Jedro

Revident sicer pravilno navaja, da tretji odstavek 72. člena ZTLR vzpostavlja izpodbojno domnevo dobrovernosti posesti, vendar sta sodišči šteli, da je ta izpodbita. Spričo dejstva, da tožnik kot solastnik nepremičnine, ki je bil hkrati tudi sopogodbenik darilne pogodbe, na podlagi katere je skupaj s tožencem pridobil solastnino na nepremičninah, je izključen obstoj njegove dobre vere. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi pa izhaja, da pravdni stranki nista nikoli sklenili pogodbe, s katero bi si sporni nepremičnini razdelili in določili mejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da njegov delež na parcelnih številkah 127 in 122/9, pripisanih k vl. št. ... k. o. ..., znaša 55/100-tin, delež toženca pa 45/100-tin, ter da je toženec dolžan tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo tožnik lahko vknjižil kot solastnik do 55/100-tin na navedenih nepremičninah.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravno posledico-svoj večji solastniški delež za 5/100-tin gradil na dveh trditvenih podlagah, in sicer na podlagi sklenjenega ustnega dogovora in njegove konvalidacije ter na podlagi priposestvovanja. Tožnik navaja, da je napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da solastnik solastnega dela nepremičnine ne more priposestvovati, ker naj bi bil zaradi nerazdeljene stvari nedobroveren, čeprav je zatrjeval sklenitev pravnega posla o razdelitvi stvari ter njegovo pravnoposledično konvalidacijo. Sodišči sta ravnali zmotno, ko nista uporabili tretjega odstavka 72. člena ZTLR, ki vzpostavlja izpodbojno zakonsko domnevo dobrovernosti posesti, ampak sta na podlagi druge pravne norme-solastninskega razmerja utemeljevali neobstoj dobre vere tožnika, čeprav je ta zakonitost posesti utemeljeval na podlagi sklenitve in realizacije pravnega posla o razdelitvi stvari. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prvostopenjsko sodišče tudi napačno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem priče in ogled na kraju samem, ki bi vodila do pravilne in zakonite sodbe. Tožnik je zato v reviziji predlagal, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da je spričo dejstva, da tožnik kot solastnik nepremičnine, ki je bil hkrati tudi sopogodbenik darilne pogodbe, na podlagi katere je skupaj s tožencem pridobil solastnino na predmetnih nepremičninah, izključen obstoj njegove dobre vere. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta pravdni stranki med seboj sklenili pravni posel, s katerim sta si solastni nepremičnini razdelili, ta ugotovitev pa je prestala drugostopenjski preizkus in je revizijsko sodišče nanjo vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št.73/2007-UPB in št. 45/2008). Nadalje se revizijsko sodišče strinja z razlogovanjem, da pravni posel o delitvi solastnih nepremičnin ni bil sklenjen, tudi iz razloga, ker je dejstvo, da tožnik uživa 61 m2 več zemljišča kot toženec, postalo pravdnima strankama znano šele, ko je nepremičnini odmerjal geometer. Posledično je tudi pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o neizvedbi ostalih predlaganih dokazov. Revizijsko sodišče s tem v zvezi v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje (tretji odstavek na 2. strani drugostopenjske sodbe).

7. Revident sicer pravilno navaja, da tretji odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) vzpostavlja izpodbojno domnevo dobrovernosti posesti, vendar sta sodišči v obravnavanem primeru šteli, da je ta izpodbita. Prvostopenjsko sodišče je namreč ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta si pravdni stranki sporni nepremičnini z dogovorom razdelili in določili mejo, zato je ob pomanjkanju drugačne trditvene podlage padla tudi zatrjevana dobrovernost posesti. Neutemeljene so revizijske navedbe, da toženec svojih trditev ni oprl na (dovolj) konkretne dejanske stanove in tako ni uspel izpodbiti zakonske domneve dobrovernosti oziroma dokazati nedobrovernosti posesti tožnika. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo navedel, da je zaradi njunega skupnega načina pridobitve predmetnih nepremičnin in zaradi njunega nadaljnjega solastninskega razmerja obstoj dobre vere pri tožniku izključen. Hkrati je zanikal obstoj kakršnegakoli dogovora s tožnikom glede delitve nepremičnin. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da toženčev odgovor vsebuje dovolj jasne in konkretne trditve, s katerimi je ugovarjal in izpodbijal dobrovernost zatrjevane tožnikove posesti.

8. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe tožnika, da je njegov zahtevek utemeljen spričo sklenjenega ustnega dogovora in njegove konvalidacije na podlagi pravil o realizaciji. Morebitna izpolnitev pogodbe namreč ozdravi le napako v predpisani obliki(1), ne povzroči pa pridobitve lastninske pravice. Ob tem pa revizijsko sodišče ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni obstajal (niti ustni) sporazum o delitvi nepremičnin, ta ugotovitev pa je prestala drugostopenjski preizkus in je revizijsko sodišče nanjo vezano.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

.Op. št. (1): Primerjaj 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih Ur. l. SFRJ, št. 29/1978-57/1989