Jedro

88. čl. ZDen od uveljavitve zakona prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Namen tega določila je torej začasna ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Razpolaganje v smislu navedenega določila, za katerega zakon tudi predvideva ničnostno sankcijo, pa pomeni sklenitev pogodbe, ki ustvarja med pogodbenima strankama določene pravice in obveznosti (med drugim obveznost izročitve predmeta prodaje tako, da bo kupec na njem pridobil lastninsko pravico - 1. odst. 454. čl. ZOR). Takšnega razpolaganja ne pomeni zgolj realizacija že prej veljavno sklenjene pogodbe. Kasnejše ravnanje pogodbenih strank na veljavnost pogodbe nima vpliva: tako je bila kupnina plačana v 60 dneh v skladu z določilom 119. čl. SZ, prijava pogodbe davčnemu organu zaradi odmere davka in overovitev podpisa prodajalca pa prav tako nista pogoj za njeno veljavnost, temveč pomenita le realizacijo zahtev javnopravnega značaja in zahtev, ki jih mora izpolnjevati listina, da bo mogoč na njeni podlagi tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo - gre le za ravnanja, ki predstavljajo realizacijo oziroma izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne pa razpolaganje po 88. čl. ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede primarnega zahtevka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 5.12.1991 med tožencema o prodaji stanovanja v stanovanjski hiši v L., in da se zavrže del zahtevka (pravilno: da se s sklepom zavrže tožba z delom zahtevka), s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da drugi toženec ni pridobil lastninske pravice na tem stanovanju in ga je dolžan vrniti v družbeno lastnino v upravljanje prvega toženca in da je prvi toženec dolžan drugemu tožencu vrniti kupnino za to stanovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, s katerim naj bi sodišče ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med tožencema špekulativni pravni posel in je drugi toženec zavezanec za vrnitev stanovanja v postopku denacionalizacije. Tožeči stranki je še naložilo, da prvemu tožencu povrne 98.750,00 SIT, drugemu tožencu pa 128.640,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo izrazito v korist tožene stranke. Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodba antidatirana in sklenjena že po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), torej po 7.12.1991. Izvedeni dokazi so to v celoti potrdili. M. je izpovedala, da je prvi toženec pri SPL naročil ponovno točkovanje stanovanj, saj sta obstajali dve vrsti zapisnikov in da se je cena izračunala na podlagi 121. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ). Novo točkovanje so naredili zato, da so preverili pravilnost števila točk iz obstoječih točkovalnih zapisnikov. Za sporno stanovanje je pred tem obstajal le točkovalni zapisnik iz leta 1960, izdelan na podlagi predpisov, ki niso bili več veljavni in s katerim je bilo ugotovljeno drugo število točk, kot pa je bilo uporabljeno pri izračunu vrednosti stanovanja. Namen 286. čl. ZPP je, da sodišče ne upošteva prepozno predloženih dokazov v smeri utemeljevanja navedb tiste stranke, ki take dokaze ponudi. Seveda pa lahko sodišče predložene dokaze upošteva v primeru, če dokazujejo resničnost in utemeljenost navedb nasprotne stranke (argument a contrario). Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko zapisnika iz leta 1960 ni upoštevalo, zmotno uporabilo 286. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost sodbe (saj je posledično zaradi tega zmotno ugotovilo dejansko stanje), s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z dokaznim sklepom z naroka dne 16.11.2000. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je lahko pravilna ugotovitev pravno relevantnih dejstev le sledeča: prvi toženec je po prejemu zahteve za odkup stanovanja naročil izdelavo novega točkovalnega zapisnika, ki je bil izdelan 12.12.1991. Šele s tem datumom je bilo tožencema znano število točk, potrebnih za izračun kupnine, ki je bistvena sestavina prodajne pogodbe. Podlaga za izračun cene stanovanja je bil nov točkovalni zapisik, saj se glede tega točkovalni zapisnik in prodajna pogodba ujemata. Prodajna pogodba je torej nujno antidatirana ter dejansko sklenjena šele po uveljavitvi ZDen. To potrjuje tudi izpovedba drugega toženca, da je zapisnik podpisal na dan, ki je na njem naveden. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nekatera bistvena dejstva v zvezi s primarnim zahtevkom je presojalo le v zvezi z utemeljenostjo podrednega zahtevka (in ne primarnega), zaradi česar sodba v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi sodbe pa so tudi v nasprotju z zapisniki o izpovedbah oziroma listinami. Tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz izpovedbe priče M. ne izhaja, da bi zaradi sklenitve prodajne pogodbe bil narejen točkovalni zapisnik. Iz njenega zaslišanja pa nasprotno izhaja, da je prvi toženec takoj po prejemu vlog za odkup stanovanj naročil izdelavo novih točkovalnih zapisnikov in je šele potem, ko jih je prejel, dokončno določil višino kupnine. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila kupna pogodba takoj realizirana, iz listin v spisu pa izhaja, da je bila kupnina plačana šele 4.2.1992 ter podpis zastopnika prvega toženca na pogodbi overjen po 1 letu od domnevne sklenitve pogodbe. Z ničemer utemeljen in celo protispisen je tudi zaključek, da je bilo število točk znano še pred podpisom točkovalnega zapisnika. Sodišče ne pojasni, iz katerih dokazov bi ta zaključek lahko izhajal, takih dokazov pa tudi ni. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v tistem delu, s katerim je zavrglo tožbeni zahtevek. Tožniki, ki izkazujejo pravni interes na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, imajo tudi upravičenje zahtevati odpravo posledic, ki so na podlagi nične pogodbe nastale - torej lahko zahtevajo, da drugi toženec prvemu tožencu vrne tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejel ob istočasnem vračilu kupnine s strani prvega toženca (104. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožniki bi kot denacionalizacijski upravičenci imeli ob ugoditvi zahtevku pravno korist, saj bi premoženje spet prešlo v sfero prvega toženca kot denacionalizacijskega zavezanca. Tako niso podani razlogi za zavrženje in je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (274. čl. ZPP, kar je imelo neposreden vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe v tem delu). Tožniki pa so tudi dokazali špekulativnost spornega pravnega posla in s tem utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka. Špekulativnost v prvi vrsti izhaja iz okoliščine, da je bil sklenjen že po objavi ZDen v uradnem listu ob upoštevanju dejstva, da je bilo direktorju prvega toženca že pred tem znano, da je nepremičnina predmet denacionalizacije. Prvi toženec je pravni posel sklenil iz razloga, ker bi bilo sicer stanovanje denacionalizirano in bi torej prešlo iz njegove lastnine brez kakršnekoli odmene. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje tako predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in 1. odst. 339. čl. v zvezi z 274. čl. in 286. čl. ZPP. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej navedlo vseh odločilnih dejstev, ki se tičejo zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka, temveč so ta navedena v zvezi z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka, to ne pomeni, da odločba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Odločba (po vsebini gre namreč za sodbo in sklep) namreč predstavlja celoto in vsebuje odločitev o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku. Dejstvo, da se dejanska podlaga obeh zahtevkov delno prepleta, ne narekuje sodišču prve stopnje, da jo mora posebej navesti v zvezi z vsakim posameznim zahtevkom, temveč zadostuje, da sodišče navede razloge o odločilnih dejstvih tako, da so ti popolni (upoštevajoč obe podlagi), jasni in med seboj niso v nasprotju. Take razloge pa odločba prve stopnje tudi vsebuje. S tem, da je sodišče prve stopnje trenutek sestave točkovalnega zapisnika ugotavljalo in obrazložilo v zvezi z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka, torej ne pomeni, da odločitev o zavrnitvi primarnega (kolikor se v tem delu tiče iste dejanske podlage) nima razlogov ali da so ti pomanjkljivi. Kot že rečeno, sodna odločba predstavlja celoto in prav tako tudi njena obrazložitev.

Nadalje tudi ni res, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje v zvezi z izpovedbo M. ugotavlja, da je prvi toženec pri SPL dejansko naročil ponovno cenitev stanovanj, katerih imetniki stanovanjske pravice so zahtevali odkup, zaradi lastnega preverjanja, medtem ko je bila cena v prodajnih pogodbah določena na podlagi starih cenitvenih zapisnikov oziroma na podlagi števila točk, ki je bilo razvidno iz najemnih pogodb. Ni torej izpovedala, da je bila kupnina določena šele potem, ko je prvi toženec od SPL prejel nove točkovalne zapisnike, kot to trdi pritožba. Navedeno pa tudi kaže, iz katerega dokaza - najemne pogodbe - je bilo lahko število točk znano že pred sestavo točkovalnega zapisnika, ki je datiran dne 12.12.1991. Namen določila 286. čl. ZPP je v pospešitvi postopka s tem, da stranki sodišču najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponudita bistveno procesno gradivo: trditve o dejstvih in predlagata dokaze. To velja za obe stranki in glede navedbe vseh dejstev in dokazov: stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odst. 286. čl. ZPP). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko kasneje predloženega dokaza (zapisnika iz leta 1960), ki bi ga lahko stranke brez svoje krivde predložile že prej, ni upoštevalo. Dejstvo, da ga je predhodno že sprejelo v dokazni sklep, na to ne vpliva, saj je razvidno, da sodišče prve stopnje na ta dokaz ni oprlo svoje odločbe in ga pri odločitvi ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določilo 286. čl. ZPP in zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.

Ostale zatrjevane procesne kršitve bodo obravnavane v nadaljevanju v zvezi z odgovorom na pritožbo glede posameznih uveljavljanih zahtevkov.

O primarnem tožbenem zahtevku: S primarnim tožbenim zahtevkom tožeča stranka uveljavlja ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe med pravdnima strankama in zahteva vzpostavitev stanja, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe (vrnitev predmeta prodaje - stanovanja in vrnitev kupnine). Sodišče prve stopnje tožeči stranki priznava pravni interes za uveljavljanje ničnosti (109. čl. ZOR), ne pa tudi za uveljavljanje posledic ničnosti (104. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja. Tožniki so bili v upravnem postopku za vrnitev nacionaliziranega podjetja "P." napoteni, da sprožijo postopek za rešitev predhodnega vprašanja o veljavnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje, kar so tožniki tudi storili. S tem izkazujejo, da ničnost uveljavljajo kot zainteresirane osebe (109. čl. ZOR). Posledice ničnosti, ki jih ureja 104. čl. ZOR, pa se tičejo razmerja med strankami nične pogodbe in se tožnikov ne tičejo. Zato za urejanje teh razmerij ne morejo imeti pravnega interesa in takšna odločitev tudi ne bi v ničemer vplivala na nadaljevanje denacionalizacijskega postopka in pravico tožnikov zahtevati vrnitev nacionaliziranega premoženja od prvega toženca kot denacionalizacijskega zavezanca. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev sicer nepravilno poimenovalo sodbo (namesto sklep) in zavrglo del tožbenega zahtevka (namesto del tožbe) in tako kršilo določilo 1. odst. 274. čl. ZPP, vendar ne na način, kot to trdijo tožniki (torej z nepravilnim zanikanjem njihovega pravnega interesa), in ne tako, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve (1. odst. 339. čl. ZPP) - tudi zavrženje dela tožbe s sklepom namreč ne bi pripeljalo tožnikov do uspeha v postopku.

Pretežna pritožbena graja je usmerjena v grajo ugotovljenega dejanskega stanja in pojasnjevanje dejanske podlage spora, kot jo vidi tožeča stranka, namreč, da je bila dejansko prodajna pogodba za stanovanje sklenjena po uveljavitvi ZDen in šele potem, ko je bil dne 12.12.1991 sestavljen zapisnik o točkovanju stanovanja. Kljub takšni graji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedbe priče M. ugotovilo, da je prvi toženec lahko ugotovil vrednost točk, pomembnih za izračun vrednosti stanovanja in določitev kupnine za njegov odkup po privatizacijskih določilih SZ, tudi na drug način in ne le na podlagi zapisnika o točkovanju z dne 12.12.1991. V povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi (vložitvijo zahteve za odkup stanovanja približno mesec in pol pred sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v 60 dneh po podpisu prodajne pogodbe dne 5.12.1991, kar je v skladu z določilom 119. čl. SZ) je tako utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi pogodba ne bila sklenjena tistega dne, kot je v njej zapisan. V zvezi z zapisnikom o točkovanju z dne 12.12.1991 pa je na podlagi izpovedbe drugega toženca, ki jo izpostavlja tudi pritožba, zaključilo, da so se na ta dan podatki obdelovali, kar pa ne pomeni, da so bili šele tistega dne tudi ugotovljeni.

Dejstva, da je pogodba antidatirana in dejansko sklenjena po uveljavitvi ZDen, pa tudi ne dokazuje nadaljnje ravnanje tožencev po sklenitvi pogodbe. V zvezi s trditvijo o realizaciji pogodbe, je treba najprej pojasniti, da 88. čl. ZDen od uveljavitve zakona prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določba tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Namen tega določila je torej začasna ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Razpolaganje v smislu navedenega določila, za katerega zakon tudi predvideva ničnostno sankcijo, pa pomeni sklenitev pogodbe, ki ustvarja med pogodbenima strankama določene pravice in obveznosti (med drugim obveznost izročitve predmeta prodaje tako, da bo kupec na njem pridobil lastninsko pravico - 1. odst. 454. čl. ZOR). Takšnega razpolaganja ne pomeni zgolj realizacija že prej sklenjene pogodbe. Pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah (v konkretnem primeru to, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, določa že sam SZ in njena bistvena vsebina niti ni bila predmet pogajanj) in jo skleneta v predpisani obliki, kadar zakon tako določa. Ti pogoji pa so bili, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpolnjeni že 5.12.1991, ko sta toženca pogodbo podpisala. Kasnejše ravnanje pogodbenih strank na veljavnost pogodbe nima vpliva: tako je bila kupnina plačana v 60 dneh v skladu z določilom 119. čl. SZ, prijava pogodbe davčnemu organu zaradi odmere davka in overovitev podpisa prodajalca pa prav tako nista pogoj za njeno veljavnost, temveč pomenita le realizacijo zahtev javnopravnega značaja in zahtev, ki jih mora izpolnjevati listina, da bo mogoč na njeni podlagi tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo - gre le za ravnanja, ki predstavljajo realizacijo oziroma izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne pa razpolaganje po 88. čl. ZDen - to je bilo opravljeno že 5.12.1991. O podrejenem tožbenem zahtevku: Doslej ugotovljena dejstva pa tudi ne potrjujejo trditve tožeče stranke, da naj bi bil posel špekulativen. Res je bil sklenjen par dni pred uveljavitvijo ZDen, vendar zgolj to dejstvo ne zadostuje za takšen zaključek. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je drugi toženec vložil zahtevo za odkup približno mesec in pol pred sklenitvijo prodajne pogodbe, po zakonu pa je moral zavezanec za odkup pogodbo skleniti najpozneje v 30 dneh po vloženi zahtevi (5. odst. 117. čl. SZ). Toženca za denacionalizacijo nista vedela, saj so tožniki postopek sprožili šele v letu 1992, zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik D.Š. direktorju tožene stranke ob priliki omenil, da so to njihovi zidovi (izpovedba B. in D.Š.), pa tega prvi toženec ni mogel vedeti.

Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (353. čl. ZPP).