Jedro

Javna obvestila in javni pozivi niso posamična dejanja niti posamični akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, saj niso naslovljeni na poimensko določene osebe in tožniku ne morejo povzročiti nobene z zakonom (ne)dovoljene posledice, ker pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne morejo poseči v posameznikove z ustavo varovane pravice.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

: Tožnik vlaga tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti dejanj in prepovedi nadaljevanja nezakonitih dejanj s strani tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka po svojih organih in uradnih osebah javno - preko sredstev javnega obveščanja (dnevni časopis in TV) zakupnike vrtičkov na levem bregu A. v B. pozvala, da morajo do 1. 7. 2007 odstraniti vrtičke, vrtne lope in drugo opremo, sicer bo tožena stranka sama na stroške najemnikov izvršila odstranitev vrtov, vrtnih lop in opreme. Poleg pozivanja preko sredstev javnega obveščanja je tožena stranka med najemnike na navedenem območju razširila obvestila, izdana s strani Mestne uprave in inšpektorata, datum obvestila je 17. 5. 2007 in številka ..... Obvestila so bila razširjena po celotnem območju v uporabi najemnikov vrtičkov tako, da so bila po nekod nabita na vrtne lope ali ograje, večinoma pa so ležala na zemljiščih vrtičkov. Takšno obvestilo je na svojem vrtičku prve dni v juniju 2007 našel tudi tožnik. Z navedenimi dejanji je tožena stranka posegla v ustavne pravice tožnika, ki jih tožniku zagotavlja 14., 15., 16., 21., 22., 25. in predvsem 34. člen Ustave RS. Tožnik navaja, da je z dejanji tožene stranke bilo poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu. Zoper dejanje tožene stranke namreč nima pravnega sredstva, kar je kršitev pravice, ki jo tožniku zagotavlja 25. člen Ustave. Tožena stranka z dejanji posega v zakupna in druga lastninsko pravna razmerja tožnikov in ostalih najemnikov, kar je nezakonito, saj se v takšna razmerja lahko posega samo s civilno-pravnimi sredstvi. Tožena stranka je z opisanimi dejanji tudi bistveno kršilo pravila upravnega postopka, nepravilno je ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo. Inšpektorat tožene stranke bi moral v primeru odločanja voditi ustrezen postopek, v vsakem primeru pa bi moral biti tožniku tudi priznan položaj stranke v postopku, v smislu določil Zakona o splošnem upravnem postopku. S pozivi na odstranitev, ki jih tožena stranka naslavlja na tožnika in drugih 1500 vrtičkarjev, posega v razmerja, ki so civilno-pravne narave. Tožena stranka opravlja dejanja, ki spadajo v sodno pristojnost, in o katerih ni mogoče odločati v upravnem sporu. Navaja tudi, da tožena stranka nepravilno izhaja iz predpostavke, da je vrtiček, ki ga tožnik ima v posesti, v lasti tožene stranke, kar pa ne drži. Tožena stranka tudi ne navaja predpisa, na podlagi katerega poziva tožnika na odstranitev. V vsakem primeru pa Inšpektorat tožene stranke krši materialni predpis tudi s tem, ker z dejanji poziva na odstranitev gradbenega objekta, kar je po določbi 146. člena Zakona o graditvi objektov v pristojnosti gradbenega inšpektorja. Tožena stranka tudi ni upoštevala Odloka o urejanju vrtičkarstva na območju Ljubljane in Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje, na katero se dejanja nanašajo. V ravnanju tožene stranke pa je zaznati celo elemente kaznivega dejanja in sicer zlorabe uradnega položaja po 261. členu KZ kršitve dostojanstva po 270. členu KZ in samovolje po 313. členu KZ. Predlaga, da sodišče ugotovi, da so pozivi na odstranitev vrtičkov, objektov in naprav, navedenih v obvestilu tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2007 in pozivi, vsebovani v izjavah uradnih oseb tožene stranke, objavljeni v dnevnem časopisju, nezakoniti. Nadalje predlaga, da se toženi stranki prepoveduje pozivati tožnika in najemnike vrtičkov na levem bregu A. v B., naj odstranijo vrtičke ter objekte in naprave. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati z vložitvijo tožbe je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da se dejanja (pozivi tožene stranke) nanašajo na tožnika in na 1500 zakonitih zakupnikov vrtičkov in lastnikov vrtnih lop, ki so postavljena s soglasjem upravnih organov. S pozivi se posega v številna civilno-pravna razmerja. S pozivi in izraženimi javnimi izjavami o rušenju se posega v stvarno pravna razmerja, tožena stranka s tem pa posega tudi v z ustavo zagotovljene pravice. Pri tem ne gre prezreti, da Mestna občina C. ni lastnik nepremičnin, na katerih imajo tožniki in člani društva v zakupu vrtičke. Z izvršitvijo dejanj tožene stranke bi nastale hujše škodljive posledice, grozeče nasilje nad zakonitimi zakupniki pa se že izvaja. V primeru posega s stranki lokalne skupnosti pa lahko pride tudi do ogrožanja zdravja in življenja najemnikov. Z rušenjem bi bila povzročena tudi velika materialna škoda. Zato predlaga, da se toženi strani do pravnomočnosti sodbe prepoveduje odstranitev vrtičkov ter drugih objektov in naprav, ki se nahajajo na levem bregu reke A. v B. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnik je vložil tožbo na podlagi 62. člena Zakona v upravnem sporu (pravilno 66. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), po katerem sme sodišče v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje. Na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ki povzema določbo 2. odstavka 157. člena Ustave RS, sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik v tožbi zahteva sodno varstvo v upravnem sporu zaradi zatrjevane kršitve 14., 15., 16., 21., 22., 25. in 34. člena Ustave RS. To naj bi tožena stranka storila z obvestilom z dne 17. 5. 2007, puščenim na vrtu tožnika in javnimi pozivi, posredovanimi preko sredstev javnega obveščanja. Z navedenimi obvestili in javnimi pozivi je pozivala zakupnike zemljišč na odstranitev na lastne stroške tako vrtičkov, kot vseh drugih objektov in naprav, z rokom odstranitve 1. 7. 2007. Po presoji sodišča ta dejanja niso posamična dejanja, niti nista obvestilo in poziv posamična akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj pozivi niso naslovljeni na poimensko določene osebe, prav tako obvestilo ni bilo izdano konkretno tožniku. Zaradi navedenega sporno obvestilo in pozivi tožniku ne morejo povzročiti nobene, z zakonom (ne)dovoljene posledice, saj pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne moreta poseči v njegove z ustavo varovane pravice.

V kolikor pa tožnik meni, da tožena stranka z navedenim dejanji posega v zakupna in druga lastninsko pravna razmerja oziroma ima njeno ravnanje znake kaznivega dejanja, lahko na učinkovit način uveljavlja samo varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti in pred organi, ki so pristojni za pregon kazenskih dejanj, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, določena v 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Sodišče pri tem pripominja, da je s 1.1.2007 pričel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), ki je ureditveno začasno odredbo uredil v 32. členu. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določilu 3. odstavka navedenega člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe z začasno ureditev stanja glede na sporno upravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Ta začasna odredba naj bi z vmesno odločitvijo preprečila posledice, ki iz posamičnega akta nastajajo ali bodo nastale. Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa mora biti neposredno v zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni pa mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo morebiti šele izdani. Glede na obrazložitev sodišča v sklepu, s katerim je tožbo tožnika zavrnilo, v obravnavani zadevi ne gre za sporno pravno razmerje, ki bi izhajalo iz izdanega posamičnega akta. S tem pa po presoji sodišča ni izpolnjena z zakonom določena procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.