Jedro

ZVEtL-1 v 48. členu določa krog udeležencev postopka. Skladno s petim odstavkom navedenega člena lahko občina, na območju katere je stavba, zaradi varovanja javnega interesa v postopku prijavi udeležbo, če verjetno izkaže obstoj javnega interesa. Občina je torej tista, ki varuje javni interes in nihče drug.

Pritožnika, ki zatrjujeta obstoj stvarne pravice, sta sicer nedvomno imela pravni interes, da bi bila obveščena o predmetnem nepravdnem postopku in da bi jima bilo s tem omogočeno sodelovanje v postopku. Vendar pa je njun pravni interes prenehal. Prenehal je v trenutku, ko je predlagateljica postopka v odgovoru na njuno pritožbo izrecno izjavila, da služnosti ne priznava.

Na tem mestu velja glede okoliščin iz 43. člena ZVEtL-1 še pojasniti, da zakon na abstraktni ravni ne daje prednosti eni okoliščini pred drugo. Ustrezno težo jim je ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera dolžno dati sodišče.

Izrek

I. Pritožba druge nasprotne udeleženke ter pritožba sedmega in osmega udeleženca zoper sklep z dne 16. 1. 2020 se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba druge nasprotne udeleženke zoper sklep in dopolnilni sklep z dne 17. 2. 2021 se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Druga nasprotna udeleženka ter sedmi in osmi udeleženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 1. 2020 (v nadaljevanju: prvi sklep) ugotovilo, da so parcele št. 001/11, 001/12 in 001/13, vse k. o. ..., pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-004, na naslovu X. 18a (v nadaljevanju: predmetna stavba), stoječi na parceli št. 001/6, k. o. ...2, ter da so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka). Dalje je sklenilo, da se parcele št. 001/11, 001/12 in 001/13 v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli predmetne stavbe ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (II. točka izreka). Poleg tega je ustavilo predmetni nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na predlog udeležencev A. A., B. B. in C. C. na ugotovitev obstoja neodplačne stvarne služnosti pravice prehoda za hojo in vožnjo z vsemi vozili na pripadajočem zemljišču pri parceli št. 001/12, ter sklenilo, da se bo postopek po pravnomočnosti tega sklepa nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (III. točka izreka).

2. Potem, ko sta D. D. in E. E., ki do tedaj v postopku nista sodelovala in o njem nista bila obveščena, dne 25. 2. 2020 vložila vlogo, s katero sta prijavila udeležbo v postopku in vložila pritožbo zoper prvi sklep, je sodišče prve stopnje s sklepom in dopolnilnim sklepom z dne 17. 2. 2021 (v nadaljevanju: drugi sklep) dopustilo njuno udeležbo v postopku (I. točka izreka). Hkrati je sodišče prve stopnje prvi sklep dopolnilo tako, da mu je dodalo IV. točko izreka, s katero je ustavilo predmetni nepravdni postopek v delu, ki se nanaša na predlog udeležencev D. D. in E. E. na ugotovitev obstoja neodplačne stvarne služnosti pravice prehoda za hojo in vožnjo z vsemi vozili na pripadajočem zemljišču pri parceli št. 001/12 v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 001/4, in sklenilo, da se bo postopek nadaljeval po pravnomočnosti tega sklepa po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (II. točka izreka).

3. Zoper prvi sklep so pritožbo vložili druga nasprotna udeleženka ter sedmi in osmi udeleženec, zoper drugi sklep pa zgolj druga nasprotna udeleženka. Vsi pritožniki se sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Druga nasprotna udeleženka predlaga, da pritožbeno sodišče prvi sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z drugim sklepom opredeljenega pritožbenega predloga ni podala. Sedmi in osmi udeleženec predlagata, da pritožbeno sodišče prvi sklep spremeni tako, da ugotovi, da parcela 001/12, v delu kjer po njej poteka javna pot do parcele 001/4 in parcele *003, ni pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi. Podredno predlagata razveljavitev prvega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem jima bo omogočeno sodelovanje.

4. Druga nasprotna udeleženka v pritožbi zoper prvi sklep sodišču prve stopnje očita, da se je v celoti oprlo zgolj na ugotovitve izvedenke in da glede pretekle redne rabe ni naredilo dokazne ocene. Parcela 001/12 predstavlja dovozno pot tudi do X. 20 in do parcele št. 001/4, katere lastnika sta D. D. in E. E. Ker sodišče slednjih dveh o postopku ni obvestilo, jima je odvzelo pravico do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo nezakonito, ker pri presoji ni upoštevalo navedb četrtega, petega in šestega udeleženca, da je dovozna pot, ki poteka po parceli št. 001/12, skupna za več stanovanjskih blokov, in sicer poteka mimo blokov na naslovu X. 18a, 18, 16a in 20 ter mimo trgovine M. (X. 14 in 16). Takšna pot obstaja že, od kar so bile zgrajene obstoječe stavbe, ki so bile grajene v istem obdobju. Gre za skupno dostopno pot za vse te bloke, pri čemer takšna redna raba poteka že več kot 50 let. Zatorej je nepravilen zaključek, da naj bi bila ta pot načrtovana izključno kot dovozna pot do predmetne stavbe, pa tudi če je bila tako načrtovana, je bila dejanska izvedba očitno drugačna, kar kaže dolgotrajna redna in nemotena raba. Sodišče je nedopustno poseglo v lastninsko pravico lastnikov preostalih nepremičnin, ki to dovozno pot za dostop do svojih nepremičnin potrebujejo in redno uporabljajo že desetletja. Ugotovitev, da naj bi bila dostopna pot po parceli 001/12 načrtovana izključno za blok na X. 18 (pravilno: X. 18a), je zgolj sklepanje in mnenje izvedenke in to ne izhaja iz nobenih dokumentov. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo četrtega, petega in šestega udeleženca, katerih zaslišanje je bilo predlagano v zvezi s trditvijo, da parceli *003 in 002/1 nimata drugega izhoda do javne poti. Parcela št. 001/12 je kategorizirana kot javna pot. Javna pot poteka tudi po parceli št. 001/13. Parcelacija nekdanje parcele št. 001/6 je bila opravljena pred letom 1974. Glede na na obliko parcele 001/12 je mogoče sklepati, da je bila parcelacija opravljena prav zaradi razmejitve dovozne poti od preostalega zemljišča. Parcela št. 001/11 je z dovozno potjo ločena od parcele, na kateri stoji predmetna stavba, tako da ne gre za funkcionalno zemljišče stavbe. Grobo je prekršeno načelo sorazmernosti, saj odločba nedopustno posega v pravice lastnikov sosednjih zemljišč.

5. Sedmi in osmi udeleženec v pritožbi zoper prvi sklep trdita, da imata očiten interes, da sodelujeta v postopku ter uveljavljata, da parcela št. 001/12 ni pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi, pač pa javna pot, kot je vedno bila. Podredno zahtevata ugotovitev obstoja stvarne pravice, ki jo imata na parceli št. 001/12, in sicer ugotovitev obstoja neodplačne stvarne služnosti prehoda za hojo in vožnjo z vsemi vozili pri parceli št. 001/12 v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 001/4. Za sedmega in osmega udeleženca parcela št. 001/12 že vsa leta predstavlja edini možen dostop do njune parcele 001/4, in sicer po javni poti, ki poteka čez to parcelo in je kot javna pot določena z odlokom Občine o kategorizaciji občinskih cest v občini Cerknica, Ur. list RS, št. 41/99. Sodišče ni ustrezno upoštevalo prizadetega javnega interesa in pretekle redne rabe zemljišča. Sodišče je povsem zanemarilo kriterij po 3. alineji prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL-1). Javno dostopno pot, ki poteka po parceli št. 001/12 so za dostop do stavbe 003 (X. 20) uporabljali vsi dotedanji lastniki in njihovi pravni predniki, danes jo redno uporabljajo vsi njeni lastniki, tj. četrti, peti in šesti udeleženec, ter vsi ostali uporabniki, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov zglasijo v stavbi 003 na obisku. Prav tako že več desetletij to pot uporabljata kot edini dostop do parcele št. 001/4 tudi sedmi in osmi udeleženec oz. njuni pravni predniki. Pot po parceli 001/12 je bila v funkciji javne poti že mnogo let pred gradnjo stavbe 004, tj. pred letom 1972. Stavba 003 je bila namreč zgrajena že leta 1962 in se je vsa leta doslej za dostopanje do njenega zemljišča uporabljala pot, ki poteka po zemljišču 001/12 oz. njegovem delu. Do teh zemljišč se je po navedeni poti dostopalo z vozovi pred izgradnjo stavbe 003. Javna pot ni nastala šele z odlokom občine, pač pa je bil odlok zgolj tisti, ki je končno pravnoformalno uskladil občinske akte z dolgoletnim dejanskim stanjem v naravi. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje sicer pravilno sklicevalo na določbe ZVEtL-1, pa je pri subsumpciji dejanskega stanja pod pravno normo v resnici uporabilo kriterije, ki jih določa ZVEtL. Napačna je ugotovitev izvedenke, da je bila dovozna pot načrtovana kot izključna dovozna pot le do stavbe 004, saj je dovozna pot tam obstajala še preden se je sploh izdelala projektna dokumentacija predmetne stavbe. Tudi brez upoštevanja površine, na kateri poteka javna pot, predmetni stavbi ostane 72,6% nezazidanega zemljišča. Izvedenka pri svoji oceni očitno sploh ni upoštevala, da navedena javna cesta oz. dovoz ne predstavlja le dostopa do stavbe 003 (X. 20), pač pa tudi edini možen dostop do parcele 001/4. Na vse navedeno bi udeleženca opozorila že v morebitnih pripombah na izvedensko mnenje, v kolikor bi bila s postopkom seznanjena in bi imela v njem možnost sodelovati. Pritožnika dalje sodišču prve stopnje očitata neenakopravno obravnavanje pritožnikov v njuno škodo, saj jima je bila odvzeta možnost zavarovati svoj očiten interes v predmetnem postopku. Če sodišče prve stopnje po eni strani kot nesporno ugotovi, da čez parcelo 001/12 teče dovozna pot do stavbe 003, po drugi strani ne more zaključiti, da je dokazni postopek pokazal, da je parcela št. 001/12 v izključni posesti stanovalcev predmetne stavbe. Pritožnika bi predlagala zaslišanje udeležencev in prič, ki bi potrdili, da parcela št. 001/12 nikoli ni bila v izključni posesti stanovalcev stavbe 004. V zvezi s podrednim zahtevkom na ugotovitev služnosti pritožnika navajata, da bi navedeni zahtevek uveljavljala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar tega zaradi neseznanjenosti s postopkom brez njune krivde nista mogla narediti. Posledično se to vprašanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ni obravnavalo in se sploh ne ve, ali je ta pravica za predlagatelja sporna ali ne. Sodišče mora o takem zahtevku na podlagi drugega odstavka 50. člena ZVEtL-1 odločiti, v kolikor o obstoju pravice ni spora. Sodišče pritožnikoma ni omogočilo pravočasnega pregleda spisa. Kršena je bila pravica do pregleda in prepisovanja spisa iz 150. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

6. Druga nasprotna udeleženka je z vlogo z dne 16. 3. 2021, ki jo je poimenovala dopolnitev pritožbe, pritožbo zoper prvi sklep razširila tudi na drugi sklep in ob tem vztrajala pri vseh navedbah, ki jih je podala v svoji pritožbi zoper prvi sklep in v odgovoru na pritožbo, ki sta jo vložila sedmi in osmi udeleženec. Po vsebini navedena vloga z dne 16. 3. 2021 predstavlja pritožbo zoper drugi sklep. Pritožnica sicer ni izrecno navedla, ali drugi sklep izpodbija v celoti ali samo v določenem delu. Vendar pritožbeno sodišče glede na vsebino navedb, ki jih je podala v vlogah, na katere se sklicuje, šteje, da se druga nasprotna udeleženka pritožuje zgolj zoper II. točko sklepa in dopolnilnega sklepa z dne 17. 2. 2021. 7. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo druge nasprotne udeleženke zoper prvi sklep in na pritožbo sedmega in osmega udeleženca ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrže, podrejeno predlaga njuno zavrnitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami sedmega in osmega udeleženca je predlagateljica izrecno izjavila, da služnosti ne priznava.

8. Četrti, peti in šesti udeleženec so v odgovoru na pritožbo druge nasprotne udeleženke zoper prvi sklep in na pritožbo sedmega in osmega udeleženca navedli, da se strinjajo z vsemi pritožbenimi navedbami.

9. Druga nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo sedmega in osmega udeleženca, pri čemer gre iz vsebine odgovora razbrati, da se s pritožbo strinja.

10. Sedmi in osmi udeleženec sta v odgovoru na pritožbo občine zoper drugi sklep navedla, da pritožbi nasprotujeta le, v kolikor bi se ta nanašala na I. točko izreka drugega sklepa.

11. Pritožbe niso utemeljene.

_O pritožbi sedmega in osmega udeleženca (v nadaljevanju: pritožnika) zoper prvi sklep, tj. zoper sklep z dne 16. 1.2020_

12. Z vidika pritožnikov je sporna zgolj parcela št. 001/12. Pritožnika sta namreč v pritožbi izrecno izjavila, da ne nasprotujeta predlagateljici, da ostale v izpodbijanem sklepu obravnavane parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi 004. 13. Katero zemljišče je pripadajoče zemljišče, določa 42. člen ZVEtL-1. Iz tega člena nedvoumno izhaja, da lahko o pripadajočem zemljišču govorimo zgolj v povezavi s stavbo. Skladno z navedenim členom je namreč pripadajoče zemljišče lahko le tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Povedano drugače: pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti k nepozidanemu zemljišču. Parcela št. 001/4, katere solastnika sta pritožnika, pa je ravno to, travnik, na katerem ne stoji noben objekt. Navedenega se očitno zavedata tudi pritožnika. V svoji pritožbi se namreč ne zavzemata za to, da bi se za parcelo št. 001/12 ugotovilo, da predstavlja individualno/skupno pripadajoče zemljišče k parceli št. 001/4, temveč uveljavljata, da parcela 001/12 ni pripadajoče zemljišče k stavbi 004, pač pa javna pot, in podredno zahtevata ugotovitev stvarne služnosti.

14. Glede pritožbenega zavzemanja, da parcela št. 001/12 predstavlja javno pot, gre pojasniti sledeče. ZVEtL-1 v 48. členu določa krog udeležencev postopka. Skladno s petim odstavkom navedenega člena lahko občina, na območju katere je stavba, zaradi varovanja javnega interesa v postopku prijavi udeležbo, če verjetno izkaže obstoj javnega interesa. Občina je torej tista, ki varuje javni interes in nihče drug. Nihče drug ni legitimiran za varovanje javnega interesa, pa četudi je koristnik javnega dobrega, saj bi se v nasprotnem primeru krog udeležencev lahko nerazumno razširil, kar bi bili v nasprotju s cilji in varstvom pravic udeležencev postopka po ZVEtL-1. Iz teh razlogov pritožbene navedbe sedmega in osmega udeleženca, da parcela št. 001/12 predstavlja javno pot, ne morejo biti pravno upoštevana.

15. Prav tako je pritožba neutemeljena v preostalem delu, torej v delu, ki se nanaša na podredno zahtevo za ugotovitev obstoja neodplačne stvarne služnosti prehoda čez parcelo 001/12. Pritožnika sicer pravilno tolmačita drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1, skladno s katerim mora sodišče v nepravdnem postopku odločiti o zahtevku za ugotovitev (ne)obstoja stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njihovem obstoju ali odločilnih dejstvih. Glede na to sta pritožnika, ki zatrjujeta obstoj stvarne pravice, sicer nedvomno imela pravni interes, da bi bila obveščena o predmetnem nepravdnem postopku in da bi jima bilo s tem omogočeno sodelovanje v postopku. Vendar pa je njun pravni interes prenehal. Prenehal je v trenutku, ko je predlagateljica postopka v odgovoru na njuno pritožbo izrecno izjavila, da služnosti ne priznava. Kljub temu, da pritožnikoma ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, sta dobila odgovor, da je obstoj služnostne pravice med udeleženci sporen. Posledično njun zahtevek ne more biti predmet odločanja v nepravdnem postopku. Tako se izkaže, da z neobveščenostjo o postopku nista bila v ničemer prikrajšana v svojih pravicah.

16. Glede na obrazloženo v prejšnjem odstavku se za brezpredmetnega izkaže tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnikoma ni omogočilo pravočasnega pregleda spisa. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je pritožnikoma kršilo pravico do pregleda in prepisovanja spisa iz 150. člena ZPP. Iz spisa je razvidno, da sta pritožnika 21. 2. 2020 na sodišče naslovila zahtevo za vpogled v spis (l. št. 161), pri čemer sta zapisala, da prosita, da se jima vpogled omogoči še istega dne (tj. v petek 21. 2. 2020) oz. najkasneje v ponedeljek 24. 2. 2020. Na isti zahtevi je odredba sodišča z dne 24. 2. 2020, da se dovoli vpogled s predloženim pooblastilom ter izkazanim pravnim interesom. Sodišče jima torej pravice do pregleda spisa ni odreklo.

_**O pritožbi druge nasprotne udeleženke (v nadaljevanju: pritožnica) zoper prvi sklep, tj. zoper sklep z dne 16. 1.2020**_

17. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo vsa odločilna dejstva ter ustrezno uporabilo predpisana merila iz 43. člena ZVEtL-1. Po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 se pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upoštevajo (zlasti): (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) raba zemljišč (katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno), (3) pretekla raba zemljišča ter (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 18. Ne držijo pritožbena izvajanja v smeri, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pretekle redne rabe. O pretekli redni rabi se je sodišče prve stopnje prepričalo s pomočjo ogleda in izpovedi na ogledu prisotnega stanovalca, etažnega lastnika predmetne stavbe in upravnika predmetne stavbe. Sodišče prve stopnje je tako najprej ugotovilo, da sporno zemljišče v naravi predstavlja dostop in dovoz do predmetne stavbe, zeleno površino z drevesno in grmovno zazelenitvijo, prostor z vrtički, prostor za vzdrževanje predmetne stavbe, prostor emisijske zamejitve v korist predmetne stavbe, prostor za parkiranje vozil, prostor za obešanje perila, prostor za smeti, prostor za igro in počitek in da je vse to v redni rabi stanovalcev predmetne stavbe. Dalje je ugotovilo, da je glede na izgled okolice razvidno, da je sporno zemljišče, ki obkroža stavbo, v isti funkciji že vse od izgradnje stavbe in ureditve njene okolice3. Ugotovilo je tudi, da sporno zemljišče že vse od izgradnje stavbe in ureditve njene okolice uporabljajo, koristijo, vzdržujejo in imajo v posesti izključno njeni stanovalci.4 Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da glede na to, da se preko nepremičnine parc. št. 001/12 dostopa tudi sosednje stavbe X. 20, parcela št. 001/12 sicer ni v izključni uporabi in posesti stanovalcev predmetne stavbe 004, pa vendar je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tudi ta parcela predstavlja pripadajoče zemljišče k predmetni stavbi in da zagotovo ne gre za zemljišče, ki bi morebiti služilo kot pripadajoče zemljišče katere druge stavbe, zaradi v nadaljevanju pojasnjenega pravilna.

19. Brezpredmetne so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je dovozna pot, ki med drugim poteka tudi po parceli št. 001/12, skupna za več stanovanjskih blokov, ker da vozi tudi mimo blokov na naslovu X. 18 in 16a ter mimo trgovine M. (X. 14 in 16). Vse te zgradbe so namreč bližje državni cesti R.-C. in za dostop do slednje ceste ne potrebujejo tistega dela dovozne poti, ki poteka po parceli št. 001/12.5 Konkretnih trditev, da bi bila parcela št. 001/12 kljub temu potrebna za rabo v tem odstavku navedenih stavb (kot na primer da bi bila potrebna zaradi obračanja), pa v spisu ni.

20. Pritožba izpostavlja trditev četrtega, petega in šestega udeleženca, da parceli *003 in 002/1 nimata drugega izhoda do javne poti. Ker sodišče prve stopnje navedenih udeležencev o tej trditvi ni zaslišalo, pritožba sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti. Gre za neutemeljeno pritožbeno grajo, že iz razloga, ker sodišče svoje odločitve o pripadajočem zemljišču sploh ni gradilo na izhodišču, da imata parceli št. *003 in 002/1 drug izhod do javne poti. Sodišče je namreč na ogledu nesporno ugotovilo, da je po parceli št. 001/12 speljana dovozna pot, ki poleg dovoza do predmetne stavbe, omogoča dovoz tudi do sosednje stavbe X. 206, in pri svoji odločitvi o pripadajočem zemljišču te ugotovitve, kot bo pojasnjeno v naslednji točki, ni spregledalo. Zaslišanje v tem odstavku navedenih udeležencev zatorej ni bilo potrebno, saj se je o zatrjevanem dejstvu sodišče prve stopnje prepričalo že na podlagi ogleda. Pritožbeno sodišče pripominja, da je tudi izvedenka upoštevala, da parcela št. 001/12 predstavlja asfaltirano dovozno pot tako do stavbe, na naslovu X. 18a, kot tudi do stavbe X. 207. 21. Kot rečeno, sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni zanemarilo, da dovozna pot preko parc. št. 001/12, ki vodi do predmetne stavbe, vodi tudi do sosednje stavbe X. 20, ki stoji na parc. št. *003. V zvezi s slednjo stavbo je pravilno sledilo mnenju izvedenke F. F., ki je pojasnila, da upoštevajoč samo zasnovo in lego objekta (na X. 18a) in ob hkratnem upoštevanju takratnih urbanističnih standardov meni, da je iz Izseka situacije nedvoumno razvidno, da je bila sporna dovozna pot načrtovana kot izključna dovozna pot do predmetne stavbe, saj ni bila načrtovana kot nadaljevanje do objekta X. 20. Na tem mestu velja glede okoliščin iz 43. člena ZVEtL-1 še pojasniti, da zakon na abstraktni ravni ne daje prednosti eni okoliščini pred drugo. Ustrezno težo jim je ob upoštevanju namena zakona in okoliščin obravnavanega primera dolžno dati sodišče.8 Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni, ki jo je glede na okoliščine konkretnega primera naredilo sodišče prve stopnje. Ob tem še poudarja, da so četrti, peti in šesti udeleženec, ki so zemljiškoknjižni lastniki parcel št. *003 in 002/1, v svoji edini vlogi, ki so jo v tem postopku vložili do izdaje prvega sklepa, izjavili, da ne nasprotujejo, da se parcela št. 001/12 ugotovi kot pripadajoče zemljišče k stavbi X. 18a in so zahtevali zgolj ugotovitev obstoja stvarne služnosti na tej parceli za potrebe njihovih parcel št. *003 in 002/1. 22. Pritožba sicer graja izvedensko mnenje in trdi, da je ugotovitev izvedenke, da je bila dostopna pot po parceli št. 001/12 načrtovana izključno za blok na X. 18 (pravilno: 18a), zgolj sklepanje in mnenje izvedenke. Vendar navedena pritožbena graja ob upoštevanju dejstva, da pritožnica na izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb, ne more biti upoštevana. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnica ugotovitve sodišča prve stopnje, da dovozna pot ni bila načrtovana za stavbo X. 20, ne izpodbija konkretizirano in ne ponudi trditev o obstoju načrtov, ki bi lahko pripeljali do drugačnega zaključka.

23. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča upoštevalo tudi čas izgradnje objekta na X. 20. Čeprav je bil slednji objekt zgrajen še preden je bila zgrajena stavba na X. 18a, dovozna pot ni bila načrtovana zanj. Tako tudi ta časovna komponenta govori v prid zaključka sodišča prve stopnje.

24. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje o tem postopku ni obvestilo lastnikov gradbene parcele št. 001/4, sklicuje na svojo obrazložitev, ki jo je podalo k pritožbi sedmega in osmega udeleženca. Ob tem poudarja, da je pritožnica zastopnica javnega interesa. Posledično nima in ne more imeti pravnega interesa za pritožbene trditve, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v lastninsko pravico lastnikov preostalih nepremičnin, ki to dovozno pot za dostop do svojih nepremičnin potrebujejo in redno uporabljajo že desetletja. Dovozna pot, ki pelje po parc. št. 001/12 do stavbe X. 20, ne predstavlja javnega dobra oziroma javne površine. Kot že pojasnjeno v razdelku o pritožbi zoper sedmega in osmega udeleženca, pa okoliščina, da se po parc. št. 001/12 dostopa tudi do parc. št. 001/4, ob dejstvu, da na slednji parceli ne stoji noben objekt, ne more pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

25. Okoliščini, na katero opozarja pritožba, da je prišlo do parcelacije nekdanje parcele št. 001/6 (ki ustreza današnjim parc. št. 001/11, 001/12, 001/13 in 001/69) že pred letom 1974, ni mogoče pripisati posebne teže. Enako irelevantne so pritožbene navedbe glede oblike parcele 001/12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre pri parcelah št. 001/11, 001/12 in 001/13 za zemljišče, ki je neposredno povezano s predmetno stavbo, saj ga obkroža ter predstavlja enovito zaključeno celoto s predmetno stavbo in njenim stavbiščem. O pravilnosti tega zaključka govorijo med drugim tudi sledeče ugotovitve in mnenje izvedenke F. F.: - parc. št. 001/11 predstavlja prostor vrtičkov in zelene površine z drevesno in grmovno zazelenitvijo, ki je proti državni cesti (na parc. št. 09/10) na severni strani spornega zemljišča zaključena z zidano ograjo; - predmetno območje ne predstavlja staro mestno/vaško jedro; - v času družbene lastnine so se stavbe izven območja starih mestnih/vaških jeder praviloma načrtovale na način, da so bile od regulacijske linije odmaknjene v notranjost in tako niso bile postavljene na mejo javnega telesa; - prostor med javnim telesom (cesto) in večstanovanjsko stavbo je bil namenjen redni rabi stavbe in ne splošni javni rabi; - raščen teren med predmetno stavbo in državno cesto na severni strani je bil namenjen in potreben za potrebe neposredne redne rabe predmetne stavbe tudi z vidika izvedbe emisijske zamejitve v korist predmetne stavbe. Taka umeščenost predmetne stavbe v prostor, ko je stavba umaknjena „v notranjost“, stran od glavne ceste zaradi potrebe po zaščiti pred emisijami, pri čemer se na „zunanjem delu“, na delu, ki je tik ob glavni cesti, nahaja prostor za vrtičke, ki jih koristijo izključno stanovalci predmetne stavbe, priča o tem, da so sporna zemljišča povezana in zaključena celota, ki služi rabi predmetne stavbe in je ločena od glavne ceste, zato do drugačnega zaključka ne more pripeljati okoliščina, da bi tudi brez parc. št. 001/12 predmetni stavbi ostalo 70% nepozidanega zemljišča. 26. Iz ugotovitve izvedenke tudi izhaja, da parc. št. 001/12 predstavlja asfaltirano dovozno pot tudi do stavbe X. 20. Ob upoštevanju, da se parc. št. 001/4 nahaja med spornimi parcelami in parcelo *003, na kateri stoji stavba X. 20, izhaja edini možen zaključek, in sicer da dovozna pot, ki pripelje do stavbe X. 20, poteka tudi po parc. št. 001/4.10 Slednja parcela, vključno z delom, po katerem poteka dovozna pot, je v celoti v lasti četrtega, petega in šestega udeleženca ter ne predstavlja javne poti. Torej je kljub dovozni poti, ki poteka tudi po njej, svoja zaključena celota.

27. Spričo vsega obrazloženega je treba pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, ki je enako stališču izvedenke F. F., in sicer, da sporne parcele niso bile namenjene za redno rabo druge stavbe ter da se izveden dovoz do sosednje stavbe z naslovom X. 20 preko zemljišča parc. št. 001/12 lahko ureja z drugimi pravnimi instituti (služnost).

28. Pritožnica pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti niti s sklicevanjem na Odloke o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Cerknica iz let 2011 in 2016, s katerimi naj bi bila parcela 001/12 kategorizirana kot javna pot. Navedeni odloki ne predstavljajo pravne osnove za razglasitev zemljišča za javno dobro. Pomembno je zgolj stanje stvari v času pred lastninjenjem. Pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli etažni lastniki predmetne stavbe na spornem zemljišču ves čas dejansko pravico uporabe in so z dnem 25. 7. 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini postali njegovi solastniki. Zato je irelevanten tudi odlok iz leta 1999, ki ga omenjata sedmi in osmi udeleženec.

_**O pritožbi druge nasprotne udeleženke zoper drugi sklep, tj. zoper sklep in dopolnilni sklep z dne 17. 2. 2021**_

29. Kot že pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, pritožbeno sodišče šteje, da se druga nasprotna udeleženka pritožuje zgolj zoper II. točko sklepa in dopolnilnega sklepa z dne 17. 2. 2021. 30. Ker druga nasprotna udeleženka v pritožbi zoper drugi sklep ne ponudi nobenih novih pritožbenih navedb, temveč se zgolj sklicuje na svoje dotedanje navedbe, se tudi pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na svojo obrazložitev, dano k prvemu sklepu, in k temu ni treba ničesar dodati.

_**Zaključek**_

31. Ker niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vse tri pritožbe zavrnilo in izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje v obsegu, kot sta bili izpodbijani, potrdilo.

_**O stroških**_

32. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Drugi udeleženci postopka pritožbenih stroškov niso priglasili.

1 Ker se vse parcele, tudi tiste, ki bodo navedene v nadaljevanju, nahajajo v k. o. ..., pritožbeno sodišče v nadaljevanju pri zapisu parcel opušča navedbo katastrske občine. 2 13. točka obrazložitve prvega sklepa. 3 15. točka obrazložitve prvega sklepa. 4 Glej: 8. str. izvedenskega mnenja in orto posnetek (D11). 5 13. točka obrazložitve prvega sklepa. 6 8. str. izvedenskega mnenja. 7 Tako tudi VSL Sklep I Cp 2382/2018 z dne 30. 1. 2019. 8 Današnja parc. št. 001/6 je stavbišče predmetne stavbe. 9 Navedeno po prepričanju pritožbenega sodišča dokazuje, da je imela tudi izvedenka pri podaji svojega mnenja v uvidu tudi parcelo št. 001/4.