Jedro

Zahtevek za plačilo civilne kazni ni nič drugačen od drugih zahtevkov, ki se glasijo na denar, zato mora biti določen in ne zadošča, da stranka le opredeli okoliščine za njegovo odmero. Na podlagi določb 108. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 320,64 EUR za čas od 1. 12. 2009 do 10. 12. 2009, razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu ter sklep, potrdita.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo, sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni poročati o obsegu priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti za obdobje od 11. 12. 2009 do 5. 10. 2010, zavrnilo pa zahtevek kolikor se nanaša na čas od 6. 10. 2010 dalje; da je toženka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 320,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2009 dalje in 277,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 dalje, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 320,64 EUR za čas od 1. 12. 2009 do 10. 12. 2009 in od zneska 277,30 EUR za čas od 1. 7. 2010 do 5. 7. 2010; zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni; odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sklep in zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških, je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu in sklep o zavrženju tožbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je obveznost poročanja določena v četrtem odstavku 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in je smiselno ustanovljena v korist in za potrebe tožeče stranke kot kolektivne organizacije in je lahko izvršljiva oziroma izterljiva samo na podlagi ustreznega izvršilnega naslova. Tega pa glede na storitveno naravo obveznosti lahko predstavlja samo sodna odločba. Brez tega je uzakonjena obveznost tožene stranke brez pomena. Tožeča stranka namreč s tožbo od toženke ne more zahtevati sklenitve pogodbe, saj bi lahko tako obveznost določal le zakon. Pristojnost kolektivne organizacije je poleg pobiranja nadomestil za imetnike sorodnih pravic tudi razdeljevanje nadomestil med njih. Zato je nujno sprotno javljanje o obsegu in načinu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Odločitev sodišča prve stopnje, ki toženki nalaga dolžnost poročanja le za nazaj, je zato nesmiselna, delno pa še napačna. Sodišče bi moralo to obveznost naložiti vsaj do trenutka izteka roka za odgovor na tožbo, ne pa do vročitve tožbe. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožeči stranki ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od zneska 277,30 EUR od 1. 7. 2010 do plačila, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožeča stranka zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 320,64 EUR za čas od 1. 12. 2009 do 10. 12. 2009 nikoli ni postavila, zato je izrek o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem obsegu, nepravilen in nezakonit, tožbeni zahtevek je torej sodišče prekoračilo. Poleg tega pa te svoje odločitve ni obrazložilo, s čimer je zagrešilo že uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zavrženju tožbe, kolikor se nanaša na zahtevo za plačilo civilne kazni, napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka višine civilne kazni ne more določiti, to jasno izhaja iz določil ZASP, ampak lahko predlaga kvečjemu njen izrek. Določi jo lahko le sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera (četrti odstavek 168. člen ZASP). Tožeča stranka je podala navedbe o tem, kolikšno je nadomestilo za toženo stranko, obdobje, za katero uveljavlja plačilo zapadlih neplačanih mesečnih nadomestil oziroma obdobje, za katero zahteva plačilo civilne kazni, kot tudi navedbe o odgovornosti kršitelja. Na podlagi navedenih postavk znesek resda ni zneskovno določen, je pa določljiv, zato bi sodišče o zahtevku moralo odločiti. Napačna je tudi odločitev, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka. Pri odločitvi bi moralo upoštevati temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Poleg tega tožeča stranka v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega tudi niso nastali posebni stroški, zato bi moralo sodišče toženki naložiti plačilo celotnih stroškov postopka tožeče stranke. Odločitev je v tem delu preuranjena, saj se je postopek zaključil z izdajo zamudne sodbe, katere pa tožeča stranka ni bila dolžna predvideti, zato je tožeči stranki dopustiti 15 dnevni rok za priglasitev stroškov postopka. V pritožbi te stroške tožeča stranka tudi priglaša. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Držijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka od zneska (nadomestila) 320,64 EUR ni nikoli uveljavljala zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 12. 2009 do 10. 12. 2009. Zakonske zamudne obresti od tega zneska je uveljavljala od dne vložitve tožbe dalje, torej od dne 11. 12. 2009. V tem obsegu je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ker pri tem tudi ni pomembno, ali se „zahtevek“ zavrne ali pa se mu ugodi, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo s sklepom v tem obsegu razveljavilo (357. člen ZPP).

5. Zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska (nadomestila) 277,30 EUR za čas od 1. 7. 2010 do 5. 7. 2010, je dovolj jasno obrazložilo s tem, ko je pojasnilo, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tega zneska od 6. 7. 2010 dalje, to je od vložitve oziroma razširitve tožbe (za ta znesek) dalje. Takšna odločitev je pravilna in zakonita (drugi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

6. Pri kršitvi dolžnosti uporabnika varovanih del, da ravna v skladu z določilom četrtega odstavka 159. člena ZASP (dolžnost obveščanja) ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko uveljavljala v sodnem postopku. Tožeča stranka ima pravico zahtevati izpolnitev le tiste obveznosti, ki je določena kot njena civilna pravica. V konkretnem primeru ima na voljo uveljavljanje civilnopravnih sankcij zaradi kršitve avtorskih pravic, ki jih določa ZASP (plačilo nadomestila ter morebitne odškodnine oziroma civilne kazni). V primeru, da uporabniki varovanih del ne ravnajo v skladu z določilom četrtega odstavka 159. člena ZASP, se v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določil ZASP, te osebe lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek (2. točka prvega odstavka 185. člena ZASP). Tako je pritožbeno sodišče v podobnih primerih že večkrat razsodilo (odločbe VSL I Cpg 796/2010, I Cpg 1127/2010, I Cpg 1455/2010, I Cp 160/2010). Podredno pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi upoštevaje določilo 311. člena ZPP, iz katerega izhaja, da sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določene dajatve le, če so te zapadle do konca glavne obravnave, tožeča stranka z zahtevkom na predložitev podatkov v bodoče, do sklenitve ustrezne pogodbe, ne more uspeti.

7. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni (168. člen ZASP), so pravilni in zakoniti in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. Zahtevek za plačilo civilne kazni ni nič drugačen od drugih zahtevkov, ki se glasijo na denar, zato mora biti določen in ne zadošča, da stranka le opredeli okoliščine za njegovo odmero. Na podlagi določb 108. člena ZPP je zato sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo (primerjaj tudi odločbi VSL I Cpg 1327/2010, I Cpg 1238/2010).

8. Pritožbeno sodišče sprejema tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, upoštevaje njen uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu, kolikor odločitve ni s sklepom razveljavilo, ter sklep o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo civilne kazni, potrdilo (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da je s pritožbo uspela le v majhnem delu in to v delu, ki se nanaša na stransko terjatev (drugi odstavek 154. člena ZPP).