbno pravico.

(11) 73. člen SPZ in 130. člen OZ.

(12) Saj gre za predhodno vprašanje, ki je že bilo rešeno na matičnem področju.