Jedro

Prvi odstavek 216. člena ZNP-1 določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1 pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov. To pomeni, da se tudi v obravnavani zadevi za celoten postopek, vključno s pritožbenim postopkom in vključno s presojo dovoljenosti revizije, uporabljajo določbe prej veljavnega ZNP. Revizija tako ni dovoljena in je tudi dopustiti ni mogoče (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Predlagatelj sicer opozarja na drugi odstavek 216. člena ZNP-1, ki določa, da če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih iz prvega odstavka tega člena odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se postopek nadaljuje po tem zakonu. Predlagatelj navaja, da je glede stroškov predlagatelja sodišče prve stopnje enkrat že odločilo, višje sodišče pa je nato to odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje je zato o stroških skrbnika zapuščine odločalo ponovno. Vendar pa se navedena določba lahko nanaša kvečjemu na odločanje o glavni stvari, ne pa tudi na vse druge odločitve (na primer procesne sklepe itd.), ki to niso, čeprav so predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem. Razveljavitev takšnega sklepa ne more povzročiti, da se bodisi za celotni postopek (torej tudi za odločanje o glavni stvari, o kateri morda še niti ni bilo odločeno), bodisi samo za konkretno (procesno) vprašanje začne uporabljati novi zakon.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je začasnemu skrbniku zapuščine priznalo stroške v višini 30.678,34 EUR. Odločilo je, da se v višini 11.605,44 EUR poplačajo s sredstvi na fiduciarnem računu, odprtem pri Delavski hranilnici d. d., preostali del pa sta mu dolžna plačati dediča A. A. in B. B., in sicer vsak do ½.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo začasnega skrbnika zapuščine zavrnilo. Pritožbama dedičev A. A. in B. B. je delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je začasnemu skrbniku zapuščine priznalo stroške v višini 15.084,76 EUR. Plačilo stroškov je naložilo dedičema, in sicer vsakemu do ½. V presežku je zahtevo za povrnitev stroškov začasnega skrbnika zapuščine zavrnilo. V preostalem je zavrnilo pritožbi dedičev.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje začasni skrbnik zapuščine vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlagatelj glede dovoljenosti predloga navaja, da je začel postopek za odločanje o stroških z vlogo z dne 23. 4. 2019, kar je po uveljavitvi Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Sodišče je znotraj zapuščinskega postopka odločalo o stroških začasnega skrbnika, kar je predstavljalo poseben postopek. Nadalje se sklicuje na drugi odstavek 216. člena ZNP-1, saj je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje o spornih stroških razveljavilo potem, ko je bil v veljavi že novi zakon, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Predlog ni dovoljen.

5. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je treba glede dovoljenosti revizije v zapuščinskem postopku, ki je po svoji naravi nepravdni postopek, upoštevati določbe Zakona o nepravdnem postopku (prej ZNP, sedaj ZNP-1) v povezavi z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V skladu s 34. členom ZNP v nepravdnem postopku revizija ni bila dovoljena, razen če je zakon določil drugače. Ker ZD revizije ni izrecno dovolil, ta v zapuščinskem postopku ni bila dovoljena. Sedaj veljavni ZNP-1 v svojem 37. členu revizijo izrecno dovoljuje pod pogoji Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da pridejo v poštev praktično vse določbe ZPP o reviziji.1 Zato jo je tudi v zapuščinskem postopku po novem mogoče dopustiti.2

6. V obravnavani zadevi je bil postopek pred sodiščem prve stopnje začet, ko je bil v veljavi ZNP. Enako velja za sklep tega sodišča z 10. 1. 2018, s katerim je bil predlagatelj postavljen za začasnega skrbnika zapuščine. ZNP-1 se namreč uporablja šele od 15. 4. 2019. 7. Prvi odstavek 216. člena ZNP-1 določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1 pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov. To pomeni, da se tudi v obravnavani zadevi za celoten postopek, vključno s pritožbenim postopkom in postopkom za presojo dovoljenosti revizije, uporabljajo določbe prej veljavnega ZNP. Revizija tako ni dovoljena in je tudi dopustiti ni mogoče (drugi odstavek 367. člena ZPP).

8. Predlagatelj sicer opozarja na drugi odstavek 216. člena ZNP-1, ki določa, da če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih iz prvega odstavka tega člena odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se postopek nadaljuje po tem zakonu. Predlagatelj navaja, da je glede stroškov predlagatelja sodišče prve stopnje enkrat že odločilo, višje sodišče pa je nato to odločitev razveljavilo. Sodišče prve stopnje je zato o stroških skrbnika zapuščine odločalo ponovno. Vendar pa se navedena določba lahko nanaša kvečjemu na odločanje o glavni stvari, ne pa tudi na vse druge odločitve (na primer procesne sklepe itd.), ki to niso, čeprav so predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem. Razveljavitev takšnega sklepa ne more povzročiti, da se bodisi za celotni postopek (torej tudi za odločanje o glavni stvari, o kateri morda še niti ni bilo odločeno), bodisi samo za konkretno (procesno) vprašanje začne uporabljati novi zakon.

9. Podlage za dovoljenost revizije v obravnavanem primeru torej ni. Ta zato ne more biti niti dopuščena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče nedovoljen predlog za dopustitev revizije zavrglo (377. člen ZPP).

10. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj ur. Rijavec, V. in Galič, A., Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), Razširjena uvodna pojasnila, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2020, str. 144. 2 Primerjaj sklep II DoR 577/2019 z dne 19. 12. 2019.