Jedro

Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo spada med absolutne procesne predpostavke, ki morajo biti podane ves čas postopka do zaključka glavne obravnave, in na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Načeloma velja, da mora sodišče obstoj absolutnih procesnih predpostavk, vključno s pravnim interesom za vložitev ugotovitvene tožbe, preveriti že v fazi prehodnega preizkusa tožbe, zato jih sodišče ne ugotavlja in o njem razpravlja šele, če (in ko) jih nasprotna stranka prereka.

Sodišči nižjih stopenj sta pri vprašanju obstoja tožnikovega pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvenega dela tožbe zagrešili kršitev postopka, ki pa zaradi svoje relativnosti sama po sebi še ne vodi do utemeljenosti revizije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 2.442,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe z dne 8. 7. 1998 (v nadaljevanju posojilna pogodba), ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 1426/01 z dne 15. 11. 2001 (v nadaljevanju sporazum) in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo izbrisa hipoteke, vknjižene na podlagi sporazuma. V tožbi je trdil, da sta obe pogodbi fiktivni. Toženka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je s posojili in z delom vlagala v tožnikovo nepremičnino v obdobju od 1992 do 1998, in da sta s sklenjeno posojilno pogodbo stranki pred tem dana posojila le formalizirali in pravno zavarovali.

2. Sodišče prve stopnje je po zaključku, da sta obe pogodbi fiktivni, s sodbo ugodilo zahtevkoma na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in ugotovitev ničnosti sporazuma. Dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je zavrnilo z argumentom, da zanj ni pravne podlage. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V odgovor na pritožbeno izpodbijanje obstoja pravnega interesa za oba ugotovitvenega zahtevka je med drugim navedlo, da toženka takšnega ugovora v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Sicer je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje pri zaključkih o fiktivnosti obeh pravnih poslov.

3. Toženka vlaga revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča in najprej napada zaključke o izkazu obstoja pravnega interesa za oba ugotovitvena zahtevka. Navaja, da tožnik v svoji trditveni podlagi ni niti zatrjeval niti izkazoval svojega pravnega interesa (temveč kvečjemu svoj ekonomski interes) in ga zato toženka pred sodiščem prve stopnje sploh ni mogla izpodbijati. Opozarja, da je bila nepremičnina, na kateri je bila vknjižena hipoteka, prodana v izvršilnem postopku. Pri ugotovitveni tožbi pravni interes predstavlja procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, česar pa v tem primeru ni storilo. Toženka nadaljuje, da bi moralo sodišče slediti prepričljivim izpovedim toženke in prič R. Z. ter L. Z. Sodišče ni sledilo podpisanim pogodbam in dejstvu, da je imel tožnik že pred tem na nepremičnini vknjižene hipoteke v korist drugih upnikov. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, in so zato njegovi razlogi v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik je v pogodbi in osnutku sporazuma dejansko priznal svoj dolg. O teh dokazih se sodišče ni opredelilo oziroma je tem listinam dalo zmoten pomen. Izpoved toženke je vzeta iz konteksta, zato so zaključki obeh sodišč napačni. V danem primeru je prišlo do situacije, ko toženka pred sodiščem ni dovolj jasno izrazila svoje volje dati posojilo, saj sta jo v času sklepanja poslov usmerjala starša. Njeni izpovedi je dana prevelika teža v primerjavi z izpovedbama prič. Do izpovedi R. Z., da gre za posojilo, se sodišče ni opredelilo. V pritožbi je toženka opozorila, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, do česar se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Glede na to, da je tožnik zatrjeval navidezen pravni posel, za katerim stoji prikrit pravni posel, bi ga moral tožnik tudi dokazati. Obstoj prikritega pravnega posla je po stališču revidentke predpostavka navideznega pravnega posla. Sodišče bi moralo sámo ugotoviti, da gre pri sklenjenih pogodbah dejansko za priznanje dolga z elementi novacije, zato taka navedba ne predstavlja pritožbene novote. V sklopu procesnega vodstva bi moralo sodišče prve stopnje stranki spodbuditi glede argumenta priznanja dolga. Toženka je ves čas zatrjevala, da je šlo za ureditev razmerij za nazaj in je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj v dokazne namene.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Ob sklenitvi posojilne pogodbe sta bili stranki sporazumni, da toženka tožniku denarja ne bo posodila.

- Toženka posojila tožniku nikoli niti ni izročila, niti ga ni ponudila v izročitev.

- Toženka je sedaj lastnica nepremičnine parc. št. 1613/1, k. o. ...

7. Revizija prvenstveno terja odgovor na trditve o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za tožbo v delu, ki vsebuje ugotovitvena zahtevka, pri čemer je bistveno vprašanje, ali mora tožnik za ta del tožbe izkazati pravni interes kot procesno predpostavko, ki je pogoj za dopustnost tožbe. Če sodišče zmotno oceni, da je pravni interes izkazan in posledično meritorno odloči o zahtevku, čeprav tožbe sploh ne bi smelo vzeti v obravnavo, gre za relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če je takšna kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.(1)

8. Tožnik mora pravni interes kot procesno predpostavko ugotovitvene tožbe glede na pravno teorijo(2) in ustaljeno sodno prakso(3) izkazati zgolj v primeru, ko je v tožbi postavljen samostojni ugotovitveni zahtevek. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku in ugotovitvenem zahtevku, ki ga dopušča poseben predpis, mu procesno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Dopustnost tožbe z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je odvisna zgolj od vprašanja prejudicialnosti v razmerju do glavnega zahtevka, torej od tega, ali je od ugotovitve (ne)obstoja pravnega razmerja, na katerega se nanaša ugotovitveni del tožbe, odvisna odločitev o glavnem (dajatvenem ali oblikovalnem) zahtevku.(4) Revizijsko sodišče se glede na postavljeno trditveno podlago pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru za dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni bilo zakonske ali pogodbene pravne podlage. Drugače rečeno, takšen zahtevek je bil zavrnjen že zaradi svoje nesklepčnosti, neodvisno od (ne)obstoja pravnega razmerja, ki je predmet obeh ugotovitvenih zahtevkov, kar pomeni, da med postavljenima ugotovitvenima zahtevkoma in glavnim dajatvenim zahtevkom že od vložitve tožbe dalje ni bilo medsebojnega razmerja prejudicialnosti. V takšnem položaju ima ugotovitveni zahtevek, ki nastopa le kot eden od več objektivno kumuliranih zahtevkov brez medsebojnega razmerja soodvisnosti, procesno gledano, značaj samostojnega ugotovitvenega zahtevka, za katerega mora tožnik izkazati pravni interes.(5) Če ta ni izkazan, tožba ni dopustna in jo je potrebno zavreči. 9. Toženka je v pritožbi obstoj pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe izpodbijala s trditvijo, da je bila nepremičnina, na kateri je bila v zavarovanje njene posojilne terjatve vknjižena hipoteka na podlagi sklenjenega sporazuma, prodana v izvršilnem postopku. Sodišče druge stopnje je takšno pritožbeno grajo zavrnilo z zmotnim argumentom, da bi morala toženka obstoj pravnega interesa prerekati že pred sodiščem prve stopnje. Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo namreč spada med absolutne procesne predpostavke, ki morajo biti podane ves čas postopka do zaključka glavne obravnave, in na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.(6) Načeloma velja, da mora sodišče obstoj absolutnih procesnih predpostavk, vključno s pravnim interesom za vložitev ugotovitvene tožbe, preveriti že v fazi prehodnega preizkusa tožbe,(7) zato jih sodišče ne ugotavlja in o njem razpravlja šele, če (in ko) jih nasprotna stranka prereka. Tudi sicer se je v konkretnem primeru za toženko problem obstoja pravnega interesa obeh ugotovitvenih zahtevkov izpostavil šele zaradi zavrnitve dajatvenega zahtevka, zato je nanj lahko opozorila šele v pritožbi.

10. Sodišči nižjih stopenj sta pri vprašanju obstoja tožnikovega pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvenega dela tožbe iz zgoraj nanizanih razlogov zagrešili kršitev postopka, ki pa zaradi svoje relativnosti sama po sebi še ne vodi do utemeljenosti revizije. Toženka je tako spregledala, da je v pritožbi uveljavljala le pomanjkanje tožnikovega pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporazuma,(8) zato zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev iz prvega odstavka 286.b člena ZPP(9) za ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na posojilno pogodbo, pomanjkanja pravnega interesa ne more uspešno uveljavljati šele v reviziji. Revidentka bi morala nadalje pri izpodbijanju obstoja pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporazuma s svojimi revizijskimi trditvami z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati, da je gornja kršitev lahko vplivala na zakonitost sodbe, česar pa ni uspela. Toženka je navedla zgolj, da je bila nepremičnina, na kateri je bila vknjižena hipoteka na podlagi sporazuma, prodana v izvršilnem postopku, z ničemer pa ni pojasnila, na kakšen način bi to dejstvo lahko pod vprašaj postavilo (ne)obstoj tožnikovega pravnega interesa. V reviziji zatrjuje le, da je s prodajo nepremičnine odpadel ekonomski interes, kot ga je zatrjeval tožnik v tožbi, problema, kako bi to dejstvo lahko vplivalo na (ne)obstoj tožnikovega pravnega interesa, pa revidentka ne načenja. Ker toženka s takšnimi revizijskimi navedbami ni uspela s stopnjo verjetnosti izkazati, da je kršitev lahko vplivala na zakonitost sodbe, z njimi ne more uspeti.

11. Dejansko stanje po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več predmet revizijskega preizkusa. Revidentka s svojimi revizijskimi navedbami obsežno izpodbija dejansko stanje, zato odgovor na trditve, s katerimi revidentka izpodbija dokazno oceno, zaradi dopustnih meja revizijskega preizkusa ni potreben. Gre za revizijske očitke v smeri, da je toženkina izpoved vzeta iz konteksta in ji je zato napačno pripisana odločilna teža, da v svoji izpovedi ni dovolj jasno izrazila svoje volje, da sodišči nižjih stopenj nista ustrezno ovrednotili med strankama podpisanih pogodb in ostalih predloženih listin, da izpovedbama prič R. Z. in L. Z. nista dali ustrezne teže, da nista dali ustreznega pomena osnutku sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, ter da sta sodišči zanemarili dolžnost tehtanja dokazov v povezavi z ostalimi dokazi, ker sta navedli, da izpovedi prič R. in L. Z. ne moreta imeti večje teže od toženkine. Pri vseh navedenih revizijskih navedbah gre za nedovoljeno kritiko dokazne ocene.

12. Prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja ni mogoče obiti niti z navideznim konstruiranjem kršitev določb pravdnega postopka. Revidentka se v reviziji namreč na več mestih vsebinsko sklicuje na kršitvi iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru, ko zaradi pomanjkanja razlogov sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.(10) Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata sodbi sodišč nižjih stopenj razloge o odločilnih dejstev, ki omogočajo njun preizkus, očitek o protispisnosti pa se nanaša na sklepanje sodišča o (ne)obstoju pravnorelevantnih dejstev. Revizijska graja v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vsebinsko torej predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

13. Revidentka uveljavlja še absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se sodišči nižjih stopenj ne opredelili do nekaterih njenih trditev in stališč. Obveznost sodišča odgovoriti na bistvene dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave iz 5. člena ZPP, razen če so le-ta očitno neutemeljena oz. pravno nepomembna.(11) Očitek, da sta sodišči posegli v njeno pravico do izjave, ker se nista opredelili do trditve, da sta bili tožnikovi nepremičnini že pred sklenitvijo spornih poslov obremenjeni s hipotekami v korist drugih upnikov, ni utemeljen. Omenjena toženkina trditev je bila namreč usmerjena v izpodbijanje nagiba za sklenitev pogodb, kot ga je zatrjeval tožnik. Sodišči nižjih stopenj nagiba za sklenitev takšnih pogodb nista šteli za pravno relevantnega, zato se do te trditve niti nista bili dolžni opredeliti. Pri presoji navideznosti pravnega posla sta kot bistveno povsem pravilno ugotavljali resnično voljo strank in ne tožnikovih nagibov za sklepanje takšnih poslov. Prav tako ne drži, da se sodišči nista opredelili do trditev v zvezi z osnutkom sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerjih.(12) Kritika, da se sodišči nista opredelili do izpovedi prič R. Z. in L. Z., ni utemeljena in gre vsebinsko za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.(13) Končno ni utemeljen niti revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe o pomanjkanju razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, saj je na takšen pritožbeni očitek ustrezno odgovorilo.(14)

14. Revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava izhaja iz predpostavke, da gre pri sporni posojilni pogodbi glede na ugotovljeno dejansko stanje v resnici za priznanje dolga z elementi novacije (v pritožbi je revidentka zatrjevala, da gre za pripoznavo z elementi novacije in poravnave). Ugotovljena dejstva takšnega materialnopravnega zaključka ne omogočajo, pač pa vodijo do zaključka o navideznosti in s tem ničnosti obeh pravnih poslov.

15. Toženkino stališče, da je obstoj prikritega pravnega posla nujna predpostavka za ugotovitev navideznosti sklenjenega pravnega posla in torej za ugoditev zahtevku, je materialnopravno prav tako povsem zgrešeno. Pravni posel je namreč navidezen, če izjava volj pogodbenih strank zavestno ni skladna z njuno voljo.(15) Določba 66. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) drugih pogojev za ugotovitev navideznosti pravnega posla (in s tem njegove ničnosti) ne predpisuje. Toženka z revizijsko trditvijo, da gre pri posojilni pogodbi v resnici za pripoznavo dolga z elementi novacije, pravzaprav priznava navideznost sklenjene posojilne pogodbe, saj dolžnik lahko pripozna le že prej obstoječo obveznost. Njena navedba, da je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj v dokazne namene, poleg tega ne omogoča presoje zahtevka po pravilih o novaciji. Ali so pritožbene navedbe v tej smeri predstavljale nedovoljeno pritožbeno novoto, kot je to pojasnilo pritožbeno sodišče, je za odločitev zato docela nepomembno. Če toženka meni, da navidezna posojilna pogodba prikriva drug pravni posel, iz katerega naj bi izhajala njena terjatev do tožnika, bi morala za njeno uveljavitev zahtevati ustrezno sodno varstvo, česar pa ni storila. Vprašanje, ali navidezni pravni posel (in če, kateri) prikriva kak drug pravni posel, zaradi tega niti ni odločilno za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku. Do uveljavljane kršitve pravila o materialnem procesnem vodstvu iz 285. člena ZPP v smeri ugotavljanja vsebine prikritega pravnega posla, ki lahko predstavlja relativno bistveno kršitev postopka le, če je ta vplivala na zakonitosti in pravilnost sodbe, zato ni moglo priti. Tudi sicer je revidentka to kršitev prvič uveljavljala šele v reviziji, kar je glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP prepozno.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Toženka mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožniku priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.982,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 440,44 EUR, skupaj torej 2.442,44 EUR.

Op. št. (1): Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 155; Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 259 in naslednja.

Op. št. (2): Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga: str. 148 in naslednje.

Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 321/2010, II Ips 734/2009, II Ips 153/2013. Op. št. (4): Galič, A.: navedeno delo, stran 161. in naslednje; odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 277/2010, II Ips 508/1995. Op. št. (5): Galič, A.: navedeno delo, stran 163, odločba Vrhovnega sodišča II Ips 245/2010. Op. št. (6): Ude, L.: Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, stran 95 in naslednje.

Op. št. (7): Rijavec, V.: navedeno delo, 2. knjiga, stran 545. Op. št. (8): Primerjaj zadnjo stran pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (9): Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Op. št. (10): Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 311 in naslednje.

Op. št. (11): Zobec, J: Pravni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 300 in 301. Op. št. (12): Primerjaj 11. in 12. stran sodbe sodišča prve stopnje ter 15. točka sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (13): Primerjaj 11. stran sodbe sodišča prve stopnje in 9. točko sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (14): Primerjaj 7. točko sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (15): Dolenc, M.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 360.