Jedro

Sodišče druge stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je za presojo obveznosti med pravdnimi strankami bistven sporazum z dne 29. 3. 2005. S strani tožencev zatrjevana ničnost pogodbe med tožnico in njenim pokojnim možem ni bistvena, saj v skladu z določbo 440. člena OZ namreč prodaja tuje stvari veže sopogodbenika. Zakon torej načeloma varuje obstoj pogodbe in daje pravico do odstopa le kupcu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da gre za tujo stvar in če zaradi tega ni mogel doseči namena pogodbe. Teh okoliščin toženci niso zatrjevali ne dokazovali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.349,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da so toženci tožnici dolžni nerazdelno plačati 55.093,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2006 do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov po nasprotni tožbi, da jim je toženka po nasprotni tožbi dolžna plačati 49.073,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe.

2. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter naložilo pravdnim strankam, da vsaka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizijo vlagajo toženci zoper odločitev o tožbenem zahtevku in zahtevku po nasprotni tožbi prve toženke iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožene stranke in spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlagajo, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Menijo, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in se zaradi tega ne more preizkusiti. Že v odgovoru na tožbo so poleg ugovora ničnosti prodajne pogodbe med F. O. in tožnico zaradi pomanjkanja obličnosti in ničnosti dogovora o priznanju vlaganj z dne 29. 3. 2005 zaradi nedoločenosti oziroma nemožnosti predmeta podali tudi ugovor razveljavljene pogodbe po samem zakonu zaradi odstopa tožene stranke. Menijo, da stališče prvostopenjskega sodišča, da je pogodba med tožnico in pokojnim možem konvalidirala zaradi njene realizacije, nima podlage v trditveni podlagi tožbe. Trditev o realizaciji pogodbe tožnica zatrjuje šele v pritožbi, zato gre za pritožbeno novoto, ki poleg tega ni podprta z dokazi. Protispisne so zato ugotovitve sodišč, da naj bi po »navedbah tožnice bila zadevna pogodba v celoti realizirana, pri čemer je mož tožnice v letu 2004 umrl«. Še manj razumljiv je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi bila tožnica dedinja po pokojnem možu v trenutku njegove smrti in bi v vsakem primeru vstopila v zapustnikov pravni in dejanski položaj. Sodišče je za dejansko podlago vzelo dejstva, ki se v postopku sploh niso ugotavljala. Toženci prerekajo tudi tožbeno trditev v zvezi z izkazom lastništva terjatve, ki je bila predmet prodaje med tožnico in prvo toženko. Menijo, da tožnica ni uspela dokazati imetništva terjatve, zaradi česar je dogovor s prvo toženko razdrt na podlagi samega zakona, podredno pa razvezan zaradi utemeljenega odstopa prve toženke. Do tega se nižji sodišči nista opredelili. Revidenti pritožbenemu sodišču očitajo tudi absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka – na prvi stopnji namreč niso bile zatrjevane in dokazovane okoliščine za uporabo 440. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Že v odgovoru na tožbo so toženci zatrjevali, da je bil zaradi neobstoja terjatve v trenutku prodaje na podlagi 423. člena OZ dogovor med prvo toženko in tožnico po samem zakonu razdrt ter da je tožena stranka od tožeče zahtevala dokazilo o imetništvu terjatve, a ga slednja ni predložila v zahtevanem roku, zato je tožena stranka na podlagi 440. člena OZ dne 20. 4. 2007 odstopila od pogodbe. Sodba pritožbenega sodišča je sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče povzelo pritožbene trditve tožene stranke (str. 3), po drugi strani pa je zapisalo, da tožena stranka tega nikoli ni zatrjevala. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, s tem ko sta odločili, da dogovor z dne 28. 10. 1996, kljub odsotnosti predpisane oblike, ni ničen in da ni ničen dogovor z dne 29. 3. 2005 oziroma da je bil ta na podlagi samega zakona (423. člen OZ) razdrt. Tožena stranka je upravičeno odstopila od dogovora, saj njegova kavza ni mogla biti dosežena. Napačno je tudi stališče, da ni relevantna veljavnost dogovora z dne 28. 10. 1996, ampak je relevanten dogovor o priznanju izvedenih vlaganj z dne 29. 3. 2005. Tožena stranka ne more priznati vlaganj, to lahko stori samo lastnik zemljišč, na katerih stojijo objekti.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo obrazloženo in pravočasno odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je pokojni mož tožnice F. O. s tožnico 28. 10. 1996 sklenil pogodbo o prodaji in odstopu pravic in obveznosti, s katero ji je prodal in nanjo prenesel vlaganja v teniška igrišča in pripadajoče objekte, zgrajene na parc. št. ... k.o. ..., tožnica pa naj bi s plačilom dogovorjenega zneska prevzela vse pravice in obveznosti pri upravljanju in gospodarjenju s teniškimi igrišči in pripadajočimi objekti. Razmerje med pravdnima strankama temelji na pogodbi, sklenjeni med tožnico in prvo toženko z dne 29. 3. 2005, s katero je prva toženka tožnici priznala izvršene investicije v izgradnjo igrišč in ostalih infrastrukturnih objektov, ki jih ima Š. v najemu na podlagi najemnih pogodb z dne 22. 12. 2003 in 31. 3. 1994 in katerih vrednost znaša 245.131,20 EUR. S tem dogovorom se je prva toženka zavezala, da bo tožnici na račun opravljene investicije izplačala 104.166,67 EUR, najpozneje v roku enega meseca po podpisu pogodbe. Tožnica ter druga toženka in tretji toženec so 4. 5. 2006 sklenili pogodbo o pristopu, s katero sta druga toženka in tretji toženec priznala dolg prve toženke v višini 57.105,14 EUR ter se kot sodolžnika zavezala, da bosta njen dolg poravnala najpozneje do 30. 9. 2006, in sicer v mesečnih obrokih po 1.251,88 EUR. Prva toženka je tožnici poravnala del terjatve v višini 49.073,78 EUR.

7. Revizijski očitki glede kršitve pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni, saj se je sodišče prve stopnje do vseh uveljavljanih ugovorov opredelilo (na 7. strani odločbe). Sodišče druge stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je za presojo obveznosti med pravdnimi strankami bistven sporazum z dne 29. 3. 2005. S strani tožencev zatrjevana ničnost pogodbe med tožnico in njenim pokojnim možem ni bistvena, v skladu z določbo 440. člena OZ namreč prodaja tuje stvari veže sopogodbenika. Zakon torej načeloma varuje obstoj pogodbe in daje pravico do odstopa le kupcu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da gre za tujo stvar in če zaradi tega ni mogel doseči namena pogodbe. Teh okoliščin toženci niso zatrjevali ne dokazovali. Iz ugotovitev nižjih sodišč nasprotno izhaja, da so okoliščine dobro poznali, na kar kaže tudi nesporno dejstvo o večkratnem delnem plačilu obveznosti iz sporazuma med prvo toženko in tožnico. Toženci niso zatrjevali, da jim okoliščine niso bile znane že ob sklenitvi sporazuma ali da bi zanje izvedeli pozneje in so zaradi tega podali odstop od pogodbe, prav tako niso zatrjevali, da ne bi mogli uresničiti namena sporazuma. (Ne)imetništvo terjatve tožnice zato v konkretnem primeru ni bistveno in dogovor med tožnico in prvo toženko (ter pozneje k sporazumu pristopljena druga toženka in tretji toženec) ostaja v veljavi, s tem pa tudi obveznost plačila vtoževanega zneska. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da se sodišči do teh trditev nista opredelili, saj sta to storili tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče. 8. Glede na stališče, da veljavnost sporazuma med tožnico in njenim pokojnim možem ni bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi, se revizijsko sodišče ni opredeljevalo do pravočasnosti trditev o realizaciji te pogodbe in njene konvalidacije. Prav tako ni pomembno, ali je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi tožnica kot dedinja po pokojnem F. O. ob njegovi smrti vstopila v zapustnikov pravni položaj, saj gre le za dodaten oziroma rezervni argument prvostopenjskega sodišča. 9. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti so seštevek nagrade odvetniku za sestavo odgovora, določene po veljavni Odvetniški tarifi, in 20 % DDV, kar v okviru priglašenih stroškov znaša 1.076,06 EUR, ter sodne takse v višini 275,47 EUR, skupaj 1.349,53 EUR.