Jedro

Prevrnjeni tovornjak na avtocesti je nepričakovana ovira in tožnik s tem, ko je vozil med 25 in 30 % dovoljene hitrosti (omejitev hitrosti na cesti, na kateri je prišlo do nesreče, je 130 km/h) ter z vožnjo po prehitevalnem pasu, ni kršil cestnoprometnih predpisov in mu zato ni moč očitati nikakršne stopnje krivde.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 2. do 6. izreka spremeni tako, da se glasi: » Toženi stranki sta solidarno dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 6.235,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zmanjšano za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 in od 28.6.2003 dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15. dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko zavrne.

Toženi stranki sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.182,41 EUR, drugotožena pa sama še pravdne stroške v višini 90,51 EUR, v 15ih dneh od prejema te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po prejemu sodbe do plačila.« V ostalem delu se pritožba zavrne.

Toženi stranki sta tožeči stranki solidarno dolžni povrniti 274,71 EUR pritožbenih stroškov v 15ih dneh od prejema te sodbe z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku proti prvo toženi stranki delno ugodilo in sicer 70 % po temelju in po višini v takšni meri, da je prvo tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v znesku 4.792,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko in delno ugodilo podrednemu. Skladno z uspehom je sodišče prvo toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki, skladno z odločitvijo o podrednem zahtevku, pa je tožeča dolžna povrniti pravdne stroške podredno toženi stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katero izpodbija v zavrnilnem delu in posledično stroškovno odločitev ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo spremeni tako, da v celoti tako po temelju kot po višini ugodi primarnemu zahtevku, v delu, v katerem po temelju ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, ugodi podrednemu zahtevku zoper tretje toženo. Ob tem naj toženim strankam naloži povrnitev stroškov postopka.

V pritožbi v prvi vrsti navaja, da je podana bistvena kršitev postopka, saj je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. V izpodbijani sodbi še namreč navaja, da je sodišče sledilo izvedenskemu mnenju S., vendar ni obrazložilo zakaj in ni podalo dokazne ocene, prav tako ni odgovorilo na razhajanja med izvedenskimi mnenji K. in S., sploh pa ni obravnavalo in se ni opredelilo do ugovorov in pripomb tožnika na izvedeniško mnenje S..

V nadaljevanju navaja, da je podano nasprotje med vsebino listin in navedenimi razlogi sodbe, saj sodišče razloguje, da naj tožnik ne bi podal dokaznih predlogov glede škode zaradi uničenega mobitela in bunde, kar pa ne drži. Tožeča stranka je podala dokazni predlog zaslišanje tožnika in je bil ta glede tega tudi zaslišan in je prepričljivo izpovedal, da je v škodnem dogodku bil uničen njegov mobitel in bunda glede katerih je potrdil tudi zatrjevano vrednost škode. Sodišče se do tega ni opredelilo, tako kot se ni opredelilo do fotografij, iz katerih je tudi razvidno, da je bilo vozilo polno razbitin stekla. Zgolj zato ker tožnik ni shranil računa za uničeni stvari, mu ni mogoče odreči odškodnine. Sodišče bi moralo v skladu z 216. členom ZPP odločiti vsaj po prostem preudarku.

Pritožuje se tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo vezanosti na navedbe oziroma zahteve strank, saj je mimo predloga podredno tožene po njej že izplačano odškodnino revaloriziralo na dan izdaje sodbe.

Pritožnik meni tudi, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno, ko je sodišče zaključilo, da drugotožena stranka ni pasivno legitimirana. Sodišče Splošne pogoje drugotožene stranke napačno tolmači, sploh pa spregleda kogentna določila takratnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70-2509/1994 - v nadaljevanju ZOZP/94). Zavarovanje odškodninske odgovornosti, bi tako moralo biti po samem zakonu samostojno učinkujoče za vsakega od teh vozil (za tovornjak in prikolico) in za vsakega od njih za zavarovalno vsoto iz 19. člena ZOZP/94. Tožnik je škodo utrpel zaradi obeh vozil, saj sta bili obe prevrnjeni na cestišču, obe sta predstavljali nepričakovano oviro, razsuta sol pa je izvirala iz prikolice, šlo je za stvar s povečano nevarnostjo, ki utemeljuje objektivno odškodninsko odgovornost. Dejansko stanje, kot že rečeno, je po mnenju tožnika zmotno in nepopolno ugotovljeno in hkrati napačno uporabljeno materialno pravo tudi, ko sodišče zaključuje, da je mogoče tožniku očitati 30 % soprispevek k prometni nesreči. Sodišče tak zmoten zaključek gradi na dveh očitkih tožniku, in sicer da je vozil med 30 in 40 km/h in s tem prekoračil prilagojeno hitrost, ki naj bi znašala le 19 km/h in na očitku, da je vozil po prehitevalnem pasu. Poleg tega pa izvedenec. K. prilagojeno hitrost drugače ocenjuje kot izvedenec S., saj pravi, da je bila prilagojena hitrost za tiste razmere 44 km/h. Nenazadnje pa na okoliščinah, da je trčil v nepričakovano oviro, ni mogoče graditi zaključka, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo, saj pravni red določa, da mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi na cesti pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Tožnik je torej vozil z navedeno prilagojeno hitrostjo, saj bi v nasprotnem primeru sam za druge voznike predstavljal nepričakovano oviro na cesti.

Pritožnik se pritožuje tudi zaradi višine dosojene odškodnine iz naslova nematerialne škode. Meni, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prenizka in bi bila primerna odškodnina v višini celotnega zahtevanega zneska tj. 3.755,63 EUR. Navaja, da sodišče napačno ugotavlja, da je trpel srednje hude bolečine le en mesec po poškodbi in še en mesec lahke bolečine. Skupno strjeno bolečinsko obdobje je namreč trajalo vsaj 7 mesecev in da bolečine še vedno trpi ter jih bo tudi v bodoče. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo konkretnih neugodnosti med zdravljenjem, čeprav jih je tožnik zatrjeval, ugotovil pa jih je tudi izvedenec. V celoti je prezrlo, da je zdravljenje trajalo 7 mesecev in da je bil v tem času odvisen od pomoči domačih pri vsakdanjih opravilih, ne ugotavlja 8 x izpostavljenosti RTG žarčenju, upoštevalo je premajhno število obiskov pri specialistu in opravljanje vaj za fizioterapijo tudi doma.

Tudi glede postavke strahu je sodišče dosodilo prenizko odškodnino. Tu je prezrlo, da je izvedenec svoja izvedenska mnenja korigiral v ustno podanem izvedenskem mnenju. Tožnik je tudi po mnenju izvedenca trpel smrtni strah, saj je tudi neodvisno od samih poškodb tak strah trpel, ko je bil ujet v razbitem avtu in se je utemeljeno bal, da bo avto zagorel in bo umrl, prav tako ga je bilo strah, da bo od zadaj priletelo še eno vozilo in ga ubilo. Izvedenec je potrdil, da je tožnik trpel tudi sekundarni strah srednje intenzitete, kasneje do konca zdravljenja pa lažji sekundarni strah. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, ki priznava nesorazmerno višje odškodnine za smrtni strah kot tudi dolgotrajen sekundarni strah, bi moral biti tožniku v celoti priznan zahtevan znesek.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče ponovno spregledalo, da je izvedenec na naroku bistveno dopolnil predhodna izvedenska mnenja, ko je izvedel s kakšnimi bremeni se tožnik vsakodnevno srečuje in zaključil, da je tožnik pri težjih delih oviran. Sodišču je neopaženo ostalo dejstvo, da tožnik ni mesten človek, ampak se vsakodnevno srečuje s težaškim delom in imajo zato poškodbe iz obravnavane nesreče bistveno usodnejše posledice.

Nadalje pa pritožnik izpodbija tudi odločitev v obrestnem delu. Glede materialne škode, bi moralo sodišče priznati zakonske zamudne obresti vse od zamude dalje in ne šele od 1.1.2002 in priznati bi jih moralo v celoti brez zmanjšanja za temeljno obrestno mero.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo glede samega poteka prometne nesreče, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo ter napravilo napačen zaključek. Že res, da prevrnjeno vlečno vozilo na cesti predstavlja nevarno stvar, vendar pa je tudi tožnik v času nesreče upravljal vozilo, zato je za njune medsebojne zahtevke potrebno uporabiti določila krivdne odgovornosti (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Poleg tega se v sodni praksi za nesrečo premikajočih se motornih vozil šteje medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do stika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi drugega delovanja vozila (več sodba VSRS opr. št. II Ips 569/2003) (1). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo oziroma sledilo tožnikovi izpovedbi, da je vozil po prehitevalnem pasu s hitrostjo med 30 in 40 km/h. Izvedenec S. je podal oceno, kakšna bi bila prilagojena hitrost glede na razmere na cesti, in sicer 36 km/h oziroma 19 km/h v primeru, da upošteva navedbe o poledici nekaterih zaslišanih prič. Pri tem pa je izvedenec svojo oceno, da tožnikova hitrost ni bila prilagojena utemelji s tem, da je trčil v nepričakovano oviro. Zakonska dikcija 27. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (2) določa, da sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Prilagojena hitrost je pravni standard, ki ga presoja sodišče in pritožbeno sodišče ocenjuje, da ga je tožnik dosegel, saj je vozil s prilagojeno hitrostjo. Kot ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, je prevrnjen tovornjak na avtocesti nepričakovana ovira in tožnik s tem, ko je vozil med 25 in 30 % dovoljene hitrosti (omejitev hitrosti na cesti, na kateri je prišlo do nesreče, je 130 km/h) ter z vožnjo po prehitevalnem pasu, ni kršil cestnoprometnih predpisov in mu zato ni moč očitati nikakršne stopnje krivde. Pritožbeno sodišče je skladno s to ugotovitvijo v celoti priznalo temelj odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je glede pasivne legitimacije drugo tožene stranke napačno uporabilo materialno pravo, saj je svoje razlogovanje oprlo na določila Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti drugo tožene stranke (priloga B6). Splošni pogoji v prvi vrsti učinkujejo oziroma zavezujejo zgolj zavarovanca in zavarovatelja, ne pa tudi tretjega in že iz tega razloga za to vprašanje niso relevantni. Poleg tega pa ZOZP/94 v 6. členu določa, da so določbe zavarovalnih pogojev za zavarovanja, ki so obvezna po tem zakonu, s katerimi se zmanjšujejo pravice oškodovancev, določene s tem zakonom, brez pravnega učinka. S 15. členom ZOZP/94 je tudi lastniku prikolice, tako kot vseh drugih vozil, za katere se zahteva registracija, naložena sklenitev zavarovanja za škodo, ki jo povzročijo. Če je škodni dogodek zgolj posledica delovanja vlečnega vozila, potem je na voljo samo zavarovalna vsota tega in obratno. V danem primeru pa je prikolica delovala še v funkcionalni povezanosti z vlečnim vozilom. Sodna praksa je takšne primere sprva reševala različno, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo VSRS II Ips 188/96 (3) zavzelo stališče, da mora zavarovatelj odgovornosti vlečnega vozila kriti tudi škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, zavarovatelj slednjega pa to škodo skupaj z njim, torej solidarno, kar je oprlo na četrti odstavek 206. člena ZOR. V nasprotnem primeru bi zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo povzroči priklopno vozilo, izgubilo svoj smisel. Takšni razlagi je sledil tudi zakonodajalec z novelo ZOZP-D (4), ki je solidarno odgovornost vlečnega in priklopnega vozila uzakonil v tretjem odstavku 21. člena ZOZP. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je prikolica med prevračanjem odtrgala, sol pa se je raztresla po vozišču. Res je, da iz skice prometne nesreče izvedenca izhaja, da je polpriklopno vozilo obstalo na zelenici, vendar pa je tovor tudi na vozišču, kjer se je pripeljal tožnik, predstavljal oviro in kot izhaja iz izpovedbe tožnika onemogočal zaviranje. Ne glede na dejstvo, da je bil predrta pnevmatika na vlečnemu vozilu, je k nastanku škode v funkcionalni povezanosti z njim pripomoglo tudi delovanje prikolice in iz tega razloga zavarovatelja vlečnega vozila kot tudi prikolice za nastalo škodo odgovarjata solidarno.

Glede zavrnitve zahtevka za povrnitev škode za uničen mobitel in bundo pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogovanja sodišča prve stopnje izhaja, da je v osnovi odškodninski temelj sicer priznalo, vendar je zaradi odsotnosti predložitve računa oziroma drugih dokazil s strani tožnika zahtevek zavrnilo. Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil računa, še ni razlog za zavrnitev zahtevka, kajti o nastanku škode in njeni višini je tožnik izpovedal na glavni obravnavi. V skladu z prvim odstavkom 216. člena ZPP, bi sodišče moralo, v kolikor ni moglo ugotoviti višine nastale škode brez nesorazmernih težav, odločiti po prostem preudarku. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da podane vrednosti uničenih stvari ustrezajo nastali škodi ob uničenju stvari in je iz tega razloga pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugodi temu delu tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje ni kršilo načela vezanosti na navedbe strank s tem, ko je že izplačano odškodnino revaloriziralo na dan izdaje sodbe. Podredno tožena stranka je ves čas uveljavljala oziroma podajala revaloriziran znesek svojega plačila, sodišče pa je le revaloriziralo znesek na dan sodbe.

Pritožbene navedbe o napačni odločitvi v obrestnem delu niso utemeljene. Odločitev je skladna z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča (5), saj v danem primeru ne gre za čisto denarno terjatev, ampak za denarno odškodnino za povrnitev premoženjske škode, ki se dosoja po cenah na dan izdaje sodne odločbe.

Glede pritožbenih navedb o prenizki dosojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo sodišče druge stopnje ocenjuje, da so te neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je pravilno določilo višino odškodnine po posameznih postavkah kakor tudi celotno odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo. Pri svoji odločitvi je upoštevalo vse posebnosti primera in se ravnalo skladno z vrednotenji sodne prakse v primerljivih primerih.

Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je primerna, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki jih pritožnik navaja tudi v pritožbi, v razlogih za takšno odločitev pa navaja vse relevantne ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja kakor tudi iz listinskih dokazov in tožbenih navedb ter izpovedbe tožnika. Sodišče je upoštevalo okoliščino, da je tožnik utrpel zvin vratne hrbtenice, katerega posledice so bile hujše kot pri povprečnem zvinu, saj je na primer opravil večje število fizioterapij, bolečine pa so sevale tudi v ramo. Iz tega razloga mu je sodišče dosodilo tudi odškodnino, ki je nekoliko višja od dosojenih odškodnin v primerljivih primerih zvina vratne hrbtenice.

Prav tako je primerna in pravična odškodnina dosojena za strah. Res je izvedenec potrdil, da je tožnik utrpel smrtni strah, vendar je kljub navedbam pritožnika, da je izvedenec ob ustnem podajanju mnenja spremenil svoje ugotovitve, ta ponovno potrdil, da je bil smrtni strah kratkotrajen tj. ko je bil ujet v razbitem avtu in se je utemeljeno bal, da bo avto zagorel in bo umrl, da bo od zadaj priletelo še eno vozilo in ga ubilo, torej dokler ni prišel iz avta. Dosojena višina odškodnine pa prav tako ustreza intenzivnosti sekundarnega strahu za izid zdravljenja glede na izkazane poškodbe.

Glede postavke pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče upoštevalo, da ga ovira pri poklicnem in prostočasnem udejstvovanju. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je celotna prisojena odškodnina za vse postavke iz prvostopenjskih razlogov, predvsem pa kot celota za vso nepremoženjsko škodo v višini 3.600 EUR pravična in primerna upoštevajoč obseg utrpljene škode.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP) je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP) tako, kot je razvidno iz izreka. Tožniku je v celoti ugodilo glede temelja odškodninske odgovornosti in pasivne legitimacije prvo in drugotoženke. Po višini mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po prvostopni odmeri ter še odškodnino za mobitel in oblačilo. Skupaj je tako tožnik oškodovan za 7.075,39 EUR (3.600 EUR nepremoženjske škode + 2.912,05 EUR škode na vozilu + 333,83 EUR potnih stroškov + 125,19 EUR za mobitel + 104,32 EUR za obleko). Od tega zneska je odštelo že prejeto odškodnino v valoriziranem znesku 829,37 EUR in v breme podredno tožene ZT d.d. pravnomočno prisojeni znesek 10,63 EUR. Ker tožnik ni upravičen do višjega zneska odškodnine, kot znaša škoda, sta mu tako dolžni prvi dve toženki plačati prisojeni znesek 6.235,39 EUR.

Sodišče druge stopnje je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka na prvi stopnji v sorazmerju z njenim uspehom. Upoštevajoč spremenjeno odločbo je tožeča stranka uspela s 87% ( 100 % po temelju in 74 % po višini), zato je bilo sorazmerno z uspehom potrebno spremeniti tudi stroškovni del. Tožeči stranki je bilo priznanih 6.371,51 EUR priglašenih pravdnih stroškov, kar v sorazmerju z njenim uspehom znaša 5.543,21 EUR.

Prvo toženi stranki je sodišče priznalo pravdne stroške v višini 1.387.76 EUR, kar upoštevajoč uspeh v pravdi znaša 180,4 EUR.

Drugo toženi stranki je sodišče priznalo pravdne stroške v višini 691,44 EUR, kar upoštevajoč uspeh v pravdi znaša 89,89 EUR.

Po medsebojnem pobotanju sta tako toženi stranki solidarno dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.182,41 EUR, drugo tožena pa je tožeči dolžna povrniti še razliko v višini 90,51 EUR.

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku priglasila pritožbene stroške, in sicer jih je sodišče odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) ter Odvetniško tarifo (OT). Tožeči stranki je ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR priznalo 625 točk za sestavo pritožbe, skupaj z materialnimi stroški 2% in 20 % DDV ter sodno takso v višini 198,30 EUR, kar skupaj znese 549,42 EUR. Ker je tožeča stranka uspela samo z delom svoje pritožbe in sicer v 74 %, to znese 274,71 EUR. Toženi stranki sta tožeči stranki solidarno dolžni povrniti ta znesek.

(1) z dne 5.11.2004. (2) Ur. l. RS, št. 30/098. (3) z dne 4.2.1998. (4) Ur. l. RS, št. 52/2007 z dne 12.6.2007. (5) Načelno pravno mnenje občne seje VSS, 26.6.2002, objava Pravna mnenja 1/02, str. 11.