Jedro

Tožnik je dokazal, da s toženko nista hotela tistega, kar sta izrazila navzven. Res ni dokazal, kaj sta v resnici hotela. A dokazno breme, kaj je bil prikriti posel, če ima iz njega do tožnika (isto ali kakšno drugo) terjatev, je na toženki. Seveda je močan indic, da je posel navidezen, če se dokaže tisti posel, ki ga je v resnici prikrival (vsebino in namen, causo prikritega posla), vendar to že na abstraktni ravni ne more biti tožnikov interes, s tem pa eo ipso tudi ne njegovo dokazno breme. Dovolj je, da dokaže, da „spodaj“ (izza navideznega posla) ni bilo nič, zato ni smiselno in ni treba, da bi moral konkretno dokaz(ov)ati, kaj je v resnici bilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka).

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, in sicer je ugotovilo, da sta nična Posojilna pogodba med strankama z dne 8. 7. 1998 in Sporazum o zavarovanju terjatve med njima z dne 15. 11. 2001 (SV 1426701) (I. in II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval listino za izbris hipoteke, ki je vpisana po navedenem sporazumu na njegovi nepremičnini št. 916 k. o. X, parcela št. 1613/1 (III. točka sodbe). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožniku v znesku 3.283,27 EUR (IV. točka).

2. Proti sodbi (obrazloženo le proti obsodilnem delu, I., II. in IV. točka sodbe) se toženka pritožuje in višjemu sodišču predlaga, da spremeni ta del sodbe tako, da v celoti zavrne tudi ta del zahtevka oziroma razveljavi sodbo in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Sodišču očita, da je njeno izpovedbo, češ da sprva investicij tudi sama ni pojmovala kot posojilo, interpretiralo popolnoma napačno in pristransko. Premalo je upoštevalo izpovedbo njenega očeta, ki je jasno povedal, da je šlo za posojilo v denarju in blagu, ki ga je treba vrniti. Smiselno enako je povedala tudi toženkina mama. V bistvu se sodišče do teh izpovedb sploh ni opredelilo, kar je kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Logično je, da so zadeve za toženko tedaj urejali njeni starši, saj je bila še mlada. Toženka je jasno izpovedala, da sta pogodbo sklenila, da bi prišla do denarja, ki mu ga je v preteklosti posojala, s čimer se je tožnik strinjal, kako so prišli do navedenega zneska, pa je pojasnil njen oče. Tudi če znesek, ki je v pogodbi, ne bi bil v celoti izročen (pa to ne drži), pogodba zato še ne bi bila nična. Tožnik ni z ničemer dokazal svoje trditve, da mu je grozila izvršba in da sta s toženko sklenila fiktivno pogodbo zato, da bi se obvaroval upnikov. Tu je le njegova izpoved, priča Š. tega ni potrdila. Zadevna nepremičnina je bila že obremenjena s hipoteko, kar ga dodatno postavlja na laž. Sodišče je tožencu nekritično verjelo in nato postavljalo toženki in pričam le taka vprašanja, ki so šla v kontekst njegove zgodbe, pa tudi dejstva so na ta način povzeta. Četudi je bila za tožnika pogodba navidezna, mora pravni red varovati stranko, ki se je upravičeno zanesla na izjavljeno voljo. Tožnik je kar trikrat s svojim podpisom potrdil dolgovani znesek, enkrat celo pri notarju, nazadnje pa še v sporazumu o ureditvi razmerij. Popolnoma napačen je konstrukt o družbeni pogodbi, prej bi bilo mogoče govoriti o pripoznavi dolga oziroma o poravnavi, z elementi novacije. Toženka je sicer imela tudi svoj interes pri vseh investicijah, a po nasvetu staršev, ki so jo financirali, se je odločila za prenovitev razmerja. Nadalje se sodba ne opredeli do trditev o tem, da je bil tožnik brez denarja, a je živel na veliki nogi. V vsakem primeru pa je napačna odločitev o stroških, saj jih je vedno dolžan nositi tisti, ki je za ničnost posla kriv. Poleg tega pa še navaja, da za tožbo tožnik tako ali tako nima več interesa, saj je bila hipoteka že izbrisana, ker je bila tožnikova nepremičnina prodana na javni dražbi, kjer jo je kupila ona. To izhaja iz zemljiške knjige, vpogled v katero je bil predlagan.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva primera, kršitev postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Toženka v pritožbi nedopustno odreka tožniku njegov pravni interes za tožbo, saj tega ugovora v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in ni navedla dejstev, s katerimi ga utemeljuje, ne pojasni pa, zakaj tega (brez svoje krivde) ni storila že prej. Drži sicer, da iz zemljiške knjige sedaj izhaja njeno lastništvo nepremičnine št. 916 k. o. X, parcela št. 1613/1, vendar ga prej ni zatrjevala; tudi v dokaz (ki sicer sam po sebi ne nadomešča trditev, le dokazuje jih) je bil predlagan le zemljiškoknjižni izpisek, izdan 17. 6. 2010, iz katerega to ni izhajalo. Z utemeljenostjo njenega ugovora oziroma z obstojem tožnikovega pravnega interesa, za katerega pritožbeno sodišče sicer meni, da je podan, se zato ni bilo treba podrobneje ukvarjati in ga utemeljevati.

7. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj razlogi o odločilnih dejstvih niso pomanjkljivi; sodišče prve stopnje je napravilo solidno dokazno oceno in ni zanemarilo izpovedb prič, kot skuša prikazati pritožba, le ni jim verjelo tako, kot to ustreza toženki, kar pa še ni formalna pomanjkljivost sodbe, ki bi onemogočila preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Toženčevo pomanjkanje denarja in „življenje na veliki nogi“ nista pravno pomembni dejstvi v tem sporu, zato je prav, da se sodišče prve stopnje do tega ni posebej opredeljevalo.

8. Glede jedra spora pa je prvostopenjsko sodišče sicer ugotovilo sledeča dejstva: v sporni pogodbi, datirani 8. 7. 1998, je navedeno, da se z njo toženka tožniku zaveže posoditi denarni znesek 32.000.000,00 SIT (kar je sedaj 133.533,63 EUR), kar se toženec zaveže vrniti do 31. 12. 2005, kot namen posojila pa je bilo navedeno vlaganje v tožnikovo nepremičnino v B.;

15. 11. 2001 sta pravdni stranki pri notarju stranki sklenili Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po zgoraj navedeni posojilni pogodbi, s katerim je bila v zavarovanje te terjatve ustanovljena zastavna pravica na tožnikovih nepremičninah, parc. 2856/1 in 2856/2, vl. št. 5051, k. o. Y; navedenega denarnega zneska toženka nikoli, ne prej ne tedaj, ni posodila tožniku in ob sklepanju posla (podpisovanju listine) tudi nobeden od njiju ni imel takega (posojilnega) namena (toženka ne namena posoditi, tožnik pa ne namena vrniti); tožnik in toženka sta bila več let fant in dekle. Toženka se je ukvarjala z jahanjem. Tožnik je imel namen urediti konjeniški center na posestvu v B.; Iz tega razloga in zaradi tožnikovih obljub, da bo udeležena pri „investiciji v B.“, je tožnica z delom in denarjem prispevala k temu projektu, z denarjem pa so prispevali tudi njeni starši. Denarni vložki se tožniku večinoma niso izročali direktno, pač pa so bili plačani njegovi dolgovi, kupila se je nepremičnina, naročila se je dokumentacija, kupovala se je hrana za konje, organizirala so se tekmovanja, plačevala veterinarska oskrba, vlagalo se je v gostilno Č. Vse to se je dogajalo nekako med leti 1993 in 1998; Vsega skupaj, vloženega s strani toženke in njene družine, izraženo v denarju, ni bilo za 133.533,63 EUR; po tožničini izpovedi naj bi tožniku za nakup parcele v B. dala 5000 EUR, celotno investicijo v konjeniški center je ocenila na 60.000 EUR (priča R. Z., njen oče, celo le na 42.000 EUR), od česar naj bi sama prispevala približno 90 %. Poleg tega je tožnik 31. 12. 2000 za ureditev konjeniškega centra od R. S. prejel dolgoročni kredit v višini 20.000.000,00 SIT.

9. Ta dejstva so zanesljivo ugotovljena, argumenti zanje pa prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Temeljijo zlasti na toženkini lastni izpovedbi, ki ji je sodišče prve stopnje v celoti verjelo. Ni na mestu očitek, da bi sodišče moralo bolj verjeti toženkinemu očetu, češ da je bila toženka „tedaj še mlada“. Kakšna je bila volja neke osebe, ve najbolje ta oseba sama, ni pa bila toženka v času sklepanja spornih poslov ne mladoletna ne sicer omejeno poslovno sposobna. Sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, ni prezrlo izpovedb prič R. in L. Z., toženkinih staršev, poudarilo pa je, in to pravilno oz. utemeljeno, da njuni izpovedbi ne moreta imeti večje teže od toženkine.

10. Na tej dejanski podlagi je pravilen in zakonit zaključek sodišča prve stopnje, da je bila posojilna pogodba samo navidezna in da zato nima učinka med pogodbenima strankama, v posledici pa tudi sporazum o zavarovanju te terjatve zaradi svoje akcesorne narave ni veljaven.

11. Materialnopravna podlaga je jasna: Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odst. 50. čl. Obligacijskega zakonika; OZ prej enako 1. odst. 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odst. 50. čl. OZ oz. 66. čl. ZOR). Navideznosti pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi (3. odst. 50. čl. OZ oz. 66. čl. ZOR).

12. Že tu je treba povedati, da toženka seveda ni tretja oseba, zato se na 3. odst. zgoraj citirane določbe ne more uspešno sklicevati. Predvsem pa je tožniku uspelo dokazati, da ni šlo zgolj za njegov miselni pridržek, pač pa da volja, kot jo izraža sporna posojilna pogodba, izrecno in zavestno ni ustrezala volji nobenega od njiju, torej tudi ne toženkini volji.

13. Res je sicer, kar pravi pritožba, da neizpolnitev pogodbe še ne pomeni njene neveljavnosti (ali navideznosti). A tožnik je dokazal, da s toženko nista hotela tistega, kar sta izrazila navzven. Res ni dokazal, kaj sta v resnici hotela (čeprav je to zatrjeval, namreč motiv obvarovati se svojih upnikov). A dokazno breme, kaj je bil prikriti posel, če ima iz njega do tožnika (isto ali kakšno drugo) terjatev, je na toženki. Seveda je močan indic, da je posel navidezen, če se dokaže tisti posel, ki ga je v resnici prikrival (vsebino in namen, causo prikritega posla), vendar to že na abstraktni ravni ne more biti tožnikov interes, s tem pa eo ipso tudi ne njegovo dokazno breme. Dovolj je, da dokaže, da „spodaj“ (izza navideznega posla) ni bilo nič, zato ni smiselno in ni treba, da bi moral konkretno dokaz(ov)ati, kaj je v resnici bilo. (Ocena sodišča prve stopnje, da je šlo za prikrito družbeno pogodbo, je v tem smislu mimo trditev strank in v celoti odveč, a ne moti, ker ni odločilno.)

14. Dokaznega bremena, kaj je bil prikrit posel, ki ustreza enaki posledici kot ta simulirani, to je, da iz njega izvira resnična terjatev v enakem znesku, toženka ni zmogla, ker tega niti trdila ni. Šele v pritožbi sedaj navaja, da je šlo „prej“ za poravnavo oziroma priznanje dolga z elementi novacije. V postopku na prvi stopnji je vseskozi trdila, da je šlo za posojilo, četudi ne v enkratnem znesku oz. ob istem času, pa tega, kot že poudarjeno, ni dokazala, saj je s svojo izpovedbo, kot pravilno oceni sodišče prve stopnje, to pravzaprav v celoti zanikala (izrecno je povedala, na kar se opre sodišče prve stopnje (in to ne nekorektno, kot to skuša prikazati pritožba, saj njene izpovedbe ne prireja in ne jemlje iz konteksta), da „sprva to ni bilo mišljeno kot posojilo“ in da je [tožniku] denar dajala, ker ji je obljubljal, da bo udeležena v investiciji, kar je zanjo pomenilo, da bo imela svoje bokse za konje, da bo tam trenirala...

15. Tudi pritožbena graja dokazne ocene, češ da je tožnik kar trikrat podpisal to, kar sedaj pravi, da je le navidezno, enkrat celo pri notarju, ne more biti uspešna oz. v sprejeto dokazno oceno ne zbuja nobenih pomislekov. Ravno to je sine qua non navideznega posla, da namreč formalno, navzven, obstaja in sploh ni sporno, da je tožnik posojilno pogodbo in sporazum o zavarovanju terjatve v resnici podpisal. To, da je v osnutku sporazuma med strankama po razpadu njune zveze navedeno, da je med njima sklenjena posojilna pogodba, po povedanem prav tako ne dokazuje ničesar. (Ob tem gre opozoriti še na toženkino večkratno izrecno izjavo, da sta [sporni pogodbi] podpisala zato, ker so nanjo pritiskali njeni starši in da sama take pogodbe verjetno ne bi sklenila.)

16. Nesporno dejstvo, da je bila tožnikova nepremičnina že pred predmetno posojilno pogodbo in njenim zavarovanjem, že obremenjena s hipoteko, ni koristen indic za nobeno od strank. Toženka želi sicer s tem dokazati nesmiselnost tožnikove „verzije“, da sta s tem želela onemogočiti njegove upnike, češ da to že tako ali tako ni bilo več možno, vendar velja tedaj isti argument tudi zoper njen sedaj zatrjevani interes oz. motiv: tudi ona bi se enako ne mogla poplačati iz že zastavljenih nepremičnin.

17. Tudi odločitev o stroških pravdnega postopka je v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je o slednjih odločilo po načelu uspeha; ker je toženka v pravdi popolnoma propadla, je tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v celoti (1. odst. 154. čl. ZPP). Materialni predpisi, na katere se toženka smiselno sklicuje, glede sporov, kot je obravnavani, ne določajo nikakršne izjeme.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj se pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene, kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo (353. čl. ZPP in 2. odst. 350. čl. ZPP).

19. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Toženka mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), tožnik pa strošek svojega odgovora nanjo, saj si z njim ni mogel izboljšati svojega položaja v tej pravdi, torej je bil nepotreben (1. odst. 155. čl. ZPP).