Jedro

Za oškodovanko, ki je v starosti 11 let v škodnem dogodku utrpela raztrganino leve ledvice, raztrganino vranice ter nestabilni zlom leve polovice medenice, zaradi česar sta ji bili odstranjeni ledvica in vranica, je primerna in pravična odškodnina za negmotno škodo v znesku 91.300 EUR (98 povprečnih plač).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da spremenjena glasi: Tožena stranka - zavarovalnica, je dolžna plačati tožeči stranki I. B., B. u. ..., L., še odškodnino v znesku 47.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 67.329,62 EUR in zakonskih zamudnih obresti: od zneska 67.601,40 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001, od zneska 10.160,53 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila, od zneska 27.541,31 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001, od zneska 57.169,09 EUR od 16.5.2005 dalje do prenehanja obveznosti se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.963,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 229,10 EUR od 19.10.2001 do 15.5.2005 in od 166,92 EUR od 4.3.2004 do 15.5.2005 pa se zavrne.

Pritožba tožeče stranke v celoti in v preostalem delu pritožba tožene stranke se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 603,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o še spornem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo in tožnici prisodilo odškodnino v znesku 78.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 57.960,53 EUR od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in od zneska 20.089,47 EUR od 16.5.2005 dalje do prenehanja obveznosti. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 37.079,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 37.079,62 EUR od 16.5.2005 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 57.960,53 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001, od zneska 9.640,87 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001 in od zneska 27.541,31 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001 pa je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v višini 4.851,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 229,10 EUR od 19.10.2001 do 15.5.2005 in od 166,92 EUR od 4.3.2004 do 5.5.2005 pa je zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka v zavrnilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. Sodišče je premalo upoštevalo, da je tožnica utrpela katastrofalno telesne poškodbe, ki so drastično spremenile njeno življenje. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 11 let in poškodbe so ji zaznamovale celotno življenje. Že sama opredelitev diagnoz terja prisojo bistveno višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, sodišče pa je prenizko vrednotilo tudi intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter obseg neugodnosti. Prisojena odškodnina za strah v znesku 7.500,00 EUR ne ustreza kriteriju pravične denarne odškodnine, saj je glede na ugotovljen obseg in intenziteto prestanega strahu, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, odmerjena prenizko. Sodišče ni upoštevalo, da je bil strah, ki ga je tožnica doživela v trenutku prometne nezgode, toliko večji zaradi tožničine takratne starosti. Mld. tožnica je ob dogodku podoživela še materin strah, kar je njenega še toliko povečalo. Dogajanja, ki so sledila, pa so bila povsem izven vsakodnevne rutine, na katero je bila dotlej navajena. Tožnico je še vedno strah kot udeleženko v prometu, še posebej pri prehitevanju, kar vse bi moralo sodišče ustrezneje ovrednotiti ter tudi v tem delu zahtevku v celoti ugoditi. Bistveno prenizko odškodnino je sodišče odmerilo tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Objektivni kriterij, kot ga zapolnjujejo objektivne ugotovitve izvedenca, ter predvsem tožničino subjektivno doživljanje namreč opravičujeta dosojo celotne zahtevane odškodnine iz tega odškodninskega naslova, še zlasti glede na dejstvo, da je tožnica skaženost utrpela v starosti 11 let in da bo morala z njo živeti še vso svoje življenje - vsaj 60 let. Jakost duševnih bolečin stopnjuje dejstvo, da tožnico skaženost še posebej ovira in ji povzroča neprijetne občutke v času odraščanja in spoznavanja novih ljudi. Tožnica bo imela ogromne probleme, travme in frustracije pri navezovanju intimnih stikov z nasprotnim spolom. Duševne bolečine zaradi utrpele tako obsežne, očitno in na daleč vidne brazgotine so pri tožnici povzročile porušenje duševnega ravnovesja v obsegu, ki je ekvivalenten celotnemu zahtevku iz naslova skaženosti. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je bila odmerjena prenizka odškodnina, sodišče pa tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo nadaljnji zahtevek. Sodišče je v nezadostni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica tekom zdravljenja omejena in izolirana od okolice, družbe in vrstnikov. Delno izolacijo od družbe trpi še danes, saj se mora izogibati bolnim ljudem, da se ne naleze okužbe, pri kateri bi lahko prišlo do poškodbe preostale ledvice. Omejena je pri športnih aktivnostih, redne kontrole pri zdravnikih pa ji jemljejo in ji bodo v bodoče jemale veliko energije. Sodišče bi moralo večjo težo nameniti dejstvu, da je tožnica utrpela poškodbo medeničnega obroča oziroma nestabilni zlom ene polovice medenice, ki je pri tožnici pustil trajno deformacijo položaja kolčnega sklepa, kar lahko povzroči artrozo kolka. Vtoževani znesek utemeljujejo tudi posledice v obliki omejene gibljivosti v predelu medenice, zaradi česar ne zmore opravljati nobenih del, ki zahtevajo daljšo hojo, še zlasti hojo po neravnem terenu, hojo po stopnicah, prav tako ne zmore prenašati in dvigovati bremen, težjih od 2,5 kg, ravno tako je omejena pri daljšem sedenju, pri čemer se bolečine stopnjujejo. Tožnica je še vedno ovirana pri šolskih dejavnostih, saj se ne sme izpostavljati nobenim fizičnim naporom, ovirana je pri šolski vadbi, pri druženju z vrstniki, opustiti je morala balet, kolesarjenje in rolanje. Vsega navedenega sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, premajhno težo pa je namenilo predvsem tožničini mladosti ob škodnem dogodku. Upoštevati je potrebno še zelo pomembno dejstvo, da je pri tožnici kot posledica nezgode nastopila posttravmatska stresna motnja, saj tožnica o nezgodi še vedno težko in nerada govori, o nezgodi pripoveduje zgolj na vprašanje o izvoru brazgotin, še vedno pa jo je strah kot udeleženko v prometu. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji moralo sodišče odmeriti vso zahtevano odškodnino v višini 104.323,15 EUR. Tožnica meni, da odmerjena odškodnina tudi kot celota ni niti primerna niti pravična. Sklicuje se na navedbe v predhodni pritožbi in tam priloženo obsežno sodno prakso, ki potrjuje, da je bil tožničin zahtevek podan realno in skladno s podobnimi primeri v preteklosti. Ne strinja se niti s tem, da je sodišče valoriziralo del plačane odškodnine. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 37.079,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnim obrestmi ter pravdnimi stroški.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbija višino odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Navaja, da medenični obroč, ki je dejansko ostal pri tožnici nekoliko deformiran, zaenkrat, kakor to smiselno izhaja iz mnenja izvedencev, pri tožnici ne zapušča trajnih posledic, zaradi katerih bi trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kakor je ugotovilo sodišče. Tako dejansko iz mnenja izvedencev izhaja, da se je poškodba medeničnega obroča z vodoravno nestabilnostjo uravnala v dobrem položaju, oslabelost levega kolka in leve stegnenice pa je posledica obsevanja po odstranitvi sarkoma na levem stegnu. Sodišče prve stopnje je zato v obrazložitvi sodbe zmotno dokazno ocenilo podana mnenja, v posledici česar je tudi neutemeljeno tožnici odmerilo odškodnino iz tega naslova za posledice poškodbe medenice, ki jih je pripisalo prometni nezgodi. Pri odmeri odškodnine je zmotno pravno upoštevalo negotovi dejstvi, kot sta možnost nastanka artroze kolka in zapletov, do katerih bi lahko prišlo pri ev. porodu. Stopnjo duševnih bolečin bo možno pri tožnici oceniti šele s potekom časa, kajti stanje po končanem zdravljenju je negotovo glede eventualnih bodočih pričakovanih zapletov, v kolikor bo do njih prišlo. Da dejansko tožnica ni v posledici poškodbe medenice utrpela nikakršnih posledic, je razvidno tudi iz mnenj izvedencev, ki so ocenili stopnjo trajne invalidnosti zgolj za odstranitev vranice in ledvice. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja so zato razlogi odločilni v dejstvih, ki vplivajo na višino odmerjene odškodnine, v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar vse je vplivalo na višino odmere odškodnine. Sicer pa bi po mnenju tožene stranke bila primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 40.000,00 EUR. Tolikšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa, npr. II Ips 264/2001. Podredno in iz previdnosti, v kolikor bi višje sodišče ugotovilo, da je poškodba medenice pri tožnici pustila kakršnekoli posledice, pa v celoti odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela preseči zneska 50.000,00 EUR. Zato tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke zavrne za znesek 50.250,00 EUR, podredno pa za znesek 40.250,00 EUR z obrestmi.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Tožnica se je poškodovala v starosti 11 let v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in utrpela hude telesne poškodbe: raztrganino leve ledvice, raztrganino vranice ter nestabilni zlom leve polovice medenice, zaradi česar sta ji bili odstranjeni ledvica in vranica skozi dva različna reza. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja ji je sodišče prve stopnje od zahtevanih 29.210,48 EUR odmerilo 18.900,00 EUR odškodnine. Tožnica dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s to obliko nepremoženjske škode ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče te ugotovitve sprejema in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na obrazložitev le-teh na 5. strani izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča so v odmerjenem znesku odškodnine ustrezno upoštevane prestane telesne bolečine in obsežne neugodnosti med zdravljenjem, ki je trajalo 118 dni. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine zadostno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica v takratni starosti težje dojemala medicinske posege, preiskave in da je bilo vse to zanjo bolj neugodno, kot je neugodno odraslim oškodovancem. Ravno ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 264/2001) pa pritožbeno sodišče meni, da glede na vrsto utrpele poškodbe, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in obseg in trajanje neugodnosti tožnica ni upravičena do odmere še višje odškodnine, saj to ne bi bilo v skladu z merili iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Od zahtevanih 12.518,78 EUR je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo 7.900,00 EUR odškodnine za strah. Pri tem je upoštevalo mnenje izvedenca, da je močan primarni strah trpela do operacijskega posega, intenzivni sekundarni strah je prestajala med zdravljenjem v splošni bolnišnici in ob pregledih, srednje hud med rehabilitacijo v zdravilišču, ostal pa ji je tudi strah pri vožnji med prehitevanjem, strah, da bi si ob padcu zlomila medenico in strah za preostalo ledvico. Ne držijo navedbe v tožničini pritožbi, da sodišče ni upoštevalo, da je bil strah toliko večji, ker je bila tožnica še otrok, saj je to upoštevalo in tudi obrazložilo v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe. Ker tožnica ni niti pojasnila, zakaj šele v pritožbi navaja, da se ji je strah, doživet ob nesreči, močno vtisnil v spomin, da ga je podoživljala v spanju oz. sanjah, pa tudi v realnih situacijah, ki so jo spominjale na nesrečo, in tako ni izkazala pogojev iz I. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ne sme upoštevati. Prav tako ne drži, da je tožnica prepričljivo izpovedala, da je strah ob predmetni nezgodi sprožil niz neugodnih razvojnih posledic, zlasti v čustvenem in socialnem razvoju, v pridobivanju zaupanja do sveta in do sebe, ter v zaupanju v varno vožnjo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20.11.2008 izhaja, da je o strahu izpovedala le to, kar je sodišče povzelo v obrazložitev sodbe v zadnjem odstavku na 5. strani. Ugotovljen obseg, vrsta in trajanje strahu pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ob primerjavi s prisojenimi zneski odškodnin v podobnih primerih ne upravičujejo odmere še višje odškodnine od 7.900,00 EUR. Pritožba tožeče stranke je zato tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi tožnici, da je prenizko odmerjena odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti. Od zahtevanih 8.345,85 EUR je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo 4.500,00 EUR odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično zadoščenje. Tožnici je ostala vidna 10 cm dolga brazgotina na trebuhu in 25 cm dolga brazgotina na boku in v predelu ledvice, kar je sodišče pravilno ocenilo kot skaženost srednje stopnje. Pri odmeri odškodnine pa je pravilno upoštevalo tako starost tožnice in v zvezi s tem obseg bodočih duševnih bolečin, položaj brazgotin (le te glede na položaj niso opazne drugim, ko je tožnica oblečena), da bosta lahko brazgotini vplivali na tožničine duševne bolečine pri navezovanju intimnih stikov z nasprotnim spolom in tudi tožničino izpovedbo. Očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ovrednotilo objektivnih ugotovitev izvedenca in tožničine izpovedbe, glede na obrazloženo in tudi ob primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, ni utemeljen.

Delno utemeljena pa je pritožba tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerilo previsoko odškodnino. Očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo zaključek izvedenca dr. P., da je pri tožnici zaradi izgube vranice in ledvice podana trajna invalidnost v višini 50 % namesto prav 55 %, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na ... strani izpodbijane sodbe obrazložilo, da je tako po mnenju dr. P. kot po mnenju dr. K. pri tožnici podana telesna okvara oz. trajna invalidnost zaradi izgube ledvice v 30 %, po mnenju dr. P. pa zaradi izgube vranice še 10 %, skupaj 40 %, kar je skladno z izvedenskim mnenjem, ter nadalje, da ob upoštevanju pooperativnih brazgotin znaša tožničino zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti 55 %, kar pa je ocena sodišča prve stopnje, ki očitno bazira na enaki izvedenčevi oceni trajne invalidnosti. Tožeča stranka prvič šele v pritožb zatrjuje, da je pri tožnici kot posledica nezgode nastopila posttravmatska stresna motnja in glede na to, da ni izkazala pogojev iz I. odst. 337. čl. ZPP in torej tega dejstva ne sme v pritožbi navajati, prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da te okoliščine ni upoštevalo. Ima pa prav tožena stranka, da medenični obroč, ki je sicer ostal pri tožnici nekoliko deformiran, zaenkrat pri tožnici ne zapušča trajnih posledic, zaradi katerih bi trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na izvedensko mnenje (v obrazložitvi na str. ... je očitno sodišče pri povzemanju le -tega pomotoma izpustilo besedico „lahko“ pred besedami „ imela težave pri porodu“), da bo tožnica lahko imela težave pri porodu in glede na zlom lahko zapušča nepravilni položaj kolčnega sklepa, zaradi katerih lahko pride do poznih posledic v smislu artroze kolka na prizadeti strani, je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo, ker je to bodoče negotovo dejstvo upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožena stranka pravilno opozarja na ugotovitev izvedenca dr. P., da je oslabelost levega kolka in leve stegnenice posledica obsevanja po odstranitvi rabdomiosarkoma na levem stegnu. Zato sodišče prve stopnje posledic, ki sploh še niso nastopile in je negotovo, ali bodo nastopile, in posledic predhodnega bolezenskega stanja, navedenih zgoraj pri povzetku pritožbe tožene stranke, ne bi smelo upoštevati. Ker je pri odmeri odškodnine za tovrstno škodo tudi te posledice upoštevalo, je po oceni pritožbenega sodišča materialno pravo napačno uporabilo, kar terja znižanje odmerjene odškodnine. Duševne bolečine, ki jih tožnica trpi in jih bo trpela še v bodoče v posledici odstranitve ledvice in vranice po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje tudi obstoječo sodno prakso, utemeljujejo odmero odškodnine v znesku 60.000,00 EUR. Pritožbi tožene stranke je zato sodišče delno ugodilo, pritožbo tožeče pa tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Zmotna je trditev tožeče stranke, da ni pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo po 27.6.2003, ker je prenehal veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Pri tem ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je moč doseči le z valorizacijo delnega plačila, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno opravilo valorizacijo delnega plačila na dan izdaje prvostopenjske sodbe in dobljeni znesek odštelo od odmerjenega zneska odškodnine. Na pravilnost odločitve ne vpliva niti v pritožbi prezentiran primer drugačnega tolmačenja v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 617/2006, saj je večinska sodna praksa drugačna (npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 435/2007, II Ips 738/2007, II Ips 561/2008, II Ips 819/2005).

Skupno odmerjena primerna in pravična odškodnina za vse štiri oblike negmotne škode ob pravilni uporabi materialnega prava tako znaša 91.300,00 EUR. Po odštetju valoriziranega plačanega zneska odškodnine (33.859,13 EUR) in že pravnomočno prisojenega zneska (9.640,87 EUR) mora tako tožena stranka plačati tožeči še odškodnino v znesku 47.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 67.329,62 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 67.601,40 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001, od zneska 10.160,53 EUR od 1.1.2002 dalje do plačila, od zneska 27.541,31 EUR od 5.11.2001 do 31.12.2001 in od zneska 57.169,09 EUR od 16.5.2005 dalje do prenehanja obveznosti pa je neutemeljen. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo v prisodilnem delu delno spremenilo, pritožbo tožeče stranke v celoti in v preostalem delu pritožbo tožene stranke pa kot neutemeljeni zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

V skladu z določbo II. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Sprememba sodbe je povzročila spremembo uspeha v pravdi. Tožeča stranka je v pravdi glede na nazadnje postavljen zahtevek uspela v obsegu 46 % (zahtevala je 124.844,41 EUR, prisojeno pa ji je bilo najprej 9.714,79 EUR, nato pa še 47.800,00 EUR), zato je upravičena do povrnitve 2.245,81 EUR pravdnih stroškov (za odvetniške storitve in izdatke, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi na str. 8 in kar pritožbeno ni bilo izpodbijano), nastalih v postopku na prvi stopnji. S prvo pritožbo je v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov takratnega pritožbenega postopka v znesku 988,33 EUR, skupaj tako do povrnitve 3.234,14 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka je glede na dosežen uspeh v pravdi (54 %) upravičena do povrnitve 54 % priznanih stroškov na prvi stopnji, to je do zneska 270,45 EUR. Po pobotanju obeh terjatev mora tožena stranka tožeči povrniti tako še 2.963,69 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP). Toženi stranki pa mora povrniti potrebne pritožbene stroške in sicer strošek sodne takse za pritožbo (1005,00 EUR). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 60 %, ji mora tožeča stranka sorazmerno temu uspehu povrniti 603,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.