Jedro

Sodišče je vezano na vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi. Te vrednosti v revizijskem postopku ni mogoče spreminjati.

Izrek

Revizija se zavrže. Druga tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da drugi toženec ni pridobil lastninske pravice na stanovanju v Ljubljani, in da ga je dolžan vrniti v družbeno lastnino v upravljanje prvemu tožencu in da mora prvi toženec vrniti kupnino 266.047 SIT drugemu tožencu; zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je pogodba, ki sta jo sklenila toženca 5.12.1991 za prodajo omenjenega stanovanja, nična, in podrejeno postavljeni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da je ta pogodba špekulativni posel in da je drugi toženec zavezanec za vrnitev tega stanovanja v denacionalizacijskem postopku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej odločbi so prvi, šesti in osmi tožnik vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagali, naj vrhovno sodišče spremeni izpodbijano odločbo, podrejeno pa, naj v celoti razveljavi to odločbo in sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Pojasnjujejo, zakaj v reviziji navajajo novo vrednost spornega predmeta 2,200.000 SIT, in sicer, da je bila ob vložitvi tožbe leta 1993 vrednost stanovanja 270.000 SIT, zdaj pa je zaradi inflacije in rasti cen nepremičnin vredno 2,200.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter obema tožencema. Nanjo je odgovoril drugi toženec, ki je predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrže, ker v tožbi napovedana vrednost 270.000 SIT ne zadošča za dovoljenost revizije. V revizijskem postopku pa ni dovoljeno spreminjati vrednosti spornega predmeta. Sicer predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi se zahtevki ne nanašajo na denarni znesek, izvzemši vrnitveni zahtevek glede kupnine, ki pa tudi ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije - 1,000.000 SIT. Kadar ne gre za denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožeča stranka je to storila in navedla vrednost 270.000 SIT. Pozneje te vrednosti ob nespremenjenem zahtevku ni več mogoče spreminjati, razen če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost. Takrat mora sodišče samo odločiti o vrednosti spornega predmeta, vendar najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja stvari same (peti odstavek 44. člena ZPP). Za takšen primer tu ne gre. V revizijskem postopku tako vrednosti ni več mogoče spremeniti. Zato je sodišče ob preizkusu dovoljenosti revizije vezano na vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi. Ta pa ne presega meje za dovoljenost revizije 1,000.000 SIT.

Revizija je bila po povedanem vložena zoper sodno odločbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti, kar pomeni, da je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Ker je ni zavrgel že sodnik sodišča prve stopnje, je moralo to storiti revizijsko sodišče (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških revidentov je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških drugega toženca temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, po katerem se priznajo le potrebni stroški. Navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale k razjasnitvi zadeve, saj so vse okoliščine v zvezi z navajanjem vrednosti spornega predmeta evidentne. Odgovor na revizijo zato ni bil potreben in tako tudi ne stroški v zvezi z njo.