Jedro

Za dediče v pravdi velja enotno nujno sosporništvo, zato neaktivnosti toženke, ob toženčevi udeležbi in podanem odgovoru na tožbo, ni mogoče šteti za priznanje zahtevka.

Pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja je treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Ta metoda se bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.

Upoštevanje izvedenskih mnenj, ki v konkretnem primeru predstavljajo informativni dokaz, saj omogočajo dopolnitev tožnikovih trditev, je nedopustno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na izločitev deleža 3/10 zapuščine pokojnega A. A. v korist tožeče stranke zavrne, v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki v 15 dneh povrniti 5.752,94 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki v 15 dneh povrniti 1.399,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A., rojenem ... 1952, stanujočem ..., umrlem ... 2012, ne sodi 3/10 nepremičnin in denarnih sredstev, razvidnih iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, in se delež 3/10 izloči iz zapuščine pokojnega ter je v tem deležu last tožnika. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi darilne pogodbe z dne 25. 2. 2006 odplačno pridobil nepremičnino parc. št. *114 k. o. X in se v njegov dedni delež po pokojnem ne vračuna vrednost navedene nepremičnine kot darilo. Odločilo je še, da stranki sami nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in prvotoženec (v nadaljevanju: toženec). Sodišču druge stopnje predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu (II. in III. točka izreka) ter sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da ni sporno, da je denar imel, vprašanje pa je, ali ga je imel dovolj, da je izplačal očetu med njima dogovorjeni znesek. Bistvena je vsebina dogovora, saj ceno nepremičnine določi prodajalec, oziroma se o njej sporazumeta prodajalec in kupec. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti njegovi navedbi, da je denar imel privarčevan. Dokazni postopek je pokazal, da je bil varčen in delaven. Dejstvo, da je vlagal velika sredstva v obnovo bloka, dokazuje, da se je štel za lastnika nepremičnine. Darilna pogodba je bila sklenjena zato, da ni bilo treba plačati davka na promet nepremičnin. Tako je logično, da v pogodbi ni navedeno, da je dejanski kupec tožnik. Tudi z vidika podjetja je bilo logično, da je bil naprej oče lastnik, saj se je lahko dalo te stroške na podjetje. Kasneje se je lastninska pravica prepisala nanj, da je lahko pričel z obnovo bloka. Vztraja, da je vrednost premoženja po darilni pogodbi 25.000 EUR ter da je imel potrebni denar. Tudi ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni imel natančno toliko denarja, kot je bila vrednost nepremičnine, bi moralo sodišče upoštevati, da je določen denar vendarle imel in plačal ter mu zato vsaj v sorazmernem delu priznati odplačno pridobitev nepremičnine. Drugotožena stranka (v nadaljevanju: toženka) tožbenemu zahtevku ni nasprotovala, zato bi sodišče prve stopnje lahko štelo, da je tožbeni zahtevek pripoznala.

4. Toženec izpodbija sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu (I. in III. točka izreka). Uvodoma podaja teoretična izhodišča in stališča sodne prakse glede uporabe 32. člena Zakona o dedovanju (ZD), v nadaljevanju pritožbe pa v bistvenem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, v čem konkretno je šlo za povečanje ali ohranitev vrednosti zapustnikovega premoženja. Pri tem ne sme biti pomembno, koliko je tožnik delal, ampak kolikšni so bili konkretni, dejanski in merljivi učinki njegovega dela na ohranitvi zapustnikovega premoženja. Upoštevati je treba tudi koristi, ki jih je tožnik imel od dela in življenja na domačiji, ter moralno dolžnost otrok, da v okviru običajnih okoliščin svojim staršem nudijo ustrezno pomoč. Sodišče prve stopnje se je konkretne zadeve lotilo zgolj računsko administrativno, ne da bi pri presoji tožnikovih navedb opravilo vsebinsko sodno presojo. Vztraja, da je bila tožba po 32. členu ZD vložena prepozno. Tožnik je zamudil prekluzivni rok za vložitev tožbe iz napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, zaradi česar mu je prenehal pravni interes za vložitev tožbe. Tožnikova morebitna pomoč očetu izven rednega delovnega razmerja ni presegala povsem običajne družinske pomoči. Njegove trditve, da je oral, branal, prekopaval, opravljal kmetijska dela in odstranjeval sneg, so popolnoma posplošene in neizkazane. Sodišče prve stopnje ni sledilo odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 300/2012, v skladu s katero je pri odločanju po 32. členu ZD nujno obsežno poračunavanje vlaganj s koristmi. Koristi, ki jih je imel tožnik od uporabe očetovega premoženja, niso bile upoštevane. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo premoženje večje, če ga potomec ne bi souporabljal. Pred ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi moralo tudi presojati, ali ni zapustnik odplačal eventualno izkazane pomoči s tem, ko je tožniku nudil svojo skrb, nego, mu omogočal uživanje vseh domačih pridelkov, z različnimi darili in tudi z darilno pogodbo z dne 25. 2. 2006, s čimer bi posledično izločitveni zahtevek postal neutemeljen. Sodišče prve stopnje je brez vsebinske sodne presoje štelo, da je tožnik z znatno pomočjo na materialnem in nematerialnem področju ohranjal vrednost zapustnikovega premoženja, in da je bila vrednost vlaganj ob smrti prednika večja od potrošnje. Toženec v nadaljevanju pritožbe podrobno izpodbija tožnikovo pomoč zapustniku po posameznih postavkah, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Pri tem opozarja, da je zapustnik vse storitve oziroma nudeno mu pomoč vedno plačal, da je tožnik opravil le toliko del, kot je običajno v okviru krajevno običajne družinske pomoči, da tožnik z izrazito skopimi trditvami ni zadostil zahtevanemu trditvenemu bremenu, pri čemer izvedeniško mnenje ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage in da tožnik ni pojasnil, v kakšnem dejanskem obsegu in na katerih nepremičninah je opravljal dela ter kakšen je bil dejanski rezultat njegovega dela.

5. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Tožnik na vročeno toženčevo pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženca je utemeljena.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja izločitev 3/10 deleža iz zapuščine pokojnega A. A.1 ter odplačnost darilne pogodbe z dne 25. 2. 2006, zaradi česar se vrednost nepremičnine, ki je bila predmet te darilne pogodbe, ne vračuna v njegov dedni delež po pokojnem očetu. Toženec je navedenemu nasprotoval, medtem ko toženka na tožbo ni odgovorila in tudi v nadaljevanju postopka ni sodelovala.

O tožnikovi pritožbi:

8. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede nevračunanja darila v njegov dedni delež iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. V čem naj bi bila bistvena kršitev pravil postopka, pritožba ne pojasni, glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da te niso podane.

9. Tožnik s pritožbo v glavnem napada ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje, kateremu očita neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a ne uspe vzbuditi dvoma, da katera od pomembnih okoliščin ni bila ovrednotena ali da ji ni bila dana prava teža. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odplačnostjo darilne pogodbe z dne 25. 2. 2006 presodilo, da tožnik ni uspel izkazati, da je razpolagal z zadostno višino sredstev, s katerimi bi podarjeno parcelo št. *114/0 k. o. X kasneje odkupil od očeta. Zatrjeval je, da je imel iz nacionalne stanovanjske sheme privarčevan denar v višini 1.893.282 SIT, za 4.000 EUR je najel posojilo pri banki, preostanek kupnine pa je poplačal s plačilom oken v višini 5.000 EUR. Skupno naj bi imel tožnik približno 16.900 EUR lastnih sredstev, kar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nikakor ne dosega vrednosti podarjene parcele. Iz darilne pogodbe z dne 25. 2. 20062, ki sta jo sklenila tožnik in pokojni oče, namreč izhaja, da je bila vrednost podarjene nepremičnine 6.579.000 SIT (t. j. 27.453,68 EUR), po prodajni pogodbi z dne 20. 1. 20033, na podlagi katere je oče kupil predmetno parcelo, pa je bila vrednost oziroma cena določena pri 6.450.000 SIT (t. j. 26.915,37 EUR).

10. Sodišče prve stopnje je v 72. in 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo natančno in s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno o tem, da tožnik obstoja zatrjevanih in domnevnih drugih privarčevanih sredstev ni dokazal, oziroma je ta sredstva prvenstveno porabil za druge namene in ne za odplačilo podarjene parcele očetu. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu so jasni, logični in dokazno podprti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je po presoji sodišča druga stopnje skladna z določbo 8. člena ZPP, zato se ji v celoti pridružuje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati vsaj delno odplačnost darilne pogodbe. Kot že zgoraj navedeno, tožnik ni razpolagal z zadostnimi sredstvi za odkup obravnavane parcele, za sredstva, katera je imel, pa ni uspel izkazati, da jih je izročil očetu v zameno za podarjeno parcelo. Slednjega dejstvo, da je določena denarna sredstva imel, še ne dokazuje. Dokazni postopek je kot bolj verjetno pokazal, da je privarčevana sredstva porabil za obnovo bloka, ki stoji na parceli. Po tožnikovih trditvah je bil ravno to, da lahko prične z obnovitvenimi deli, tudi razlog za prepis parcele nanj.

12. Toženka na tožbo ni odgovorila, vendar se njena neaktivnost ne more upoštevati kot priznanje zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema tožnik. Predmetni spor izvira iz zapuščinskega postopka po pokojnem A. A., čigar dediči so pravdne stranke. Za dediče v pravdi velja enotno nujno sosporništvo, zato neaktivnosti toženke, ob toženčevi udeležbi in podanem odgovoru na tožbo, ni mogoče šteti za priznanje zahtevka.

13. Ker je tožnikova pritožba neutemeljena jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O toženčevi pritožbi:

14. Ne drži toženčevo stališče, da je bila tožba po 32. členu ZD vložena prepozno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da rok za vložitev tožbe, določen v sklepu zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo, ni prekluziven.4 Stranka napotena na pot pravde ima tako možnost, da tožbo veljavno vloži tudi po izteku roka iz napotitvenega sklepa.

15. Iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Ta metoda se bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi. Uporabo zapustnikovega premoženja s strani potomca je tako treba upoštevati, a ne na način, za katerega se zaradi zmotnega razumevanje odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 300/2012 zavzema toženec, t. j. z ovrednotenjem koristi (obogatitve), ki jo je imel potomec (tožnik) z uporabo premoženja. Za izločitveni zahtevek iz 32. člena ZD ni relevantna potomčeva korist, temveč morebitna manjvrednost zapustnikovega premoženja. Je pa utemeljeno toženčevo stališče, da pri tem ni sprejemljiv računski pristop, ki se ga je poslužilo sodišče prve stopnje. Čeprav mora ovrednotenje potomčevega prispevka temeljiti na objektivnih (merljivih) dejstvih, ne gre za matematičen obračun vseh premikov premoženja in nepremoženjske pomoči. Te so le podlaga za ovrednotenje (oceno) prispevka ob upoštevanju okoliščin življenja v obravnavani skupnosti zapustnika in potomca.

16. Bistven za odločitev v predmetni zadevi pa je pritožbeni očitek, da tožnik s posplošenimi in skopimi trditvami ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Tožnikova trditvena podlaga o opravljenih delih in pomoči zapustniku je zelo skromna, na kar je že v odgovoru na tožbo opozoril toženec. Tožnik kljub temu ni substancirano dopolnil trditvene podlage. Zatrjeval je, da je na nepremičninah v lasti zapustnika obdeloval in pripravljal njive (oral, branal in prekopaval), prideloval krompir, odstranjeval sneg, pripravljal drva za gostilno in stanovanje nad njo, brez dodatnega plačila opravljal nadure v gostilni, fizično pomagal pri izgradnji prizidka h gostilni, skrbel za nabavo in dostavo za gostilno, v lastni režiji in z medsosedsko pomočjo izgradil mansardno stanovanje nad garažo, organiziral in vodil gradnjo terase za gostilno ter izgradil kanalizacijski priklop na čistilno napravo. Razen navedbe leta v katerem ali od katerega dalje je posamezno delo opravljal, tožnik ni podrobneje navedel in opisal obsega in časa opravljenih del, kako ocenjuje njihovo vrednost oziroma kolikšen je bil njegov prispevek k ohranjanju/povečanju zapustnikovega premoženja s posameznim delom.5 Tožnik tudi na prvem naroku za glavno obravnavo svojih navedb ni dopolnil, čeprav je toženec vtoževana dela prerekal in zatrjeval, da ta niso presegala krajevno običajne pomoči znotraj družine, še zlasti, ker so vsi skupaj živeli na istem naslovu in sodelovali pri kmetijskih opravilih ter delu v gostilni, pri čemer sta največ dela opravila starša (zapustnik in toženka).

17. Na pomanjkljivost tožnikove trditvene podlage je pokazal tudi dokazni postopek. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedenci gradbene, gozdarske in ekonomske stroke. Iz izvedenskih mnenj je razvidno, da izvedenci niso razpolagali z vsemi potrebnimi podatki, zato njihovi izračuni mestoma temeljijo na domnevah in povprečnih vrednostih. Izvedenec gozdarske stroke je tako opozoril, da v spisni dokumentaciji ni točnih navedb o letni porabi kurilnega olja in drv6, medtem ko je izvedenka ekonomske stroke pojasnila, da izvedensko mnenje zaradi pomanjkanja podatkov v sodnem spisu temelji na določenih predpostavkah7, in nadalje, da za verodostojno vrednotenje dela tožnika pri gradbenih delih v sodnem spisu ni otipljivih podatkov8. 18. Sodišče druge stopnje poudarja, da sta stranki v skladu s 7. in 12. členom ZPP dolžni navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke in za ta dejstva ponuditi primerne dokaze. Manjkajočih dejstev ni mogoče nadomestiti s predlaganimi dokazi. Ti so namenjeni zgolj in izključno dokazovanju že zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju trditvene podlage. Informativni ali poizvedovalni dokazi, katerih namen je, da stranki zagotovijo podlago za trditve, niso dovoljeni. ZPP jasno ločuje med trditvami in dokazi, pri čemer so slednji namenjeni le dokazovanju (prej podanih) trditev. Tožnik je bil dolžan najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa pravno odločilna dejstva, s katerimi utemeljuje svoj izločitveni zahtevek, še zlasti, ker mu je toženec izrecno nasprotoval. Ker tožnik tega ni storil, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen. Upoštevanje izvedenskih mnenj, ki v konkretnem primeru predstavljajo informativni dokaz, saj omogočajo dopolnitev tožnikovih trditev, pa je nedopustno.

19. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.

20. Delna sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Ker tožnik s tožbo ni uspel, je tožencu dolžan povrniti njegove stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). V predmetni zadevi gre sicer za objektivno komulacijo zahtevkov, vendar spor izvira iz zapuščinskega postopka in se v celoti nanaša na vprašanje obsega zapustnikovega premoženja. Gre za enoten ekonomski pomen zadeve, pravdni stranki sta v zvezi z obema zahtevkoma vlagali enotne vloge, prav tako se je na narokih vodil enotni dokazni postopek, zato sodišče druge stopnje stroškov postopka ni odmerilo ločeno, temveč od skupne vrednoti spora, t. j. 75.000 EUR9. Tožencu je tako priznalo naslednje pravdne stroške: 1.200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife - OT), 1.200 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 900 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2 OT), po 550 točk10 za preostale štiri pripravljalne vloge (tar. št. 19/3 OT), 1.200 točk za zastopanje na naroku 20. 3. 2018 (tar. št. 20/1 OT), 600 točk za zastopanje na naroku 24. 4. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 50 točk urnine (6. člen OT), 600 točk za zastopanje na naroku 9. 10. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 50 točk urnine (6. člen OT), 600 točk za zastopanje na naroku 4. 12. 2018 (tar. št. 20/2 OT), 550 točk za zastopanje na naroku 3. 9. 2020 (tar. št. 20/2 OT), skupaj 9.150 točk oziroma 4.587,60 EUR, povečano za materialne stroške po 11. členu OT (89 EUR), 22 % DDV in 47,49 EUR stroškov toženca za prihode na naroke11, kar skupno znaša 5.752,94 EUR. Sodišče druge stopnje pa tožencu ni priznalo stroškov posveta s stranko, pregleda listin in poročila stranki, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojne storitve, temveč so ti stroški že zajeti v ostalih odmerjenih nagradah. Tožencu tudi ni priznalo urnine za naroka z 20. 3. 2018 in 4. 12. 2018, saj sta trajala manj kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec je s svojo pritožbo uspel, prav tako je podal pravočasen in argumentiran odgovor na tožnikovo pritožbo, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Te je sodišče druge stopnje odmerilo od sporne vrednosti predmeta.12 Tožencu je priznalo 1.125 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), materialne stroške po 11. členu OT (21,75 EUR) ter 22 % DDV, kar skupno znaša 1.399,04 EUR. Te stroške je tožnik dolžan povrniti tožencu v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Tožnikov in toženčev oče ter toženkin mož. 2 Glej prilogo A2 spisa. 3 Glej prilogi A69 in B78 spisa. 4 Prim. odločbi VSRS II Ips 197/2006 in VSL II Cp 1870/2016; Zupančič K., Žnidaršič Skubic V., Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 259. 5 Tožnik tako npr. ni pojasnil, koliko časa je običajno porabil za odstranjevanje snega s parkirišča pred gostilno, kolikšna je površina parkirišča ter povprečna količina zapadlega snega. 6 Glej str. 7 izvedenskega mnenja na list. št. 245 spisa. 7 Glej str. 2 izvedenskega mnenja na list. št. 267 spisa. 8 Glej str. 4 izvedenskega mnenja na list. št. 269 spisa. 9 Tožnik je vrednost izločitvenega zahtevka ocenil na 50.000 EUR ter vrednost zahtevka zaradi nevračunanja daril na 25.000 EUR. 10 Vrednost odvetniške točke je do 5. 4. 2019 znašala 0,459 EUR, od 6. 4. 2019 dalje pa znaša 0,6 EUR. 11 Toženec je upravičen do povračila stroškov prihoda na naroke na relaciji V. - ... – V. (95,4 km) v skladu s četrtim odstavkom 9. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ter drugim odstavkom 168. člena ZUJF (t. j. do kilometrine v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov). 12 Toženčeva pritožba se nanaša na izločitev iz zapuščine (vrednost 50.000 EUR), tožnikova pritožba in posledično toženčev odgovor nanjo, pa na nevračunanje darila v vrednosti 25.000 EUR.