Jedro

Nižji sodišči sta zavzeli pravilno stališče, da tožena stranka tožniku ne bi smela izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi za kršitev, na katero ga je opozorila s pisnim opozorilom, zato sta utemeljeno presojali zgolj obdobje od 10. 3. 2008 do 17. 3. 2008. Tožnik v spornem obdobju ni prišel na delo, pri čemer za svojo odsotnost ni imel opravičljivega razloga. S tem je kršil svojo temeljno obveznost opravljati delo, ki je bila določena tako v pogodbi o zaposlitvi kot tudi v zakonu. V skladu z 31. členom ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela pri delodajalcu. Upoštevajoč tožnikovo ignoriranje obvestila, s katerim ga je tožena stranka izrecno pozvala na delo, sta sodišči utemeljeno presodili, da je tožnik huje naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je zavrnilo reintegracijski zahtevek, reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo pravdnih stroškov. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je ugotovilo, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je bil od 10. 3. 2009 do 17. 3. 2009 neupravičeno odsoten z dela, pri čemer je sodišče tudi zaključilo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je tako z dejanskimi razlogi kot tudi s pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz vseh dovoljenih razlogov.“ Zatrjuje, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, saj je bil upravičeno odsoten. Navaja, da sta se sodišči nepravilno osredotočili zgolj na obdobje od 10. 3. 2009 do 17. 3. 2009, saj bi bilo potrebno pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi obdobje oz. dogodke pred očitano kršitvijo. Dne 27. 2. 2009 je namreč tožena stranka tožniku ukazala, da naj iz kamiona odstrani vse svoje predmete. Tožnik je torej bil doma na podlagi izrecne zahteve tožene stranke, pri toženi stranki pa ni bilo na voljo drugega dela kot opravljanje voženj. Opozarja na neverodostojnost zaslišanih prič ter napačno razlago listin. Ne strinja se z zaključki sodišča: da je bil postopek izredne odpovedi pravilno voden, da je izkazan (pravilno dokazan) razlog za izredno odpoved, da bi tožnik lahko opravljal drugo delo ter da je tožena stranka dokazala, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Slednjega po zatrjevanjih tožnika sodišče ni obrazložilo, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revident prav tako navaja, da sta zaključka sodišča, da je bil postopek izredne odpovedi pravilno voden ter da je dokazan razlog za izredno odpoved, v nasprotju z drugimi zaključki sodišča in da se sodbe ne more preizkusiti, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje revizija očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni zaslišalo predlaganih prič G. G. in M. C., katera bi lahko izpovedala o razlogih za tožnikov izostanek z dela.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija neutemeljena, ter sodišču predlaga, da jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo vseh tistih navedb, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 8. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in le-ti niso med seboj v nasprotju. Ker je sodbo moč v celoti preizkusiti, v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloči, katere dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev bo izvajalo. Sodišče je dolžno izvesti dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva (prvi odstavek 213. člena ZPP). Kadar oceni, da dokazni predlog oz. dejstvo, ki naj se z njim ugotovi, za odločitev v sporu ni odločilen, ali da je dokazni predlog nesubstanciran ali pavšalen, dokaza ni dolžno izvesti, mora pa zavrnitev obrazložiti. Če sodišče ne ravna tako, lahko njegovo postopanje, ki je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega sojenja, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi nižjih sodišč imata obrazložene zavrnitve predlaganih dokazov, zato ni moč ugotoviti očitane bistvene kršitve ZPP.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zaključilo, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče druge stopnje je namreč v prvem odstavku na 5. strani sodbe navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je tožena stranka izkazala (pravilno dokazala), da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Iz obrazložitve izhaja, da se je strinjalo s presojo ugotovljenih okoliščin in interesi, ki jih je sodišče prve stopnje podrobneje obrazložilo na 4. strani svoje sodbe. Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Zadostuje, da iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo ter da jih ni prezrlo (1). Nižji sodišči sta se opredelili tako do tožnikovih navedb o neobstoju drugega pogoja, potrebnega za zakonitost izredne odpovedi, kot tudi do drugih, za obravnavani spor bistvenih, navedb tožnika, kar pomeni, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave oz. da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana (2).

11. V skladu s prvim odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti s tem, ko je od 2. 3. 2009 do 17. 3. 2009 neupravičeno izostal z dela in kljub pisnemu opozorilu, ki ga je prejel 10. 3. 2009, da mora priti na delo, na delo ni prišel. 13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi zavezal, da bo ob delu voznika v domačem in mednarodnem prometu opravljal tudi druga opravila po nalogu in po razporedu dela, ki ga določi direktor tožene stranke. Dne 24. 2. 2009 so tožniku v I. začasno odvzeli vozniško dovoljenje. Dne 10. 3. 2009 je tožnik prejel opozorilo po prvem odstavku 83. člena ZDR, v katerem je tožena stranka navedla, da tožnik od 2. 3. 2009 ne prihaja na delo ter da do 7. 3. 2009 delodajalcu ni sporočil razloga za svojo odsotnost. Hkrati je tožena stranka tožnika opozorila, da v kolikor ne bo prišel na delo, obstaja možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub pozivu tožene stranke tožnik od 10. 3. 2009 do 17. 3. 2009 ni prišel na delo. Dne 13. 3. 2009 je toženi stranki poslal zgolj obvestilo, v katerem je navedel, da je dne 24. 2. 2009 ostal brez vozniškega dovoljenja, zato ne vidi možnosti, da bi lahko še naprej opravljal delo.

14. Nižji sodišči sta zavzeli pravilno stališče, da tožena stranka tožniku ne bi smela izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi za kršitev, na katero ga je opozorila s pisnim opozorilom, zato sta utemeljeno presojali zgolj obdobje od 10. 3. 2008 do 17. 3. 2008 (3).

15. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, sta nižji sodišči zaključili, da tožnik za svojo odsotnost od 10. 3. 2008 do 17. 3. 2008 ni imel opravičljivega razloga ter da je z neupravičeno odsotnostjo naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

16. S takšnimi zaključki revizijsko sodišče soglaša. Neutemeljeno je sklicevanje revidenta na dogodke pred obravnavano kršitvijo in na okoliščino, da do obravnavanega dogodka ni opravljal drugega dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in za katerega sta nižji sodišči ugotovili, da se je pri toženi stranki opravljalo. Sodišči sta utemeljeno presodili, da slednje ne vpliva na obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni vplival na obveznost tožnika, da prihaja na delo. Glede na obvestilo tožene stranke, ki je vsebovalo izrecen poziv k izpolnjevanju delovnih obveznosti, se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je bil odsoten z dela, ker je tako zahtevala tožena stranka. Za delovno razmerje je značilno, da je delavec tisti, ki se vključi v organiziran delovni proces delodajalca, v katerem mora v skladu z navodili delodajalca opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Delavec tako ni upravičen, niti da pogojuje nastop dela, niti da samostojno odloča, katera dela po pogodbi o zaposlitvi bo opravljal. Tožnik v spornem obdobju ni prišel na delo, pri čemer za svojo odsotnost ni imel opravičljivega razloga. S tem je kršil svojo temeljno obveznost opravljati delo, ki je bila določena tako v pogodbi o zaposlitvi kot tudi v zakonu. V skladu z 31. členom ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela pri delodajalcu. Upoštevajoč tožnikovo ignoriranje obvestila, s katerim ga je tožena stranka izrecno pozvala na delo, sta sodišči utemeljeno presodili, da je tožnik huje naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

17. Pri ugotavljanju, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, sta sodišči upoštevali okoliščine konkretnega primera in interese obeh strank. S presojo nižjih sodišč, da je v obravnavani zadevi podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, se strinja tudi revizijsko sodišče. 18. Vsled navedenemu revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo nižjih sodišč, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

19. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni in je bilo materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Tožnik z revizijo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičen do povrnitve revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 424/2007 z dne 19. 6. 2008. Op. št. (2): Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se do navedb strank, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. (Jan Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 300.) Op. št. (3): V sodbi opr. št. VIII Ips 250/2007 z dne 22. 4. 2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da delodajalec ne sme izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi tistih kršitev, za katere je delavca pisno opomnil na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR. Smisel pisnega opominjanja je v tem, da se delavca opozori na tiste kršitve, ki niso tako hude, da bi utemeljevale izredno odpoved. Hkrati se delavca opozori na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če svojih obveznosti iz delovnega razmerja ne bo izpolnjeval.