Jedro

Upoštevajoč strukturo vprašanj, njihovo vsebino in vrstni red ter odgovore tožnika, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive in določb ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v prvi točki izreka odločbe zavrnila prošnjo tožnika (roj. ... 2002, državljana Kraljevine Maroko) za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Določila je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti odločitve iz 1. točke izreka odločbe. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 2. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo s teh območij odstrani. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je prosilec dne 9. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 3. 2. 2023 ga je obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto, ki ga je prijela ob ilegalnem prihodu v državo. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 9. 2. 2023 je prosilec navedel, da ni član politične stranke ali organizacije in da še nikoli ni prestajal zaporne kazni. Iz Kraljevine Maroko je odšel junija 2022. Kot ciljno državo je navedel Italijo. V izvorni državi ima še starše, štiri sestre in šest bratov. Kar zadeva razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel, da v Maroku ni delal. Šolal se je, a je šolo zapustil, da bi z delom pomagal staršem. Delal je v trgovini in zaslužil približno 200 evrov mesečno.

3. Prosilec je v začetku osebnega razgovora najprej ponovil svoje osebne podatke. Navedel je, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, ki pa se mu na telefon več ne odziva, osebno izkaznico pa ima v Maroku pri telefonskem operaterju, kjer jo je pozabil pred odhodom iz države in jo brat skuša pridobiti. Zaključenih ima sedem razredov osnovne šole v kraju A. Šolanja ni nadaljeval, ker je začel delati in skrbeti za družino. Delal je v živilski trgovini. V Maroku ima še starše ter štiri sestre in šest bratov. Trije bratje so poročeni in skrbijo za svoje družine, tudi tri sestre so poročene, mlajši bratje in sestra pa še obiskujejo šolo. Starša ne delata. Finance so jim zadoščale za preživetje. Maroko je zapustil junija 2022 in legalno odšel v Turčijo, od tam pa ilegalno preko Bolgarije, Srbije in Hrvaške do Slovenije, kjer ga je prijela policija. Ciljna država mu je bila Italija, ker je tam delo in bi se lahko zaposlil. V Bolgariji za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker le-ta migrantov ne sprejema in jih vrača v Turčijo, na Hrvaškem pa ni želel ostati.

4. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je prosilec navedel zgolj, da jo je zapustil zaradi dela. Kljub delu ni imel velikega dohodka. Odločil se je iti v Evropo zaslužiti in pomagati staršem. Ko je razmišljal o migraciji, v Maroku ni iskal boljšega dela. V primeru, da bi v Maroku imel dobro plačano službo, le-tega ne bi zapustil. Drugih težav v Maroku ni imel. 5. V zvezi z zakonsko določenimi razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene pristojni organ v odločbi ugotavlja, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v Maroku. Nadalje iz prosilčevih navedb tudi ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano finančno krizo povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Ravno tako ni zatrjeval, da ne bi mogel dostopati do zdravnika ali kakšnih drugih institucij. Prosilec ravno tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Prosilec je namreč dejansko, sicer z opravljanjem občasnih del v različnih panogah, dostopal do trga dela. Glede na to, da je prosilec dejansko opravljal (po lastni subjektivni presoji sicer slabo plačana) občasna dela ne gre zaključiti, da mu je bilo onemogočeno dostopati do trga dela. Prosilec v postopku ni izkazal, da je bil kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka. Iz tega razloga je mogoče zaključiti, da ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja, kot je ta določena v 27. členu ZMZ-1. 6. Prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode, pristojni organ izjave prosilca, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Glede na navedeno, pristojni organ meni, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Pristojni organ tudi ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. Glede preostalih točk izreka odločbe se organ sklicuje na določbe desetega odstavka 49. člena, pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1, trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1. 8. V tožbi tožnik pravi, da če v postopku ni zatrjeval, da mu je bil onemogočen dostop do socialni storitev in izvajanja osnovnih pravic, bi morala tožena stranka v ugotovitvenem postopku v zadostni meri izpolniti obveznost sodelovanja s prosilcem v tem smislu, da bi mu postavila pravno-relevantna (pod)vprašanja in da bi v sodelovanju s prosilcem razčistila dejansko stanje. To pomeni, da pri ugotavljanju tveganja za preganjanje ali resno škodo pristojni organ ni nujno vezan in omejen na tista dejstva, ki jih samoiniciativno navede prosilec, še posebej ne, če so določena relevantna dejstva o državi izvora prosto dostopna in bi jih organ (ali sodišče) moral(o) priznati. Ustavno sodišče pravi, da mora v azilnem postopku pristojni organ po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. Po stališču Ustavnega sodišča RS mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobraževanja ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča (I Up 193/2017, 12. točka obrazložitve).

10. Odgovor tožene stranke je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost dne 16. 3. 2023. 11. Tožba ni utemeljena.

12. V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost v smislu člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. To določilo pravi, da _„države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.“_ Slovenski zakonodajalec drugega stavka tega določila ni jasno prenesel v ZMZ-1, zato je treba to določbo upoštevati, ki se tudi ujema s standardom, ki ga navaja pooblaščenka tožnika iz ustavnosodne prakse Ustavnega sodišča v azilnih zadevah. To je bistvo tega upravnega spora in sodišče ugotavlja, da predmetnega standarda tožena stranka ni kršila in sicer iz naslednjih razlogov:

13. V prošnji za mednarodno zaščito z dne 9. 2. 2023 je tožnik na izrecno vprašanje, zakaj se ne more vrniti v Maroko, povedal, da v Maroku ni dela in da je šolo zapustil, da bi delal in pomagal staršem. Povedal je, koliko je zaslužil v Maroku na mesec in da ni bilo konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil svojo državo. To je bilo sicer naslednje posebno in izrecno vprašanje uradne osebe. Na dodatno povabilo, če bi imel še kaj za dodati, je odgovoril nikalno. Kaj več od navedenega tožena stranka ni bila dolžna narediti tekom podaje prošnje na podlagi člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Na osebnem razgovoru dne 24. 2. 2023 je bil tožnik obveščen o možnosti, da se obrne na pravnega pooblaščenca B.. Na razgovoru je potrdil, da je delal v mestu C. in sicer v trgovini z živili. Opisal je, kako se preživljajo njegovi ožji in širši družinski člani,1 in je pojasnil, da se je dalo preživeti, ni pa bilo dovolj.2 Njegova cilja država je bila Italija, da bi tam delal. Na posebno vprašanje je povedal, da je Maroko zapustil, ker je delal in ni imel „dovolj velikega dohodka“, zato je šel iskat delo v Evropo. Delal je dnevno, brez pogodbe, imel je prilagojen delavnik. Drugega dela ni iskal, ker se je odločil, da bo šel v Evropo. To je bilo posebno vprašanje uradne osebe, namreč če je iskal tudi kakšno redno zaposlitev. Zato sodišče meni, da je tožena stranka preverila, ali je imel tožnik morda občutek, da je bil na trgu del diskriminiran zaradi kakšne osebne okoliščine. Tožnik je dobil še eno vprašanje, če je imel še kakšne druge težave v Maroku in je odgovoril negativno. Kasneje v razgovoru je povedal, da ko ni delal v trgovini, je delal kot kmetovalec in zaslužek ni bil zadosten. Na posebno vprašanje je odgovoril tudi, da ni razmišljal o preselitvi v drug kraj v Maroku, kjer bi morda lahko dobil boljšo službo. Za pot je porabil 7000 EUR in ta denar si je izposodil pri sorodnikih. Povedal je tudi, da nima nobenih pričakovanj z Slovenijo in naj ga pustijo naprej v Italijo. Na koncu je bil še enkrat pozvan, da lahko pove, kar bi bilo lahko pomembno za njegov postopek in ni ničesar dodal. Upoštevajoč navedeno strukturo vprašanj, njihovo vsebino in vrstni red ter odgovore tožnika, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost iz člena 4(1) Kvalifikacijske direktive in določb ZMZ-1. V preostalem delu, tako glede pogojev za status begunca kot subsidiarne zaščite, sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), pri čemer pripominja, da ko pristojni organ ugotovi, da ni izkazan razlog za preganjanje, tudi ni potrebno nadaljnje ugotavljanje vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja.

14. Tožnik ni podal nobenega dokaznega predloga in je zato sodišče ob upoštevanju neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah odločilo brez glavne obravnave, saj je lahko presojo opravilo zgolj na podlagi podatkov iz spisa (Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56).3

15. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Zadnje vprašanje na strani 3 zapisnika o osebnem razgovoru. 2 Ibid. prvi odgovor na strani 4. 3 Člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU se nanaša zgolj na preizkus pravnega sredstva in se torej ne nanaša na morebitno razveljavitev odločbe, zoper katero je vloženo to pravno sredstvo. Tako zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2013/32 ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito, tako da lahko države članice še naprej določajo, da je treba spis po taki razveljavitvi poslati temu organu, da sprejme novo odločbo (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 54; Alheto, C-585/16, odst. 145 in 146).