Jedro

Tožnik bi moral priti na delo, četudi mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, tako da ni mogel opravljati dela voznika. Ker pa kljub jasnemu opozorilu tožene stranke na delo ni prišel, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2009 ter, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in mu za ves čas, od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi naprej, izplačati plačo, kot da bi delal in to do 18. v mesecu za vsak pretekli mesec in od bruto zneskov plač obračunati in izplačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davke od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je bil tožnik neopravičeno odsoten z dela, od 10. 3. do vključno 17. 3. 2009 in da je s tem huje kršil pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče se je pri svojem odločanju osredotočilo zgolj na odsotnost tožnika v obdobju od 10. 3. 2009 do 17. 3. 2009, ker obdobje od 2. 3. do 10. 3. 2009 očitno za sodišče ni relevantno, čeprav je to dejstvo dejansko neločljivo povezano z nadaljnjimi dogodki in je potrebno celotno zadevo gledati kompleksno ter tako celotno zadevo tudi presojati. Tožniku je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga, ker naj bi pri toženi stranki naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko od 2. 3. 2009 do 17. 3. 2009 ni prihajal na delo in za izostanek iz dela ni imel opravičenega razloga. Tožena stranka je tako poskušala dokazati, da je tožnik od 2. 3. 2009 dalje neopravičeno izostal z dela. Sodišče je v zvezi z izostankom sicer res navedlo, da navedeno ne drži in da gre lahko za neopravičeno odsotnost zgolj od 10. 3. 2009 dalje, vendar pa sodišče tega pri svoji končni odločitvi ni upoštevalo, ker naj ne bi bilo relevantno, kar pa seveda ne drži. Resnični razlog, da je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi je bil predvsem v tem, da tožnik ni pristal na zahteve svojega delodajalca, da mora ravnati nezakonito in opravljati mednarodne prevoze s kamionom, čeprav je bilo delodajalcu znano, da je bilo tožniku vozniško dovoljenje začasno odvzeto in sicer pri opravljanju prevoza za toženo stranko. Delodajalec ne more od delavca zahtevati, da bi ravnal v nasprotju z zakonom ter ga siliti v storitev prekrškov ali celo še česa hujšega. Zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik po 10. 3. 2009 ni imel nobenega opravičljivega razloga, da ni prišel na delo. Tožnik je dne 10. 3. 2009 prejel opozorilo tožene stranke, da je neopravičeno izostal iz dela od 2. 9. 2009 dalje, pri tem pa v opozorilu ni bil izrecno naveden datum, do katerega bi se moral tožnik vrniti na delo. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova odsotnost neopravičena najmanj od 10. 3. 2009 dalje. Tožnik je toženi stranki svojo odsotnost ustrezno obrazložil, čeprav je jasno, da je bilo postopanje tožene stranke pravzaprav zgolj manever in konstrukt namenjen temu, da se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč dobro vedela, da za tožnika nima nobenega ustreznega dela, dokler ne bo prejel vozniškega dovoljenja. Tožena stranka oziroma njen direktor sta bila seznanjena, da je bilo tožniku 24. 2. 2009 vozniško dovoljenje v Republiki Italiji začasno odvzeto, tožena stranka je bila tudi seznanjena, da je tožnik za čimprejšnjo rešitev situacije z italijansko policijo, založil svoj denar in da mu je direktor tožene stranke obljubil, da mu ga bo vrnil. Kljub svojemu lojalnemu postopanju do tožene stranke, pa ga je izigrala, saj tožena stranka tožniku denarja ni vrnila in mu je celo izrekla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je toženo stranko, v odgovoru na pisno opozorilo z dne 12. 3. 2009, jasno opozoril, da ne bo vozil, kot se je od njega zahtevalo, dokler bo mu odvzeto vozniško dovoljenje, saj ne vidi možnosti, da bi lahko svoje delo opravljal, dokler vozniškega dovoljenja ne dobi nazaj. Tožnik namreč pri toženi stranki nikoli ni opravljal nobenega drugega dela. Tako so povsem nesprejemljive navedbe sodišča, da bi tožnik moral opravljati morebitna druga dela, po navodilu direktorja in se pri tem oprlo na izpovedbo R.A., ki z ničemer ne pritrjuje takšnim sklepom sodišča, pač pa ravno nasprotno. Priča je namreč izpovedal, da je za pomožna oziroma druga dela zadolžen on sam, da pa določena dela, v zvezi s svojimi kamioni, opravijo vozniki sami. Sodišče pa sploh ni relevantno obravnavalo ključne okoliščine, da je direktor tožene stranke tožniku izrecno ukazal, da naj kamion zapusti in iz njega odstrani vse svoje predmete. Sicer pa iz ravnanja tožnika, ki je takoj po prejemu vozniškega dovoljenja hotel kontaktirati z direktorjem tožene stranke oziroma se je oglasil na sedežu tožene stranke, jasno izhaja, da je želel tožnik z delom nadaljevati, ko so mu vrnili začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Ker je tožena stranka zahtevala, da tožnik opravlja vožnje brez vozniškega dovoljenja, kot je to moral početi tudi R.A., bi moralo sodišče izvesti predlagani dokaz in opraviti poizvedbe o tem, kdaj je R.A. dejansko preklical vozniško dovoljenje oziroma dvignil novega in tudi glede njegovih voženj neposredno po dogodku v Italiji, saj bi s tem tožnik lahko dokazal in izkazal resnično stanje, kot ga je vseskozi zatrjeval in sicer, da je direktor pritiskal nanj, da takoj prekliče vozniško dovoljenje in da opravlja vožnje brez vozniškega dovoljenja. Dejstvo, da tožnik teh nezakonitih ravnanj, ki jih je od njega zahteval direktor tožene stranke, ni hotel storiti, je bilo povod, da je direktor tožnika dobesedno nagnal z dela in je to bil izključni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik prav gotovo ni nezakonito odklanjal dela in bi lahko priči G.G. in M.C., ki sta bila tudi delavca tožene stranke, izpovedala, da tožnik pri toženi stranki poprej nikoli ni opravljal nobenih drugih del, ki jih tudi ni bilo potrebno, razen morda čiščenja in pranja vozila, ki ga je vozil. Tožnik ni kršil pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je njegova odsotnost opravičena tudi za čas od 10. 3. 2009 do 17. 3. 2009, kajti tožnik je ostal doma, na podlagi izrecne zahteve direktorja tožene stranke. Sodišče pa je tudi neutemeljeno verjelo priči M.P., ki je izpovedal povsem drugače kot direktor tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni izkazala, da bi bilo s strani tožene stranke kakorkoli ugotovljeno, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je priglasil stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da tožnik v pritožbi nepravilno povzema razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predvsem je pomembno, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni upošteval opozorila in poziva, da takoj pride na delo in na delo ni prišel do vključno 17. 3. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako ni storilo s pritožbo uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič G.G. in M.C., saj dejstva, ki jih je tožnik želel dokazovati s predlaganimi dokazi, ne bi vplivala na drugačno odločitev v tem sporu. Priča G.G. ne bi mogel izpovedati ničesar v zvezi s tožnikovim izostankom v času 2. 3. 2009 do 17. 3. 2009 in je tožnik predlagal njegovo zaslišanje izključno le zato, ker je tudi priča imela pri toženi stranki podobno izkušnjo kot tožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev, do vseh navedb pa se sodišču ni potrebo opredeljevati. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjasni, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjasni, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke D.J. in priče M.P., S.J., J.B., I.P.J. in R.A.. Na podlagi zaslišanja prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku, v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, omogočila zagovor v razumnem roku in da je tožniku dne 7. 3. 2009 podala pisno opozorilo, po prvem odstavku 83. člena ZDR. V pisnem opozorilu je tožena stranka navedla, da tožnik od 2. 3. 2009 ne prihaja na delo ter da tožnik do 7. 3. 2009 delodajalcu ni sporočil razloga za svojo odsotnost. Tožena stranka je tožnika opozorila, da v kolikor ne bo prišel na delo, obstaja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik po prejemu opozorila dne 10. 3. 2009, na delo ni prišel, je pa toženi stranki dne 13. 3. 2009 poslal pisni odgovor na opozorilo in zapisal, da je dne 24. 2. 2009 ostal brez vozniškega dovoljenja, zato ne vidi možnosti, da bi lahko še naprej opravljal delo. Nato je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki ju je tožnik prejel 18. 3. 2009. Dne 24. 3. 2009 je tožnik pristopil na zagovor, vendar je izjavil, da se ne bo zagovarjal. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 110. člena ZDR. V izredni odpovedi je zapisala, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je od 2. 3. 2009 do vključno 17. 3. 2009 neopravičeno izostal z dela in kljub pisnemu opozorilu, ki ga je prejel 10. 3. 2009, da mora priti na delo, na delo ni prišel. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku za odsotnost, od 2. 3. 2009 do 7. 3. 2009, izdala pisno opozorilo, zato te odsotnosti ne bi smela vključiti v izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec ne sme, zaradi iste kršitve, enkrat delavca opozoriti na izpolnjevanje obveznosti, nato pa mu zaradi nje odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Zaradi kršitev, na katere je bil delavec opozorjen, delodajalec ne more več delavcu kasneje odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je tožena stranka dobro vedela, da za tožnika, dokler ne bo prejel vozniškega dovoljenja, pri toženi stranki ni nobenega ustreznega dela in da je direktor tožene stranke bil seznanjen, da je bilo tožniku 24. 2. 2009 vozniško dovoljenje v Republiki Italiji začasno odvzeto ter da je tožnik toženo stranko, na okoliščino glede začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, opozoril v odgovoru na pisno opozorilo z dne 12. 3. 2009. Namreč iz opozorila, pisne obdolžitve in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da tožena stranka tožniku ne očita, da ni opravljal dela (vozil tovornjaka) temveč mu očita, da je v obravnavanem obdobju neopravičeno izostal z dela. V skladu s pogodbo o zaposlitvi se je tožnik v 3. točki pogodbe o zaposlitvi zavezal, da bo, ob delu voznika v domačem in mednarodnem prometu, opravljal tudi druga opravila po nalogu in po razporedu dela, ki ga določi direktor.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi zavezal, da bo opravljal tudi morebitna druga dela, po navodilu direktorja. Glede na izpoved direktorja, da imajo pri toženi stranki veliko dela z vzdrževanjem vozil, parkiriščem, menjavanjem gum, pranjem, točenjem goriva, bi tožnik pri teh opravilih lahko pomagal. Sicer pa so o tem, da bi tožnik lahko pomagal pri nakladanju in razkladanju mobilnih hiš, izpovedale tudi priče S.J., J.B. in M.P..

Pritožbeno sodišče zaključuje, da bi tožnik dejansko moral priti na delo in ga opravljati, saj je osnovna delavčeva obveznost po 31. členu ZDR, da vestno opravlja delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela pri delodajalcu. V drugem odstavku 31. člena ZDR je zapisano, da mora delavec v primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, opravljati tudi drugo delo. Tožnik bi torej na delo moral priti, četudi mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje in ni mogel opravljati delo voznika. Še predvsem bi moral na delo priti po opozorilu, ki ga je prejel dne 10. 3. 2009, ko ga je tožena stranka opozorila, da če ne bo takoj prišel na delo, obstaja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. S tem, ko tožnik po 10. 3. 2009, kljub jasnemu opozorilu tožene stranke na delo ni prišel, je storil očitano kršitev in mu je tožena stranka zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da je tožena stranka izkazala, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev, izvedbo ostalih predlaganih dokazov pa je utemeljeno zavrnilo. Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo tudi pravilen materialnopraven zaključek o neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, zato očitane kršitve pravil postopka niso podane.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere more paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (350. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik krije svoje stroške pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspel.