Jedro

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa mora biti neposredno v zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ker v obravnavani zadevi ne gre za sporno pravno razmerje, ki bi izhajalo iz izdanega posamičnega akta, ni izpolnjena z zakonom določena procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 zavrnilo tožnikovo tožbo, v izreku pod točko 2 pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik v tožbi zahteva sodno varstvo v upravnem sporu zaradi zatrjevane kršitve 14., 15., 16., 21., 22., 25. in 34. člena Ustave Republike Slovenije. To naj bi tožena stranka storila z obvestilom z dne 17.5.2007, puščenim na vrtu tožnika in z javnimi pozivi, posredovanimi preko sredstev javnega obveščanja. Z navedenimi obvestili in javnimi pozivi je pozivala zakupnike zemljišč na odstranitev na lastne stroške tako vrtičkov kot vseh drugih objektov in naprav, z rokom odstranitve 1.7.2007. Po presoji sodišča prve stopnje ta dejanja niso posamična dejanja, niti nista obvestilo in poziv posamična akta v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), saj pozivi niso naslovljeni na poimensko določene osebe, prav tako obvestilo ni bilo izdano konkretno tožniku. Zaradi navedenega sporno obvestilo in pozivi tožniku ne morejo povzročiti nobene, z zakonom (ne)dovoljene, posledice, saj pravno ne učinkujejo. Zato tudi ne morejo poseči v njegove, z ustavo varovane, pravice. Če pa tožnik meni, da tožena stranka z navedenimi dejanji posega v zakupna in druga lastninskopravna razmerja oziroma ima njeno ravnanje znake kaznivega dejanja, lahko na učinkovit način uveljavlja samo varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti in pred organi, ki so pristojni za pregon kaznivih dejanj, zato ni izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, določena v 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Tožnikovo tožbo je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V obrazložitvi k 2. točki izreka pa sodišče prve stopnje navaja, da je začasno ureditev stanja mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa mora biti neposredno v zvezi z razmerjem, ki ga izpodbijani akt ureja. Ni pa mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na akte, ki bodo morebiti šele izdani. Ker v obravnavani zadevi ne gre za sporno pravno razmerje, ki bi izhajalo iz izdanega posamičnega akta, po presoji sodišča prve stopnje ni izpolnjena z zakonom določena procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da so se obvestilo in pozivi preko sredstev obveščanja nanašali na okrog 1.500 najemnikov vrtičkov na območju B., kjer ima v najemu vrtiček tudi tožnik. Obvestilo in pozivi se zato nanašajo tudi na tožnika, čeprav naslovniki v obvestilu niso poimensko navedeni. Splošno znano dejstvo je, da je tožena stranka na podlagi vsebinsko popolnoma enakih obvestil izvršila rušenje in odstranjevanje vrtnih lop in vrtičkov na območju A. V primeru obvestila gre po prepričanju tožnika za šolski primer dejanja v smislu 2. člena ZUS-1, čeprav obvestilo nima nobenega pravnega učinka niti pravno ne velja. Tožnik sicer upa, da tožena stranka ne bo šla v nezakonita rušenja, vendar je glede na dosedanja ravnanja tožene stranke pričakovati nasprotno, da se bodo nezakonita dejanja njenih upravnih organov nadaljevala. Rušenje vrtnih lop celo s požiganjem le-teh je bilo prikazano v osrednjih TV-dnevnikih z območja A. Sklicuje se na razloge za utemeljenost tožbenega zahtevka in začasne odredbe, ki jih je podal v sami tožbi. Predlaga, da se pritožbi ugodi, tako da se izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku kot tudi predlagani začasni odredbi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča, da obvestilo nima nobenega pravnega učinka, niti pravno ne velja, ter da ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, tožniku pa naj se naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi tožnik na podlagi 62. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zahteva, da se ugotovi, da so pozivi na odstranitev vrtičkov, objektov in naprav, navedeni v obvestilu tožene stranke z dne 17.5.2007, in pozivi, vsebovani v izjavah uradnih oseb tožene stranke, objavljeni v dnevnem časopisju, nezakoniti. Hkrati pa tožnik s tožbo zahteva, da se toženi stranki prepove pozivati tožnika in najemnike vrtičkov na levem bregu reke C. v B., naj odstranijo vrtičke ter objekte in naprave. Z začasno odredbo na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS pa predlaga, da se toženi stranki prepove odstranitev vrtičkov ter drugih objektov in naprav, ki se nahajajo na levem bregu reke C. v B., do dneva pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku. Hkrati navaja, da je v dejanjih tožene stranke zaznati elemente kaznivih dejanj po 261., 270. in 313. členu KZ.

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da je s 1.1.2007 začel veljati ZUS-1 in je zato tožnikovo sklicevanje na določbe 62. in 2. odstavka 69. člena prej veljavnega ZUS nepravilno. Po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 1. odstavku 66. člena ZUS-1 sme sodišče v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena tega zakona ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, kar je pogoj za obravnavo po 1. odstavku 66. člena ZUS-1 (podobno 62. člen ZUS, ki ga tožnik navaja). Kot izhaja iz vsebine obvestila tožene stranke z dne 17.5.2007, se le-to ne nanaša le na tožnika, temveč gre za obvestilo, namenjeno večjemu številu oseb, ki v tem pozivu niso poimensko navedene. Zato sporno obvestilo nima značaja upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1 niti posamičnega akta iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Javni pozivi, namenjeni nedoločenemu številu oseb, tudi niso posamična dejanja, s katerimi bi bilo mogoče poseči v tožnikove ustavno varovane pravice. Sporno obvestilo in pozivi na odstranitev objektov tožniku namreč ne morejo povzročiti nobene z zakonom nedovoljene posledice, saj pravno ne učinkujejo. Če pa so pri spornem obvestilu tožene stranke in pri pozivih, za katere tožnik zatrjuje, da imajo znake kaznivega dejanja, slednji podani, oziroma se z njimi posega v lastninska in zakupna razmerja, je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti in že zato ni mogoče v upravnem sporu uveljavljati sodnega varstva. To pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Ob utemeljeni zavrnitvi tožbe je utemeljena tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo predlagane začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. S pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa o zavrnitvi tožbe pa je odpadla podlaga za izdajo začasne odredbe po citirani določbi ZUS-1. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker v odgovoru na pritožbo tožene stranke po vsebini ni navedeno nič takega, kar bi vplivalo na odločitev pritožbenega sodišča, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).