Jedro

Sodišče je upoštevalo, da so prejemki tožnika (tudi po odštetju preživnine) višji od prejemkov matere toženk in skrb matere za toženke. Skrb za (brezposelno) ženo ne more imeti prednost pred preživninsko obveznostjo za srednješolska otroka, ki se redno šolata.

Glede na to, da sta toženki že polnoletni, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določila 413. člena ZPP, po katerem sodišče v sporih v razmerjih med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki I. izreka tako, da se namesto določene preživnine „100,00 EUR“ mesečno za A. A. in „130,00 EUR“ mesečno za B. B. določi preživnina „150,00 EUR“ mesečno za A. A. in „150,00 EUR“ mesečno za B. B. ter v točki III izreka (stroškovni del) tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo preživnini za toženki, ki sta bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 99/2009 17. 9. 2009, in sicer tako, da je mesečni znesek preživnine za A. znižalo s 150,45 EUR na 100,00 EUR, mesečni znesek preživnine za B. pa s 182,72 na 130,00 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženkama je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da sta bili toženki v času določitve preživnine stari 12 ni 13 let. Obe toženki sta danes polnoletni, vendar še vedno hodita v srednjo šolo. Njune potrebe so bistveno večje. Obe toženki sta močne postave (kar je sodišče prezrlo) in vsak dan pridobivata na telesni teži, kar pomeni, da morata nenehno dokupovati oblačila in obutev. Ker sta tudi starejši in se družita z vrstniki več kot prej, imata večje potrebe glede oblačil, obutve in modnih dodatkov, higinenskih pripomočkov ter žepnine. Njuni mesečni stroški presegajo 214,00 oziroma 221,00 EUR. Sodba glede višine preživnine nima razlogov oziroma so ti neskladni. Iz 16. točke obrazložitve sodbe izhaja, da so preživninski stroški A. 301,00 EUR mesečno, B. pa 308,00 EUR, razsojeno pa je, da je tožnik dolžan plačevati za A. 100,00 EUR mesečno, za B. pa 130,00 EUR mesečno, kar ne predstavlja polovice stroškov. Sodišče ni upoštevalo izdatkov, ki jih ima mati obeh toženk, in sicer stroškov bivanja, te iste stroške pa je štelo kot olajševalno okoliščino na strani tožnika. Sodišče se ni vprašalo, kako lahko mati obeh toženk s svojo plačo krije vse stroške (elektrika, ogrevanje, vzdrževanje hiše in drugo); sodba o tem nima razlogov, tisti, ki so navedeni, pa so skopi in suhoparni. Trditev, da so sedaj stroški z vzgojo in preživljanjem toženk manjši, je življenjsko in izkustveno nesprejemljiv. Tudi praksa, ki sta jo opravljali toženki, je bila enkratna in je ni več. Nesprejemljivo je tudi, da je sodišče ocenilo stroške bivanja toženk v hiši na 260,00 EUR, tožnikove stroške v enosobnem stanovanju pa na 450,00 EUR mesečno. Sodišče ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih imata toženki z bivanjem. Tako ni upoštevalo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, dimnikarskih storitev, stroškov ogrevanja. Hiša, v kateri živita toženki, je iz 19. stoletja in je v razpadajočem stanju. Bivanje je življenjsko nevarno in nezdravo zaradi vlage, razpadajočih oken in vrat. Nelogično je tudi sklepanje sodišča, da sta toženki polnoletni in si lahko zaslužita z delom preko študentskega servisa. Toženki se obe redno šolata. Nimata časa za honorarno delo z namenom zaslužka.

Premoženjske razmere tožnika se niso v ničemer spremenile. Dela pri istem delodajalcu, ima enako plačo, tudi žena občasno dela. Če imata za cigarete in popivanje po gostinskih lokalih, potem situacija ni tako kritična, kot se v tej pravdi prikazuje. Toženki nista krivi za tožnikov finančni položaj in njegov osebni stečaj. Tožnik si je izbral elegantno potezo, kako se znebiti dolgov, kar ne more biti v škodo toženk. Ocenjuje, da sodišče žaljivo ocenjuje življenje toženk in matere za razkošno, na drugi strani pa sočustvuje s tožnikom. S tako sodbo breme staršev ne bo enakomerno razporejeno. Večje breme bo nosila mati, saj sodišče prezre, da ima še veliko stroškov, ki se ne morejo nominalno prikazati. Obe toženki živita pri materi, mati jima kuha, pere, lika in pospravlja. Tega se ne da finančno vrednotiti in nominalno prikazati, sodišče pa tega niti ni upoštevalo. Tožnik nikoli ni izvajal stikov s toženkama in imel nikoli dodatnih stroškov. Vse stroške je krila mati toženk. Tožnik je plačeval zgolj preživnino. Kaj se dogaja z dekletoma, ga ni zanimalo, vso skrb je imela mati. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovali znižanje preživnine, zaradi česar se sodbe ne more preizkusiti, sodišče pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnikova preživninska obveznost je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu 17. 9. 2009, in sicer je dolžan plačevati mesečno preživnino(1) za hčerko A. 150,47 EUR, za hčerko B. pa 182,72 EUR. S tožbo tožnik zahteva znižanje preživnine, in sicer za A. na 100,00 EUR mesečno, za B. pa na 130,00 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločanju o tožbenem zahtevku, ki terja znižanje preživnine, pravilno oprlo na določilo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na podlagi katerega lahko sodišče na zahtevo upravičenca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravnoodločilnimi dejavniki: zmožnost obeh staršev in potrebe otrok. Šele ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti.

6. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse razloge in vsak sklop pravnorelevantnih dejstev tudi obrazložilo. Ugotovilo je obstoj spremenjenih razmer, zmožnosti matere in očeta, potrebe vsakega od otrok, ugotovitve obrazložilo in napravilo zaključke.

7. Ob ugotovitvi, da je prišlo do spremenjenih razmer na strani očeta, matere in tudi toženk, so bili izpolnjeni pogoji za unovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev za določitev nove preživninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da je prišlo do spremenjenih razmer. Trdi pa, da se razmere na strani tožnika niso spremenile, saj zasluži enako (1.100,00 EUR mesečno) kot prej, njegov življenjski slog pa kaže, da si kljub osebnemu stečaju lahko tudi še kaj privošči. Izpodbija tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, kakšne so preživninske potrebe toženk in razporeditev preživninskega bremena med oba starša. 8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe A. 301,00 EUR mesečno, preživninske potrebe B. pa 308,00 EUR mesečno. Pritožba na konkretnem nivoju izpodbija le stroške, ki jih je sodišče priznalo toženkama za bivanje. Sodišče je ugotovilo, da znašajo 260,00 EUR mesečno stroški bivanja v hiši, v kateri živita toženki z materjo, zato odpade na vsako od toženk iz naslova bivanjskih stroškov 87,00 EUR mesečno. Pritožba očita, da je sodišče priznalo toženi stranki za bivanje v hiši skupno 260,00 EUR, tožniku, ki živi v enosobnem stanovanju, pa 450,00 EUR mesečno. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče je upoštevalo, da mora tožnik plačevati mesečno najemnino za stanovanje 250,00 EUR in da ima s stanovanjem povezane stroške v višini 125,00 EUR. Drugih stroškov prvostopenjsko sodišče ni priznalo. V stroških bivanja, ki jih je prvostopenjsko sodišče priznalo toženi stranki, je upoštevalo tudi stroške ogrevanja (primerjaj 15. točko obrazložitve sodbe), zato pritožbeni očitek, da ni jasno, kaj je s stroški ogrevanja, ni utemeljen. Sicer pa je sodišče upoštevalo tiste stroške, ki jih je tožena stranka navedla. Zato pritožbene navedbe o tem, da toženki živita v hiši iz 19. stoletja, ki je v slabem stanju in predstavlja zaradi vlage nezdravo okolje, ne morejo vplivati na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o višini bivanjskih stroškov, ki jih imata toženki. Poleg tega tožena stranka v pritožbi ne navede, zakaj te navedbe podaja šele v pritožbi.

9. Pritožba očita tudi, da je sodišče prezrlo, da morata toženki zaradi pridobivanja na telesni teži nenehno dokupovati oblačila in obutev. Sodišče je upoštevalo, da znaša mesečni strošek za obleko in obutev za vsako od toženk 30,00 EUR na mesec. Štelo je, da toženki ne rasteta več in zato lahko v daljšem časovnem obdobju uporabljata ista oblačila in obutev. Toženki med postopkom nista zatrjevali, da bi se jima toliko spreminjala telesne teža, da bi to znatno vplivalo na strošek za oblačila in obutev. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je znesek, ki ga je priznalo prvostopenjsko sodišče, ustrezen in ne odstopa od povprečja, ki ga sodišča priznavajo za te potrebe.

10. Ob ugotovitvi, da znašajo mesečne preživninske potrebe za toženki 301,00 EUR in 308,00 EUR (kar pritožbeno sodišče sprejema), je potrebno tako ugotovljene preživninske potrebe razporediti med oba roditelja. Tu pa po oceni pritožbenega sodišča toženki pravilno očitata, da sodišče preživninskega bremena med oba roditelja ni ustrezno razporedilo in je naložilo bistveno večje breme materi kot očetu. Tožnikovi mesečni prejemki so 1.100,00 EUR, kar je toliko, kot ob prvotni določitvi preživnine.(2) Tožnik nima nobenega drugega premoženja. Ima tudi novo ženo, ki je brezposelna, opravlja sezonska dela in zasluži okoli 400,00 EUR letno. Mati toženk je redno zaposlena, ker pa je invalidka(3) dela s krajšim delovnim časom (štiri ure, štiri ure pa je upokojena), zasluži okoli 250,00 EUR mesečno, iz naslova pokojninskih prejemkov pa 282,87 EUR mesečno. Je lastnica starejše stanovanjske hiše. Prejemki matere so v primerjavi z zaslužkom tožnika bistveno nižji. Poleg tega je mati tista, ki za tožnici, kljub temu, da sta že polnoletni, še zmeraj skrbi, saj se obe redno šolata (sta srednješolki) in živita pri njej. Tožnik s toženkama nima stikov. Pritožbeno sodišče je zato preživninsko breme med oba roditelja razdelilo tako, da vsak krije polovico preživninskih stroškov za vsako od toženk, in sicer 150,00 EUR za A. in 150,00 EUR mesečno za B.(4) Upoštevalo je, da so prejemki tožnika(5) (tudi po odštetju preživnine) višji od prejemkov matere toženk in skrb za toženke. Skrb za (brezposelno) ženo pa ne more imeti prednost pred preživninsko obveznostjo za otroka (srednja šola), ki se redno šolata.

11. Iz navedenih razlogov je tako pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je določilo mesečno preživninsko obveznost tožnika za vsako od toženk na 150,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. in 358. člen ZPP).

12. Sodišče je prav tako spremenilo stroškovni del izpodbijane odločitve, in sicer tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Enako je odločilo tudi o pritožbenih stroških (ne glede nato, da je tožena stranka s pritožbo delno uspela). Glede na to, da sta toženki že polnoletni, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določila 413. člena ZPP, po katerem sodišče v sporih v razmerjih med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku.

13. Določilo drugega odstavka 154. člena ZPP omogoča, da lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa da ob upoštevanju okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. V obravnavanem primeru sta toženki dijakinji, redno obiskujeta srednjo šolo in nimata lastnih prihodkov. Preživljata ju roditelja. Tožnik sicer ima prihodke, vendar je v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da ob delnem uspehu v tem postopku vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (154, 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Preživnina je bila nazadnje valorizirana z obvestilom o uskladitvi preživnin CSD Novo mesto 31. 3. 2014. Op. št. (2): Sodišče je ugotovilo, da tožnik sicer zasluži 1.100,00 EUR mesečno, vendar prejme 378,56 EUR na račun, delodajalec pa nakaže 218,60 EUR preživnine na račun C. C., razliko pa na račun fiduciarnega denarnega računa stečajne upraviteljice na podlagi sklepa o izterjavi stalnih prejemkov.

Op. št. (3): Mati toženk je doživela po določitvi preživnine prometno nesrečo, v posledici katere je postala invalidka III. kategorije in je delno upokojena.

Op. št. (4): Razlika v višini mesečnih preživninskih potreb 301,00 EUR za A. in 308,00 EUR za B., je zanemarljiva, zato je sodišče upoštevalo, da imata obe približno enake mesečne potrebe. Med dekletoma je le enoletna starostna razlika, obe se redno šolata in obe sta srednješolki.

Op. št. (5): Razpoložljivi znesek, ki bo ostal tožniku, bo višji od preostanka prejemkov, ki bodo ostali materi toženk po poračunu preživnine.