Jedro

Če gre za isto dejstvo (ista pogodba), ki je bilo zatrjevano in dokazovano v obeh pravdnih postopkih, potem ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odst. 395. člena ZPP:" če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati". Dejstvo je bilo zatrjevano in dokazovano že v prvem postopku, kakšno je bilo vrednotenje in nato subsumpcija tega dejstva v postopku, pa je iz vidika predpostavk za obnovo postopka, povsem brez pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika za obnovo postopka z dne 15.7.2021 zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je absolutno zastaranje pričelo teči z dnem 22. 7. 2016 in ne z dnem 14. 7. 2016. Tožnik je predlog vložil še preden je izkoristil vsa pravna sredstva, zato bi subjektivni rok lahko pričel teči z dnem 30. 6. 2021, ko je dobil zavrnilni odgovor Vrhovnega sodišča RS. V predlogu se zgolj sklicuje na 10. tč. prvega odst. 394. člena ZPP, trenutek, ko bi naj izvedel za novo dejstvo je povsem neopredeljiv. Trenutno vlaga še ustavno pritožbo, zato bi moralo sodišče odločanje o predlogu začasno odložiti do izteka rokov za vlaganje pravnih sredstev. Odločitev iz razloga „kavzalnosti“ je povsem v nasprotju z 10. tč. prvega odst. 394. člena ZPP. Sodišče je vse obrazložilo tako, da zgolj opravičuje zmotno in nepravilno potvarjanje dejstev iz sodbe III P 293/2019 v zvezi s sodbo I Cp 30/2021. Zato:“...poziva Višje sodišče v Mariboru, da zavrže sklep o predlogu za obnovo postopka Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. 668/2015 z dne 22.7.2021 in začasno odloži ponovno obravnavo zadeve do izteka rokov za vlaganje preostalih izrednih pravnih sredstev ali do končnih razsodb v zvezi s temi izrednimi pravnimi sredstvi.“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določilom 366. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka. V skladu s prvim odst. 366.a člena ZPP je v zadevi odločal sodnik posameznik.

5. Trditve tožnika v predlogu za obnovo postopka so povsem enopomenske (jasne) in sodijo v tč. 10. 394. člena ZPP1. Novo dejstvo so denarna sredstva pridobljena s kreditom v letu 2008, ki so bila porabljena za izgradnjo nepremičnine, niso pa bila upoštevana pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju v postopku III P 668/2015, v zvezi s I Cp 486/2016. Toženka je nato (kot tožnica) uvedla postopek, v katerem od toženca (tožnika v tem postopku) zahteva vračilo sorazmernega dela kredita in temu zahtevku je bilo ugodeno (III P 293/2019, v zvezi s I Cp 30/2021).

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju utemeljilo z razlago, da je predlog vložen prepozno, potekla sta tako objektivni in subjektivni rok (tč. 6. do 9. obrazložitve).

7. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno navajalo določbe ZPP, ki vsebujejo posebne procesne predpostavke, ki morajo biti podane, da se lahko predlog za obnovo postopka vsebinsko obravnava (tč. 4. obrazložitve). Med njimi je tudi določba drugega odst. 395. člena ZPP2. To pomeni, da četudi bi sodišče druge stopnje pritrdilo navedbam tožnika v pritožbi, bi moralo opraviti še preizkus obstoja predpostavk (in dejstev, ki se mu podrejajo), ki jih določa citirana določba (prvi odst. 398. člena ZPP3). V skladu z v tč. 4. obrazložitve tega sklepa navedenimi določbami, je sodišče druge stopnje tudi v postopkih, kot je ta, dolžno pravila o razveljavitvi sklepov uporabljati restriktivno in primarno odpravljati kršitve (korektivna funkcija sodišča druge stopnje, pravilo o odločanju „v teku ene poti“).

8. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v sodbo III P 668/2015 in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem postopku kot dokaz uporabilo tudi listino:“pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. MB01 252051038 (dokaz B9)“ (tč. 4. obrazložitve). V tč. 36. in 47. obrazložitve pa se omenjajo tako denarna sredstva kot tudi viri, med njimi tudi krediti in podana pravna razlaga o njihovem vplivu na višino deležev.

Citirana listina B9 vsebuje navedbe, da je znesek kredita 56.800,00 CHF, pogodbo pa je toženka podpisala 10. 6. 2008. V postopku III P 293/2019 je sodišče prve stopnje kot dokaz uporabilo „pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu z dne 10. 6. 2008“, podrobneje je njena vsebina navedena v tč. 17. obrazložitve.

9. Ni torej prav nobenega dvoma, da gre za isto dejstvo (ista pogodba), ki je bilo zatrjevano in dokazovano v obeh pravdnih postopkih, razlika pa je le v pravnih učinkih. Popolnoma jasno je namreč, da je v drugem postopku tožnica (sedaj toženka) zato, ker je odplačevala skupen dolg iz posebnih sredstev (po razpadu življenjske skupnosti ni več režima skupnega premoženja, zato gre za poplačilo iz njenega posebnega premoženja) zahtevala vračilo tistega, kar presega njen dolg.

Za ta postopek je bistveno zgolj in samo to, da zaradi te ugotovitve ni izpolnjena citirana procesna predpostavka:“ če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati“. Dejstvo je bilo zatrjevano in dokazovano že v prvem postopku, kakšno je bilo vrednotenje in nato subsumpcija tega dejstva v postopku, pa je iz vidika predpostavk za obnovo postopka, povsem brez pomena.

10. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da ni izpolnjena procesna predpostavka iz drugega odst. 395. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 398. člena ZPP, zato je predlog za obnovo postopka potrebno zavreči. Pristavek sodišča prve stopnje v tč. 10. obrazložitve in v njem navedeni razlogi, ki jih tožnik v pritožbi graja, so iz navedenih razlogov odvečni, zato se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odst. 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni (163. in 165. člen ZPP).

1 „10. če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku;“. 2 „Zaradi okoliščin, ki so naštete v 1., 8., 9. in 10. točki 394. člena tega zakona, se sme dovoliti obnova postopka samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.“. 3 „Prepozen (396. člen), nepopoln (drugi odstavek 397. člena) ali nedovoljen (395. člen) predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka.“.