Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v drugem sojenju) toženki naložilo, da mora tožnici plačati (še) znesek 78.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo, pritožbi toženke pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 78.050,00 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 47.800,00 EUR. Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. V izpodbijanem, a nespremenjenem delu je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženki njene pritožbene stroške.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Meni, da bi ji morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino. Sodišču tudi očita, da ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila ob nesreči stara le 11 let. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljan očitek bistvene kršitve določb postopka. Tožnica se je namreč na ta revizijski razlog sklicevala le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa očitka ni ne konkretizirala ne obrazložila, zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

8. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnica v prometni nesreči 15. 11. 2000 utrpela raztrganino leve ledvice, raztrganini vranice ter nestabilni zlom leve polovice medenice, zaradi česar sta ji bili odstranjeni ledvica in vranica skozi dva različna reza. Sodišče druge stopnje je pri odmeri pravilno ovrednotilo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).