Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ). Prednik tožnice je nemoteno posedoval sporno zemljišče (gozd) vsaj deset let, kolikor skladno z določbami SPZ (kakor tudi skladno z določbami ZTLR ) traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika (43. člen v zvezi s 269. členom SPZ). Tožencu z revizijskimi očitki ni uspelo izpodbiti materialnopravnega zaključka nižjih sodišč o dobrovernosti pravnega prednika tožnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik izključni lastnik parc. št. 5389/1 k. o. ... Ugodilo je podrednemu zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na isti parceli na podlagi priposestvovanja, zavrnilo pa je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišči sta kršili določbe pravdnega postopka, ker nista upoštevali navedb obeh toženk do umika tožbe druge toženke (G., d. o. o.), saj sta obe toženki navajali dejstva tako, da sta se dopolnjevali in v izogib ponavljanju povzemali navedbe ena druge. Sodišči nista upoštevali odločilnega dejstva, ki sta ga zatrjevali obe, da je pravni prednik tožnice za to, da je dobil več zemljišča (parc. št. 5389/1 in del parc. št. 5423 v obsegu 6 do 10 arov), kot je vložil v komasacijski sklad, moral doplačati denarni znesek za parceli iz komasacijskega sklada. Po dodelitvi iz komasacijskega sklada se je razmerje med Š. L. (2/3) in prednikom tožnice (1/3) še naprej ohranilo v razmerju, kot je obstajalo na parc. št. 3582 k. o. ... Če bi prednik tožnice poleg pridobljene površine iz komasacije pridobil še vtoževano parcelo, takšne površine niti ne bi mogel koristiti v naravi. Sodišče je napačno ugotovilo, da so imeli predniki tožnice v (dobroverni in zakoniti lastniški) posesti parcelo, ki jo vtožujejo, zato je niso mogli priposestvovati. Zgolj dejstvo, da nekdo ob komasaciji nekomu pokaže parcelo in je ta enaka površini, za katero ima pridobitni način, ne zadostuje. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da obstaja neskladje površin in kdo je izgubil sporno površino (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V pritožbenem postopku je toženec izrecno opozoril, da tudi geometer neskladja površin ni znal pojasniti. L. Š. je izpovedal, da je soglašal s površino, ki jo je dobil iz komasacijskega sklada, in z ohranitvijo razmerja 1:2 s prednikom tožnice. Pravni predniki in tožnica zato niso izkazali svoje dobrovernosti, ampak poskus nezakonite pridobitve lastninske pravice. Pridobitev lastninske pravice na zemljišču bi bila možna le v primeru zamenjave obeh sosednjih parcel, česar pa tožnik ni niti zatrjeval. Ker gre za javno objavljene podatke v zemljiški knjigi, je treba dati prednost načelu zaupanja v zemljiško knjigo.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da so bili tožnica oziroma njeni pravni predniki zemljiškoknjižni lastniki sporne parc. št. 5389/1 (v naravi gozd) od leta 1924 do nastavitve nove zemljiške knjige za območje k. o. ... v letih od 1974 do 1976. Od takrat dalje pa je kot lastnik na parceli vpisan toženec oziroma njegovi pravni predniki. Do spremembe lastništva je prišlo zaradi napake ob nastavitvi nove zemljiške knjige in brez volje dotedanjega(ih) lastnika(ov). Pravni prednik tožnice je najmanj od leta 1988 naprej (sicer pa dejansko od 1924 leta dalje), ko mu je bilo v komasacijskem postopku sporno zemljišče pokazano v naravi kot njegovo, koristil in posedoval zemljišče ter z njim gospodaril v prepričanju, da je njegov lastnik. Šele v letu 2008 je bil v geodetskem postopku seznanjen, da ni zemljiškoknjižni lastnik spornega zemljišča on, temveč toženec.(1) Toženec in njegovi predniki posesti tožnice oziroma njenih prednikov niso nikoli nasprotovali.

7. Revident želi z uveljavljanjem kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava izpodbiti zaključek nižjih sodišč o dobrovernosti tožnice oziroma njenih pravnih prednikov. Revizijske očitke gradi na tem, da bi se prednik tožnice glede na obseg parcel, dobljenih v komasaciji v naravi, moral zavedati, da sporno zemljišče ni njegovo, zato ni mogel biti dobroveren. Očitki so dejanske in ne pravne narave, saj revident izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno, in s tem nedovoljeno izpodbija dejansko stanje na revizijski stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari. Dobra vera se domneva (9. člen Stvarnopravni zakonik - v nadaljevanju SPZ). Prednik tožnice je nemoteno posedoval sporno zemljišče (gozd) vsaj deset let, kolikor skladno z določbami SPZ (kakor tudi skladno z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) traja priposestvovalna doba za dobrovernega lastniškega posestnika (43. člen v zvezi s 269. členom SPZ). Tožencu z revizijskimi očitki ni uspelo izpodbiti materialnopravnega zaključka nižjih sodišč o dobrovernosti pravnega prednika tožnice. Navedbe o obsegu vloženih in dobljenih zemljišč iz komasacijskega sklada ter ohranitvi razmerja med tožničinim prednikom in L. Š. pred in po komasaciji se ne nanašajo na odločilna dejstva in ne izpodbijajo ugotovitve, da posestnik ob siceršnji neusklajenosti dejanskega stanja in stanja v uradnih evidencah ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti na spornem zemljišču. Ravno komasacijski postopek v letu 1987 oziroma 1988 je utrdil dobro vero tožničinega pravnega prednika, da je lastnik spornega zemljišča, saj mu je bilo takrat po/odkazano sporno zemljišče v naravi kot njegovo, v enakem obsegu pa ga je posedoval in koristil ves čas pred in po komasaciji. Neutemeljeni so tudi očitki, da se pritožbeno sodišče do teh (odločilnih) dejstev ni opredelilo, saj je na smiselno enake očitke odgovorilo v 9. točki obrazložitve svoje sodbe.

9. Revizijsko sklicevanje na zapisnik ob nastavitvi nove zemljiške knjige, ki so ga podpisali vsi solastniki sporne parcele, ni relevantno za odločanje o tožbenem zahtevku na podlagi priposestvovanja. Ugotovljeno je namreč bilo, da je brez volje oziroma soglasja dotedanjega zemljiškoknjižnega lastnika ravno takrat v zemljiški knjigi prišlo do napake, ki so jo naknadno skušali odpraviti, med drugim tudi s poznejšo komasacijo. Prav v tem komasacijskem postopku je bila sporna parcela predniku tožnice pokazana kot njegova in sodišče je dobro vero ugotavljalo od takrat dalje, ne pa v trenutku oziroma od trenutka razgrnitve nove zemljiške knjige. Poleg tega je zapisnik predložen prepozno, saj ga je revident kot dokaz priložil šele reviziji (286. člen ZPP).

10. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Pravni prednik tožnice J. Š. je začel predmetni pravdni postopek, po njegovi smrti pa je kot njegova dedinja v pravdo vstopila J. J.