Jedro

Nobenega od nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazili tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, saj je dvom v njihovo resničnost utemeljen.

Ker se je sodba sodišča prve stopnje oprla na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 62. členom ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-94/2012/24 (1312-12) z dne 25. 11. 2013. Tožena stranka je odločala v ponovljenem postopku (po sodbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1675/2012-5 z dne 28. 3. 2013, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Up 205/2013) in v rednem postopku na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji prosilcu, ki trdi, da je M. J. (tožnik). Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite niti v obliki statusa begunca niti v obliki subsidiarne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in se je pri tem sklicevalo na drugi odstavek 71. člena ZUS-1. Zavrnilo je tožbene ugovore kot neutemeljene, pojasnilo je tudi, zakaj tožnika ni zaslišalo.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo je vložil po svetovalki za begunce, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Ni pravilna dokazna ocena o njegovi neverodostojnosti. Ponovi tožbene navedbe: ne drži ugotovitev, da v postopku ni izkazal svoje identitete; ni podajal nasprotujočih si izjav glede prestajanja zaporne kazni, lahko pa je pri prevajanju njegovih izjav prišlo do napake; pri podaji prošnje za mednarodno zaščito res ni navedel, da ima v izvorni državi tri brate, kar pa je z vidika vsebinske obravnave njegove prošnje povsem nepomembno; ni pravilen zaključek tožene stranke, da ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj je njegovo življenje v izvorni državi ogroženo. Sodišče prve stopnje bi moralo izpodbijano odločbo razveljaviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, saj tožena stranka dejanskega stanja v zvezi s požigom hiše ni popolno raziskala. Ker se je sodišče prve stopnje v zvezi z datumi požiga hiše pri odločitvi oprlo na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, je kršilo 62. člen ZUS-1. Bistveno je kršilo določbo 51. člena ZUS-1, ker ni opravilo glavne obravnave. Ni upoštevalo informacij, ki se nanašajo na pregon storilcev kaznivih dejanj in islamskih skrajnežev Salafistov, iz katerih izhaja, da njihovo nasilje in zločine policija „popustljivo“ obravnava in da pogosto ostanejo nekaznovani. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbah druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev v obravnavani zadevi, pristojni organ v rednem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je tožena stranka izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, sodišče prve stopnje pa ga je v izpodbijani sodbi povzelo, izhaja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot edini razlog za zapustitev izvorne države Tunizije navedel, da so mu revolucionarji požgali hišo in razbili avto. Revolucionarji so ga namreč imeli za pripadnika starega, prejšnjega režima, ker je bil zaposlen kot voznik pri osebi z imenom S. S., ki je poročen s hčerko bivšega tunizijskega predsednika B. A. Na osebnem razgovoru pa je navedel povsem druge razloge za zapustitev izvorne države, in sicer, da je njegov delodajalec odkupil zemljišče, bogato z naravnim plinom, „prvotni lastnik“ zemljišča pa je tožniku predlagal, naj od delodajalca odtuji celotno dokumentacijo o zemljišču. Ko je to povedal delodajalcu, je ta zadevo prijavil policiji, ki je „prvotnega lastnika“ zemljišča aretirala in je bil obsojen na sedem let zapora. V času vstaje v Tuniziji je bil „prvotni lastnik“ zemljišča izpuščen iz zapora in je vdrl v tožnikovo hišo skupaj s svojimi privrženci in so mu zažgali hišo in avto. Ker se mu ta oseba želi maščevati, je v nevarnosti za življenje, zato je zapustil izvorno državo. Pri soočenju tožnika, da je v prošnji za mednarodno zaščito navajal povsem druge razloge za zapustitev izvorne države kot na osebnem razgovoru, je izjavil, da je pri podaji prošnje odgovoril na vsa vprašanja in da v Sloveniji sploh ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, ker je bil njegov cilj oditi v Nemčijo. Poleg tega tožnik svoje istovetnosti (osebni podatki, ki jih je podal v postopku s policisti, kot tudi spremenjeni podatki, ki jih je navedel pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito) ni dokazal z uradnim dokumentom iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), zaradi česar je njegova istovetnost ostala neugotovljena. V njegovih izjavah pa so tudi druge kontradiktornosti. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (dne 3. 5. 2012) je izjavil, da je v izvorni državi (Tunizija) dvakrat prestajal zaporno kazen, na osebnem razgovoru pa, da je bil zaprt le za šest mesecev v času služenja vojaškega roka. Nasprotujoče izjave (v prošnji in osebnem razgovoru) je podal v zvezi s služenjem vojaškega roka. Glede družinskih članov je pri podaji prošnje navedel, da v izvorni državi živita le njegova mati in sestra, pri osebnem razgovoru pa je navedel še tri brate.

8. Po drugem odstavku 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. To določbo ZUS-1 je v obravnavani zadevi uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Sledilo je utemeljitvi tožene stranke in se strinjalo z njeno oceno, da tožnikove navedbe o razlogih za zapustitev izvorne države niso verodostojne in jim ne verjame. Pritrdilo je ugotovitvam tožene stranke, da so navedbe, ki jih je podal tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in navedbe, ki jih je podal pri osebnem razgovoru, neskladne in v nasprotju med seboj (stran 8, 9 in 10 obrazložitve odločbe), nasprotujejo pa tudi drugim podatkom, ki izhajajo iz dokumentacije v tej zadevi. Dokazila, ki jih je tožnik predložil v podporo svojim trditvam, ne potrjujejo tožnikovih navedb, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (stran 11 in 12 obrazložitve odločbe), nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazi pa ni zadovoljivo pojasnil. Zato njegovih izjav ni mogoče sprejeti kot verodostojne in prepričljive. Ob upoštevanju splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ), ki jih je tožena stranka podrobno navedla v izpodbijani odločbi, se sodišče prve stopnje strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni pogojev, da se tožniku prizna status begunca.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje in tožene stranke temelji na argumentih, ki so logični in prepričljivi. Tožnik je spreminjal podatke o svoji istovetnosti, spreminjal je izjave (glej 7. točko te obrazložitve) o razlogih za zapustitev izvorne države, o osebah, ki naj bi mu požgale hišo in avto (najprej je izjavil, da so to naredili revolucionarji, v osebnem razgovoru pa, da je to naredil „lastnik zemljišča“), o prestajanju zaporne kazni (pri podaji prošnje je izjavil, da je v izvorni državi dvakrat prestajal zaporno kazen, pri osebnem razgovoru pa, da je bil zaprt šest mesecev v času služenja vojaškega roka), spreminjal je izjave glede časa služenja vojaškega roka, glede družinskih članov (v prošnji je navajal, da ima le mater in sestro, pri osebnem razgovoru pa je navedel še tri brate in dvakrat spremenil izjavo v povezavi s krajem bivanja bratov). Nobenega od nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazili pa ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, saj je dvom v njihovo resničnost utemeljen.

10. Ugovore glede tožnikove istovetnosti, prestajanja kazni v izvorni državi, časa služenja vojaškega roka, števila družinskih članov je tožnik uveljavljal že kot tožbene ugovore. Ker se je do navedenih ugovorov pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točke 7, 8, 9, 10 obrazložitve izpodbijane sodbe) in se Vrhovno sodišče z njegovo presojo strinja, navedeni ugovori na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno, da prosilec tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker ni izkazal, da bi ob vrnitvi v izvorno državo lahko utrpel resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ.

12. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi ugovori o tem, da je v izvorni državi ogrožen, ker policija v izvorni državi „popustljivo“ obravnava zločine islamskih skrajnežev Salafistov in da se niso upoštevale informacije o izvorni državi, ki na to kažejo. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob odsotnosti verodostojnih tožnikovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (v smislu 28. člena ZMZ). Strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljanju resni škodi morata biti individualno utemeljena. Ne drži očitek, da se niso upoštevale navedene informacije o izvorni državi. Sodišče prve stopnje je sledilo utemeljitvi tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), da informacije v nekem delu ne nasprotujejo izjavam prosilca, vendar pa to ob ugotovitvi, da njegove izjave o preganjanju niso bile skladne (tudi glede subjekta preganjanja), ni dovolj za ugotovitev, da mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi resna škoda. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožena stranka pridobila in proučila številne informacije, ki jih je posredovala tudi tožniku in mu s tem dala možnost, da se izjavi o za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah. Sodišče prve stopnje je sledilo njeni oceni, da je izvorna država kot subjekt zaščite glede na predložene informacije sposobna tožniku nuditi zaščito, tožnik pa ima tudi dostop do te zaščite.

13. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da dokazna ocena o tožnikovi (ne)verodostojnosti ni bila pravilna. Dokazna ocena v tem primeru temelji na ugotovljenih neskladjih in kontradiktornostih v izjavah tožnika (glej točko 9 te obrazložitve), ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča vzbujajo utemeljen dvom v njihovo resničnost. 14. Tožnikov ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 62. člena ZUS-1, ker mu ni dalo možnosti, da se izjavi v zvezi z njegovo trditvijo o večkratnem požigu hiše, ni utemeljen. Ni sporno, da je tožnik v postopku pred upravnim organom sam navedel datum požiga hiše 14. 1. 2011 in tudi sam predložil kopijo policijskega zapisnika o prijavi požiga hiše 14. 3. 2011. Do nasprotij v datumu požiga hiše se je tožnik imel možnost izjaviti v upravnem postopku, vendar je to, kot izhaja iz podatkov v predloženih spisih, utemeljeval zgolj z izjavo, da je bila hiša večkrat požgana. Ker se je sodba sodišča prve stopnje oprla na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 62. členom ZUS-1. 15. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določbe prvega odstavka 51. člena ZUS-1, ker v tem primeru ni odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi, s katerimi je obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), utemeljeni na določbi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na katero se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo.

16. Vrhovno sodišče je presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev, do drugih navedb, ki jih je ocenilo za pravno nebistvene in take, da na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati, pa se ni posebej opredeljevalo (360. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.