Jedro

Glede na to da je toženka pritožnika, kot izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tako ob vložitvi prošnje kot med osebnim razgovorom večkrat izrecno vprašala, zakaj se ne želi vrniti v izvorno državo, pritožnik pa je kot razlog vsakič navedel zgolj slab zaslužek, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bilo v konkretnem postavljanje kakršnokoli dodatnih vprašanj odveč in da je toženka svojo sodelovalno dolžnost izpolnila v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive II, pri čemer je po uradni dolžnosti pazila tudi, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. Tudi iz odločb Ustavnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnik, izhaja stališče, da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede njegove subjektivne ogroženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142-752/2023/4 (1222-02) z dne 1. 3. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10 dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil ta območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Na podlagi vprašanj, ki so jih uradne osebe toženke tožniku postavile v upravnem postopku, in tožnikovih odgovorov nanje (tožnik je večkrat poudaril, da je izvorno državo zapustil le zato, ker tam ni dovolj zaslužil), je ugotovilo, da je toženka svojo sodelovalno dolžnost v konkretnem primeru izpolnila v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive II1 in standardom Ustavnega sodišča, na katerega se sklicuje tožnik. V zvezi s pogoji za status begunca in subsidiarno zaščito je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sledilo toženkini utemeljitvi sporne odločbe. Pripomnilo je še, da če pristojni organ ugotovi, da ni izkazan razlog za preganjanje, nadaljnje ugotavljanje vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja ni potrebno.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ker toženka ni izpolnila vseh zahtev iz Kvalifikacijske direktive II in odločbe Ustavnega sodišča (v opombi se sklicuje na odločbe U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, U-I-292/09, Up 1427/09 z dne 20. 10. 2011 in Up-763/09 z dne 17. 9. 2009), po kateri bi morala po uradni dolžnosti paziti na nevednost in neukost prosilca. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožnikove izjave, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi ostal pri zdravi pameti. Čeprav pritožnikov odgovor kaže, da bi imela vrnitev v izvorno državo zanj težke posledice, mu toženka v tej zvezi ni postavila nobenega dodatnega vprašanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila v konkretnem primeru zavrnjena na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Prav tako ne poda argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.

8. Glede pritožbenega očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pritožnikove izjave, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi ostal pri zdravi pameti, Vrhovno sodišče opozarja, da pritožnik te izjave v tožbi ni niti omenil. Zato se sodišče prve stopnje, ki v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb, do nje tudi ni moglo opredeliti. Enako velja za pritožbeni očitek, da bi morala toženka pritožniku v tej zvezi na osebnem razgovoru postaviti dodatno vprašanje. Glede na to da je toženka pritožnika, kot izhaja iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, tako ob vložitvi prošnje kot med osebnim razgovorom večkrat izrecno vprašala, zakaj se ne želi vrniti v izvorno državo, pritožnik pa je kot razlog vsakič navedel zgolj slab zaslužek, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bilo v konkretnem postavljanje kakršnokoli dodatnih vprašanj odveč in da je toženka svojo sodelovalno dolžnost izpolnila v skladu s členom 4(1) Kvalifikacijske direktive II, pri čemer je po uradni dolžnosti pazila tudi, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu. Nenazadnje tudi iz odločb Ustavnega sodišča, na katere se sklicuje pritožnik, izhaja stališče, da je obseg ugotavljanja dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede njegove subjektivne ogroženosti. Pritožnik pa ob tem, da je toženka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, ni niti v tožbi, niti v pritožbi pojasnil, ugotavljanju katerih dejstev poleg že zatrjevanih naj bi bila namenjena dodatna vprašanja.

9. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).