Jedro

Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov, ter zato njegovo prošnjo zavrnila. Za odločitev ni bilo odločilnega pomena to, da naj tožnik ne bi izkazal svoje identitete, ampak predvsem to, da je pri podaji prošnje navajal bistveno drugačne razloge za zapustitev izvorne države kot na osebnem razgovoru in da so tudi nekatere njegove druge izjave bile med seboj v nasprotju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji za mednarodno zaščito in kaj v osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi, ki vzbujajo utemeljen neizpodbiten dvom v resničnost tožnikovih izjav. Na Policijski postaji Ilirska Bistrica se je predstavil z drugačnim imenom kot v poznejšem postopku, kopija prve strani potnega lista, ki jo je poslal kasneje, pa je zelo slabe kvalitete in ni mogoče potrditi, da se na prvi stani nahaja tožnikova fotografija. Razen tega je pri podaji prošnje izjavil, da je v izvorni državi dvakrat prestajal zaporno kazen, na osebnem razgovoru pa, da je bil zaprt le za šest mesecev v času služenja vojaškega roka. Podal je tudi nasprotujoče si izjave glede časa služenja vojaškega roka. Glede družinskih članov je pri podaji prošnje navedel, da živita v izvorni državi le njegova mati in sestra, pri osebnem razgovoru pa je navedel še tri brate. Pri razlogu preganjanja je pri podaji prošnje rekel, da so ga napadli revolucionarji iz razloga, ker je bil zaposlen kot voznik pri osebi z imenom B.B., ki je poročen s hčerko bivšega predsednika, in je bil zato tožnik v očeh revolucionarjev pripadnik starega režima. Revolucionarji so mu požgali hišo in razbili avto. Na osebnem razgovoru pa je navedel povsem druge razloge, in sicer, da je njegov delodajalec B.B. odkupil zemljišče, bogato z naravnim plinom, prvotni lastnik zemljišča pa je tožniku predlagal, naj od delodajalca odtuji celotno dokumentacijo zemljišča, in ko je to povedal delodajalcu, je ta zadevo prijavil policiji, policija je ukrepala in prvotnega lastnika zemljišča aretirala in je bil obsojen na sedem let zapora. V času vstaje v Tuniziji pa je bil izpuščen in je vdrl v tožnikovo hišo skupaj z drugimi ljudmi. Požgali so mu hišo in avtomobil. Tožena stranka tožnikovih pojasnil ne sprejema za verodostojna in prepričljiva, dvomi pa tudi v pristnost dokumentov, ki jih je predložil tožnik v podporo svojim trditvam. Iz policijskega zapisnika z dne 14. 3. 2011 izhaja, da je tožnikov brat prijavil požig hiše 14. 3. 2011, to pa ne potrjuje tožnikovih navedb v povezavi z datumom požiga hiše, saj je v samem postopku tožnik zatrjeval, da so mu hišo požgali 14. 1. 2011. Tožena stranka je tudi preverjala, ali so izjave tožnika o razlogih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, skladne z dostopnimi informacijami o izvorni državi, ter je v ta namen preučila mednarodna poročila in druge dostopne informacije, ki jih v nadaljevanju odločbe podrobno povzema. Informacije v celoti ne potrjujejo tožnikove navedbe, da so tunizijske oblasti po vstaji izpustile iz zapora veliko zapornikov. Iz informacij izhaja, da so po vstaji izpustile izključno politične zapornike, nikakor pa ne osebe, ki so storile različna kazniva dejanja. Prvotni lastnik zemljišča ne sodi v nobeno kategorijo teh oseb, niti ni politični zapornik niti zapornik vesti. Tožnik tudi opozarja, da mu grozi maščevanje s strani nedržavnih subjektov, pred katerimi ga država ni sposobna zaščititi. Pri osebnem razgovoru pa je zatrjeval, da se je policija in vojska nemudoma odzvala na prijavo požiga hiše. Prav tako je v povezavi s prvotnim lastnikom zemljišča, ki mu je grozil, tožnik povedal, da je ves čas sodeloval s policijo in celo policiji pomagal pri aretaciji. Ni zatrjeval, da mu policija ni sposobna nuditi ustrezne zaščite.

Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. V izvorni državi tožnika pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi množično poročali.

Tožnik v tožbi navaja, da ne drži ugotovitev, da ni izkazal svoje identitete, saj je predložil fotokopijo potnega lista. Ni podajal nasprotujočih si navedb glede prestajanja zaporne kazni. Če je prišlo do nasprotja v izjavah, je dopustiti možnost, da pri prevajanju pride do manjših napak, ki jih je potrebno v postopku tolerirati. Prav tako ni spreminjal izjav glede služenja vojaškega roka, saj iz dokazila, ki ga je predložil, izhaja, da je vojaški rok služil od leta 2001 do leta 2002. Res je pri podaji prošnje povedal, da ga je služil od 2000 do 2001, vendar to ne kaže na neverodostojnost, ampak da si letnic ni prav točno zapomnil. Glede očitkov o družinskih članih je z vidika vsebinskega obravnavanja njegove prošnje povsem nepomembno, da najprej ni navedel treh bratov. Pri razlogih preganjanja pri podaji prošnje ni navedel povsem drugih razlogov preganjanja, ampak je svoje izjave, ki jih je podal pri podaji prošnje, kasneje le dopolnil. Nadalje pojasnjuje, zakaj se mu ne zdi nenavadno, če se ne spomni točnega datuma zapustitve izvorne države, glede datuma požiga hiše pa se tožena stranka ni opredelila do dejstva, da je tožnik izjavil, da je bila hiša zažgana večkrat – več kot šestkrat. V zapisniku o uvedbi policijske preiskave z dne 13. 11. 2013 je res, da je njegova sestra pri podaji prijave uporabila besedo brat, kar bi se lahko nanašalo na katerega od drugih bratov, vendar to kaže na to, da policija ni imela namena, da k obravnavi resno pristopi, kar pomeni, da tožnik v državi ni zaščiten. Nadalje tožnik v tožbi na kratko povzema nekatere informacije o izvorni državi. Pojasnjuje tudi, da tožena stranka ne more vedeti, na kakšni pravni podlagi je bil obsojen prvotni lastnik zemljišča, zato so neprepričljivi zaključki, da ne spada v kategorijo izpuščenih oseb. Tožnika pa tožena stranka tudi ni vprašala, ali mu je policija oziroma država sposobna nuditi zaščito pred preganjanjem. K tožbi je tožnik priložil tudi nov dokaz, to je zapisnik o napotitvi na preiskavo z dne 13. 11. 2013, prav tako tožbo z dne 12. 11. 2013, iz katerih izhaja, da tožnika v izvorni državi iščejo, saj so te osebe pri njegovi sestri poizvedovale in ji grozile, v kolikor teh dogodkov ne bo povedala. Če se bo vrnil v izvorno državo, bo njegovo življenje ogroženo. Teh dokazov ni mogel predložiti prej, saj jih je prejel po pošti po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se mu prizna status begunca, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o mednarodni zaščiti v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke, zaradi česar je razloge izpodbijane odločbe tudi nekoliko bolj podrobno povzelo v tej obrazložitvi.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da ne drži, da ni izkazal svoje identitete, in se pri tem sklicuje na predložitev fotokopije potnega lista, na kateri je njegova fotografija. S tem v zvezi sodišče poudarja, da v tej zadevi za odločitev ni bilo odločilnega pomena to, da naj tožnik ne bi izkazal svoje identitete, ampak predvsem to, da je pri podaji prošnje navajal bistveno drugačne razloge za zapustitev izvorne države kot na osebnem razgovoru in da so tudi nekatere njegove druge izjave bile med seboj v nasprotju.

Sodišče tudi ne more slediti temu, da je razlog za nasprotujoče si izjave glede prestajanja zaporne kazni v tem, ker naj bi prišlo do napak pri prevajanju pri podaji prošnje. Pri podaji prošnje je tožnik izjavil, da v celoti razume prevajanje preko tolmača. Na strani 7 zapisnika o podaji prošnje je zapisano: „Pol leta sem bil v zaporu zaradi pijače, ker sem pil alkohol, pol leta pa zaradi tega, ker sem se med služenjem sprl z nadrejenim vojakom.“ Na koncu zapisnika je bil tožniku zapisnik prebran in če bi imel kakšno pripombo bi jo lahko podal na koncu. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb.

Pač pa sodišče meni, da napačno navajanje letnice služenja vojaškega roka, ko je pri podaji prošnje rekel, da ga je služil od leta 2000 do 2001 (namesto od leta 2001 do leta 2002) ni omembe vredna netočnost in to tudi ni bil glavni razlog za to, da tožniku ni bila priznana pravica do mednarodne zaščite.

Pač pa se sodišče ne strinja s tem, da bi bilo nepomembno, da pri podaji prošnje ni navedel, da ima v izvorni državi še tri brate. Sodišče ocenjuje, da gre za netočno izjavo, če tedaj bratov ni omenil, pri osebnem razgovoru pa je povedal, da brate ima. Vsekakor je to relevantno pri oceni, do kolikšne mere je mogoče tožnikovim izjavam slediti.

Sodišče se tudi ne more strinjati, da tožnik pri podaji prošnje ni navedel povsem drugih razlogov preganjanja, ampak da je kasneje te izjave na osebnem razgovoru le dopolnil. Izjave pri enem in drugem so bistveno različne. V tem primeru ni mogoče govoriti le o dopolnitvi izjave iz podaje prošnje. Pri razlogu preganjanja je pri podaji prošnje rekel, da so ga napadli revolucionarji iz razloga, ker je bil zaposlen kot voznik pri osebi z imenom B.B., da je bil zato v očeh revolucionarjev pripadnik starega režima, na osebnem razgovoru pa je navedel povsem druge razloge, in sicer, da je prvotni lastnik zemljišča, ki ga je kupil njegov delodajalec, tožniku predlagal, naj od delodajalca odtuji celotno dokumentacijo, zadeva je bila prijavljena policiji, policija je ukrepala in prvotnega lastnika zemljišča aretirala, v času vstaje v Tuniziji pa je bil izpuščen in je skupaj z drugimi ljudmi ukrepal zoper tožnika. To pa sta dva povsem različna razloga. Tožena stranka je vsebinsko presojala tožnikove izjave in pojasnila, zakaj jim ne more slediti.

Pač pa sodišče podobno kot pri letnici služenja vojaškega roka meni, da za oceno verodostojnosti ni ključnega pomena točen datum zapustitve izvorne države in še nekatera druga manjša nasprotja v izjavah, ki jih tožena stranka navaja, tožnik pa v tožbi na njih odgovarja. Sodišče je v tej sodbi poudarilo le bistvena nasprotja v tožnikovih izjavah, zaradi katerih meni, da je tožena stranka storila pravilno, ko ni mogla ugoditi prošnji, zato se v tej sodbi opredeljuje le do njih.

Tožnik pri očitku tožene stranke, da je brat prijavil požig hiše 14. 3. 2011, tožnik pa je zatrjeval, da so jo požgali 14. 1. 2011, očita toženi stranki, da se ni opredelila do dejstva, da je tožnik izjavil, da je bila hiša zažgana večkrat – več kot šestkrat. S tem v zvezi sodišče meni, da v tožbi ni pojasnjeno, v katerem obdobju je bila hiša šestkrat požgana, toda če je bila enkrat požgana 14. 1. 2011 in drugič 14. 3. 2011, je to zelo kratko obdobje, saj – če je bila 14. 3. 2011 ponovno požgana – bi to pomenilo, da so komaj v dveh mesecih zgradili novo hišo. To, da v zapisniku o uvedbi policijske preiskave z dne 13. 11. 2013 policija ni zapisala imena ogrožene osebe, pa po mnenju sodišča ne kaže na to, da ni imela namena, da k obravnavani prijavi pristopi resno in da bi bil zato tožnik v državi nezaščiten, saj iz izjav tožnika izhaja, da je bila policija sposobna nuditi zaščito, saj je prav policija aretirala bivšega lastnika zemljišča in iz zapisnika o napotitvi za preiskavo, ki ga je tožnik priložil k tožbi, je tudi razvidno, da se je tožnikova sestra po pomoč zatekla na Nacionalno gardo, ko je bila ogrožena s strani neznancev.

Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da ne drži, da tožnik ne spada v skupino preganjanih oseb, ker naj bi ga smatrali kot pripadnika starega režima, saj je na osebnem razgovoru izjavil, da je do napada na hišo in avto prišlo s strani skupine oseb zaradi dogodka, povezanega z bivšim lastnikom zemljišča. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali ga policija v izvorni državi ne more zaščititi, saj mu je bilo na strani 7 zapisnika o osebnem razgovoru postavljeno vprašanje: „Ali vas policija ne more zaščititi?“.

Glede tožbenih navedb, da tožena stranka ne more vedeti, na kakšni pravni podlagi je bil obsojen prvotni lastnik zemljišča, pa sodišče meni, da je iz tožnikovih izjav mogoče sklepati, da ni šlo za političnega zapornika.

Tožnik k tožbi prilaga tudi nov dokaz, to je zapisnik o napotitvi na preiskavo z dne 13. 11. 2013 in tožbo z dne 12. 11. 2013 in navaja, da teh dokazov ni mogel predložiti prej, ker jih je prejel po pošti šele po tem, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Razlog, zakaj tega dokaza tožnik ni predložil prej, je po mnenju sodišča opravičljiv, oba dokazila pa sta datirana tudi z datumom pred izdajo odločbe. Vendar pa po mnenju sodišča iz teh dokazil še vedno ne izhaja, da tožnika izvorna država ne bi mogla zaščititi pred nedržavnimi subjekti preganjanja. Iz teh dokazil izhaja ravno to, da se je tožnikova sestra zatekla po pomoč na pristojne organe, ker je bila ogrožena s strani neznancev.

Sodišče tudi ne pritrjuje tožbeni navedbi, da je neobrazložena odločitev tožene stranke o neizpolnjevanju pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka je namreč na strani 20 izpodbijane odločbe navedla, da ob odsotnosti verodostojnosti tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Nadalje je tožena stranka navedla, da je glede resne škode zaradi mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni prosilca v izvorni državi potrebno, da mora prosilec izkazati, da njemu osebno grozi taka nevarnost. To pa je možno le v primeru, če je bila ugotovljena prosilčeva verodostojnost. Na 21. strani obrazložitve je tožena stranka tudi navedla, da zgolj pavšalne navedbe, da bi ga v izvorni državi ubil prvotni lastnik zemljišča, v ničemer ne konkretizirajo njegovega domnevnega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo. Tega, da bi mu grozila resna nevarnost za njegovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, pa tožnik v postopku ni zatrjeval. Po vsem navedenem sodišče meni, da je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj tožniku ni priznala statusa subsidiarne zaščite.

Sodišče je glede predloga za zaslišanje tožnika ocenilo, da predlagani dokaz ni pomemben za odločitev, zato temu predlogu sodišče ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. V tožbi ni pojasnjeno, v čem naj bi bila izjava tožnika na sodišču drugačna od tistih, ki jih podal že v upravnem postopku.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.