Jedro

Iz odločitev sodišč nižjih stopenj bi sicer lahko izhajalo, kaj bo srž predloga za dopustitev revizije. Predlagatelj te biti ni uspel (primerno) izluščiti niti v enem od ponujenih vprašanj. Zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti niso bile spoštovane, Vrhovno sodišče pa samo(stojno) tudi ne more in ne sme poseči tako daleč, da bi predlagana vprašanja v bistvenem predrugačilo, zato je predlog za dopustitev revizije zavrglo.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bivša izvenzakonska partnerja, ki sta v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 668/2015 ugotavljala obseg skupnega premoženja in deležev na njem. Tožnik je z zahtevkom delno uspel: skupno premoženje obsega enodružinska hiša s pripadajočim zemljiščem, tožnikov delež pa znaša 37/100. Sodba je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 486/2016 z dne 14. 7. 2016. 2. Toženka je nato pričela drug spor. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru III P 293/2019 je trdila, da je v času trajanja skupnosti s tožnikom najela kredit, ki je bil porabljen za adaptacijo stanovanjske hiše, ki predstavlja skupno premoženje, zato ima pravico od tožnika zahtevati polovico že plačanih anuitet. S tožbenim zahtevkom je pred sodiščem prve stopnje delno uspela – tožniku je bilo naloženo, da toženki plača 12.046,61 EUR z obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je to odločitev potrdilo s sodbo I Cp 30/2021. V zvezi z njo je tožnik pri Vrhovnem sodišču vložil predlog za dopustitev revizije, a ni uspel (II DoR 231/2021 z dne 16. 6. 2021).

3. Tožnik je pred prvostopenjskim sodiščem 15. 7. 2021 vložil predlog za obnovo pravnomočno končanega prvega postopka - III P 668/2015. Trdil je, da znesek, ki ga je moral plačati toženki po drugi sodbi, ni bil upoštevan pri vložku v skupno premoženje, zato bi moral biti njegov delež višji. Predlog je časovno oprl na trenutek, ko mu je bil vročen predlog Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njegovega predloga za dopustitev revizije v zvezi s sodbo VSM I Cp 30/2021. 4. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog zavrglo. Najprej je presodilo, da je tožnik zamudil objektivni rok za njegovo vložitev: v prvi pravdi je višje sodišče odločilo 14. 6. 2016 (datum seje senata), zato je rok iztekel 14. 6. 2021, tožnik pa je predlog vložil 15. 7. 2021. Nadalje je presodilo, da je tožnik zamudil tudi subjektivni rok: po oceni sodišča je rok začel teči najkasneje 12. 4. 2021, ko je bila tožniku vročena sodba I Cp 30/2021. Nazadnje je sodišče, „ob robu“, kot je zapisalo, dodalo še, da je predlog tudi sicer neutemeljen; to, kar tožnik trdi, ni kavzalno oziroma, povedano drugače, v obnovljenem postopku ne bi prišlo do za tožnika ugodnejše odločbe, saj ni pomembno, kdo od partnerjev je vzel kredit in iz katerih sredstev se je kredit odplačeval, zato takšna okoliščina nima vpliva na nastanek in na deleže na skupnem premoženju.

5. Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Ni se ukvarjalo z razlogi o pravočasnosti tožnikovega predloga, temveč je ugotovilo, da je bilo v obeh pravdnih postopkih (III P 668/2015 in III P 293/2019) zatrjevano isto dejstvo (ista pogodba), razlika je bila le v pravnih učinkih, zato ni izpolnjena procesna predpostavka „če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati“ iz drugega odstavka 395. člena ZPP, kar prav tako vodi v zavrženje predloga.

6. Tožnik je v zvezi z odločitvijo višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe proti sklepu, s katerim je prvostopenjsko sodišče njegov predlog za obnovo postopka zavrglo, vložil predlog za dopustitev revizije. Vsebine predloga Vrhovno sodišče iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju, ne povzema.

7. Predlog ni dovoljen.

8. Želja po spremembi paradigme Vrhovnega sodišča v civilnih postopkih – od varovanja zasebnega k varovanju javnega interesa – je z novelama ZPP-D1 in ZPP-E2 dobila normativno podlago. Z novelo ZPP-E je bila skoraj v celoti opuščena ureditev (ne)dovoljenosti revizije po merilu _ratione valoris_.3

9. Temeljno merilo dovoljenosti revizije je z novelo ZPP-E postala pomembnost spornega pravnega vprašanja. V skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse, in sicer zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

10. Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. ZPP postavlja stroge zahteve glede obvezne vsebine predloga in (med drugim) v četrtem odstavku 367.b člena terja: „_V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse._“

11. Navedene zahteve, ki so do strank stroge, niso namenjene same sebi, marveč je njihovo spoštovanje nujno za zagotovitev precedenčne vloge Vrhovnega sodišča.4 Stroga zakonska zahteva po drugi strani ni nepremostljiva niti ne težko premostljiva, saj ZPP za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem (vključno s postopkom za dopustitev revizije) predpisuje obvezno zastopanje po odvetniku5 in odvetnikom ta naloga ne bi smela biti nerešljiva.6 Ob tem je treba poudariti, da Vrhovno sodišče že vrsto let, zlasti prek obrazloženih sklepov7 o zavrženju predlogov,8 vlagatelje predlogov (torej odvetnike) na to problematiko opozarja.9

12. Tožnikov predlog zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP ne ustreza, in sicer že zaradi zastavljenih/oblikovanih vprašanj. Tožnik Vrhovnemu sodišču namreč predlaga, da dopusti revizijo glede naslednjih, kar dvanajstih vprašanj: _1. Ali sta nižji sodišči pravilno uporabili materialna pravila o zastaranju, s tem ko sta šteli, da v predmetni zadevi velja izhodiščni datum zastaranja z dnem 14.07.2016, ko je Višje sodišče v Mariboru izdalo sodbo opr. št. I Cp 486/2016 in ne z dnem 22.07.2016, ko je ta listina bila vročena sodišču prve stopnje?_ _2. Ali sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravila o zastaranju, s tem ko pri štetju roka za zastaranje nista upoštevali 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-10), v skladu s katerim je prišlo do prekinitve objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka?_ _3. Ali je pričanje ob sodnem zaslišanju tožene stranke A. A. v njeni tožbi, v zadevi opr. št. III P 293/2019, ko je sama priznala, da ni videla razloga, da bi svojega bivšega partnerja kakorkoli seznanjala z njenim namenom, da bo vzela hipotekarni kredit, moč razmeti, da je šlo za samovoljo A. A. pri najemanju njenega hipotekarnega kredita in da niso bili izpolnjeni pogoji enakopravnosti in skupnega odločanja v zunajzakonski zvezi, po 14. in 548. členu ZZZDR?_ _4. Ali je tožena stranka A. A., v pravnomočno končani zadevi po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 z dne 26.11.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 486/2016 z dne 14.7.2016, podala tožbeni zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja na kreditu in ali je takšen tožbeni zahtevek v tej zadev podal kdo drug?_ _5. Ali je tožena stranka A. A. v tej isti zadevi zatrjevala neobstoj zunajzakonske skupnosti, neobstoj skupnega odločanja in neobstoj skupnih vlaganj in ali je ta oseba hkrati zatrjevala tudi obstoj skupnega hipotekarnega kredita?_ _6. Ali je sodišče v sodbi opr. št. III P 668/2015 z dne 26.11.2015 konkretno izreklo ali razsodilo, da sklenitev sporne kreditne pogodbe presega posle rednega upravljanja, za katero bi bilo potrebno soglasje drugega zakonca ali da konkretno prav ta kredit posledično spada v dosojeno skupno premoženje pravdnih strank? Je tam morda jasno vidna razlika med pavšalnim navajanjem – citiranjem zakona in med konkretnim razsojanjem sodišča?_ _7. Ali je tožena stranka A. A., v tej isti zadevi, ali v katerikoli drugi s tem povezani sodni zadevi, kakorkoli dokazala namensko porabo njenega hipotekarnega kredita in s katerimi materialnimi dokazi? In kje so ti dokazi?_ _8. Ali je tožena stranka A. A. v zadevi opr. št. III P 293/2019 s kakšnim protidokazom zavrgla trditve tožeče stranke, da je hipotekarni kredit porabila tudi za poplačilo njenih lastnih starih kreditov iz časov pred zunajzakonsko skupnostjo in da ga je precej porabila tudi nenamensko – za številne njene lastne, ne-nujne zadeve, za razna potovanja v tujino in za nakupovanje daril svojima hčerkama? In kje je kak dokaz?_ _9. Ali pomeni dokaz B9, v zadevi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 668/2015 z dne 26.11.2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 486/2016 z dne 14.7.2016, dokaz o lastnih vlaganjih A. A. v izgradnjo nepremičnine, ali pa pomeni dokaz B9 v tej isti zadevi dokazovanje obstoja skupnega hipotekarnega kredita in s tem vlaganje obeh partnerjev v izgradnjo nepremičnine? Če pomeni dokaz B9 dokazovanje skupnega hipotekarnega kredita, kje je o tem v tej zadevi kakršen koli izrek A. A. ali tožeče stranke ali kakršenkoli materialno dokaz za to?_ _10. Ali je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z dokazom B9 in povezanostjo tega dokaza z ostalimi dokazi tožnice v zadevi III P 293/2019 in v zvezi z obrazložitvijo 46. točke obrazložitve sodbe s tem, ko ni podalo konkretnega in obrazloženega odgovora na del pritožbe tožeče stranke, ki se nanaša na to vprašanje?_ _11. Ali obstaja materialnopravna zakonska podlaga, po kateri se lahko šteje, da je tožnik kot predlagatelj obnove postopka že prej vedel na neko novo dejstvo, če je tožnik kot predlagatelj hkrati oseba, ki z verodostojnimi dokazi zanika to dejstvo in pravočasno vlaga zakonita izredna pravna sredstva, s katerimi dokazuje neobstoj tega dejstva?_ _12. Ali je pravilno postopanje nižjih sodišč v primeru zavrnitve predloga tožnika, da se predlagana zadeva začasno odloži zaradi drugih povezanih izrednih pravnih sredstev – zadev, ki bi lahko kasneje postale v razsodbah vsebinsko neusklajene in je predlog za obnovo postopka podal zgolj zato, da mu ne bi ta zakonska možnost zastarala?_

13. Iz uvodoma predstavljenih odločitev sodišč nižjih stopenj bi lahko izhajalo, da bo srž predloga za dopustitev revizije pravilnost stališča, da je tožnik zamudil subjektivni in/ali objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Ali to drži, ni jasno, saj predlagatelj te biti ni uspel (primerno) izluščiti niti v enem od ponujenih vprašanj.10 Tretje do deveto vprašanje so pripovedovanje zgodbe in razčlemba trditveno-dokaznega gradiva (iz dveh različnih pravd) v vprašalni obliki. Ta vprašanja so zastavljena tako, da je že iz njih samih razvidno, da ne glede na to, kakšen bi bil hipotetičen odgovor Vrhovnega sodišča, ne bi presegla pomena v obravnavani zadevi oziroma, povedano drugače, ne izkazujejo obče pomembnosti za sodno prakso. Podobno velja za deseto in enajsto vprašanje. Poleg tega so izpostavljena vprašanja prepredena z dejanskimi okoliščinami, ki sploh ne morejo biti predmet revizijskega postopka (drugi odstavek 370. člena ZPP). Preostala, tj. prvo, drugo in dvanajsto vprašanje pa predlagatelj veže na „zastaranje“ predloga za obnovo postopka, kar je _prima facie_ neutemeljeno, kajti rok za vložitev predloga za obnovo ni zastaralni, zato se Vrhovno sodišče ob morebitni dopustitvi revizije o tem vprašanju sploh ne bi moglo izreči.11

14. Torej, čeprav je iz predloga mogoče slutiti, kaj v resnici tare predlagatelja, zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precendenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367. b člena ZPP, niso bile spoštovane, Vrhovno sodišče pa samo(stojno) tudi ne more in ne sme poseči tako daleč, da bi predlagana vprašanja v bistvenem predrugačilo. Vrhovno sodišče je zato izreklo prav v ta namen predvideno sankcijo iz šestega odstavka 367. b člena ZPP.

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 45/2008. 2 Uradni list RS, št. 10/2017. 3 S prehodnimi določbami je bila enaka ureditev sprejeta za delovne in socialne spore, upravne spore ter nepravdne postopke. Betetto, N., Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS, Pravni letopis 2020, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 1/2020, str. 25. 4 Tako Vrhovno sodišče v sklepu II DoR 189/2017 z dne 19. 10. 2017. 5 Izjema velja le za stranke, ki so same opravile pravniški državni izpit. 6 Tako Pavčnik, T., Igla v senu, Pravna praksa 8/2022, str. 18. 7 Sklepov o ne dopustitvi predloga namreč ni treba obrazložiti (drugi odstavek 367.c člena ZPP). 8 Poleg tega so opozorila podana tudi v strokovnih prispevkih. Glej Betetto, N., navedeno delo, Pavčnik, T., navedeno delo, in drugi. 9 Primerjaj sklepe II DoR 189/2017 z dne 19. 10. 2017, II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020, II DoR 318/2021 z dne 20. 10. 2021 in drugi. 10 Še manj mu je (ob predlogu, ki obsega 16 tipkanih strani) uspelo, da bi na kratko pojasnil, zakaj sta sodišči prve in druge stopnje to vprašanje rešili nepravilno. 11 V postopkih dopuščene revizije namreč Vrhovno sodišče odloča v posamičnem sporu, v katerem se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera in tako je treba razumeti tudi njihov pomen in vpliv na razumevanje in razvoj prava. Za nekatera vprašanja, glede katerih je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo, se lahko ob obravnavi revizije izkaže, da se v sporu sploh ne zastavljajo oziroma se zastavljajo le teoretični ravni, zato ne terjajo odgovora. Glej sklep VS RS II Ips 95/2020 z dne 27. 1. 2021, 16. točka obrazložitve.