Jedro

Potrebno je upoštevati celovitost odnosov zakoncev v obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja in predstavljajo dohodki le enega od elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, ker niso nič manj pomembne tudi ostale oblike dela.

Tisto premoženje, ki ga zakonec npr. podeduje ali dobi kot darilo je njegovo posebno premoženje, s katerim samostojno razpolaga in ga lahko tudi vloži v skupno premoženje, pri določitvi deležev na skupnem premoženju pa je tak vložek posebnega premoženja pravno odločilnega pomena.

Odločitev o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju pomeni pravno presojo, ki ima podlago v materialnopravni normi (in ne v določbi 216. čl. ZPP); z njeno razlago sodišče oceni, kaj naj upošteva kot prispevek k skupnemu premoženju.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) in glede pravdnih stroškov (3. točka izreka) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi .

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju, ki ga sestavlja premoženje pod točko 1/a, b in c izreka pravnomočne sodbe naslovnega sodišča z dne 30.10.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cp 165/2004 z dne 19.4.2005, 60 % v korist tožeče stranke in 40 % v korist tožene stranke ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek (po priznanju tožnici 80-% deleža na skupnem premoženju). Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.094.716,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9.6.2006 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Tožnica v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ter odredi, da se obravnava opravi pred drugim senatom. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka v nakazani smeri (celoten sklad skupnega premoženja), temveč je ponovilo dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem strank o dejstvih, o katerih sta stranki že izpovedovali (zato so te naknadne izpovedi pravno neupoštevne), ugotovilo, da sta deleža strank na skupnem premoženju, ki se nahaja v Republiki Hrvaški enaka, o čemer je že pravnomočno razsojeno, ni pa v celoti odpravilo ugotovljene sodbene pomanjkljivosti in nasprotja (kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), na katere je višje sodišče opozorilo. Sodišče je v ponovnem postopku po prostem preudarku razsodilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 60 %, toženca pa 40 %. Sodišče je ponovno zmotno in napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, podane pa so ponovne kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nesporno se je ugotovilo, da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala avgusta 1994 in ne avgusta 1995, kot ugotavlja prvostopno sodišče, skupno premoženje pa ni nastajalo do leta 1994, temveč do leta 1992, z dnem, ko se je opremila in pričela poslovati kemična čistilnica v K., kar dokazuje v spis vložena odločba o odmeri davka iz dejavnosti tožnici za leto 1992 in dokazila o najetih posojilih v letu 1991 in 1992 za opremo čistilnice, dejansko pa so se posojila odplačala v letu 1994. Sodišče ugotavlja, da je prispevek strank pri pridobivanju skupnega premoženja iz naslova delovne dobe enak, manjkajočo delovno dobo tožnice sodišče zapolni z neprijavljenim delom, skrbjo za vzgojo otrok in gospodinjskim delom. S tako ugotovitvijo se tožnica strinja. Ne more pa se strinjati s pavšalno ugotovitvijo, da sta iz naslova svojih prihodkov k nastanku skupnega premoženja prispevala enako, ob nespornem dejstvu, da je dejavnost čistilnice v KA. predstavljala glavni vir prihodka za ustvarjanje skupnega premoženja, k temu prihodku pa naj bi s svojim delom prispeval tudi toženec. Sodišče sicer obširno povzema izpovedi prič o delu strank v čistilnici in ugotovi, da iz teh izpovedi ni moč trditi, da je katera prispevala več. Izpoved toženčevih prič o njegovem delu sodišče nekritično povzema kot resnične, čeprav se je izkazalo, da so prirejene navedbam toženca in v končni fazi tudi sodišče ugotavlja, da so neresnične (R.D. in L.P. - usposobitev kemične čistilnice s toženčevo dediščino, priča B.R. - devize za eno stanovanje), zato so izpovedi teh prič neverodostojne. Nesporno se je ugotovilo, da je toženec vodil poslovne knjige (ni pa se ugotovilo, ali je vodil celotno računovodstvo tožničine dejavnosti) in opravljal enostavnejša popravila strojev. Ob ugotovitvi, da je toženec bil do 5.1.1978 zaposlen v Sloveniji, kjer je s starejšim sinom tudi živel, od 6.1.1978 do upokojitve, dne 6.1.1992, pa v Z., ob ugotovitvi, da je tožnica delala od leta 1969 v tej čistilnici in tudi živela z mlajšim sinom v KA., je zelo neprepričljiva ugotovitev, da gre tožencu pravno priznan prispevek k prihodku čistilnice. Vodenje poslovnih knjig in enostavnejša popravila strojev ne pomenijo prispevka k ustvarjanju prihodka dejavnosti, temveč delo, ki je naročeno in se plača, v konkretnem primeru je to šteti kot normalno pomoč zakonca. Po nasprotnem razlogovanju bi pomenilo, da so računovodski servisi, ki vodijo podjetnikom oz. obrtnikom poslovne knjige, kakor tudi osebe, ki vzdržujejo osnovna sredstva podjetnika, udeleženi pri njegovem prihodku oz. dobičku. Predvsem pa toženec, glede na svojo krajevno oddaljenost in službo ne more in ni dokazal, da je vodil in organiziral delo dejavnosti, kar je bilo vprašljivo tudi za pritožbeno sodišče in na kar je že opozorilo, izpodbijana sodba pa ponovno o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Upoštevajoč oddaljenost KO. do KA., S. do KA. in Z. do KA. je zelo vprašljivo toženčevo prihajanje v čistilnico pred nastopom dela in sploh delo v čistilnici, zlasti pa vodenje in organiziranje dela. Da toženec ni delal v čistilnici do prezaposlitve v Z. dokazuje njegovo pismo tožnici, v katerem navaja, da sta bila par dni skupaj. O tem pismu, ki predstavlja odločilno dejstvo, pa izpodbijana sodba ponovno nima razlogov. Dejavnost čistilnice v KA. je lahko ustvarila, vodila in poslovanje dvignila na najvišji možni nivo zagotovo samo tožnica, saj je bil toženec od leta 1969 do 1978 zaposlen v Sloveniji, kjer je tudi živel s starejšim sinom. V kolikor sodišče ugotavlja, da gre tožencu prispevek k ustvarjanju prihodka tožničine dejavnosti, bi moralo istočasno ugotoviti prispevek tožnice k plači toženca iz naslova gospodinjskih del oz. pomoči, ki mu jo je kot zakonska partnerka tekom trajanja zakonske skupnosti nudila. Upoštevaje, da sodišče ni moglo opraviti primerjave dohodka pravdnih strank, bi pri odločanju o prispevnem deležu strank k nastanku skupnega premoženja moralo upoštevati spremljajoče listinske in druge dokaze ter zakonske predpise. Nesporno dejstvo je, da je bila nosilec obrti tožnica, ustvarjen dobiček je zaslužek nosilca obrti in ne more biti prihodek tretje osebe, premoženje obrtnika pa je skupno premoženje zakoncev, kar pomeni, da zakonec ne more biti udeležen na dobičku kot finančnem rezultatu obrtne dejavnosti, temveč le na premoženju obrtnika, to pa posledično dokazuje večji prispevek tožnice k ustvarjanju skupnega premoženje, ob istočasni nesporni ugotovitvi, da je dejavnost čistilnice bila vir sredstev za ustvarjanje drugega, zlasti nepremičnega premoženja. Posojilna pogodba za nakup stanovanja v KA. se glasi na ime tožnice, kar dokazuje njeno kreditno sposobnost. Pogodba o vezavi 1.930 USD se glasi nanjo, kar dokazuje, da je razpolagala z 2.000 USD, ki jih je daroval stric iz A., o tem pa izpodbijana sodba zopet nima razlogov. Upoštevaje navedeno in dokazano dejstvo, da je tožnica od leta 1969 dejansko delala v čistilnici v KA., ki je poslovala v dveh izmenah s štirimi ali petimi delavci, ne gre pozabiti, da je v času bolniškega staleža prejemala nadomestilo plače, da v času njenega bolniškega staleža čistilnica ni bila zaprta, krajevno oddaljenost in ločenost toženca in njegovo zaposlenost v državni službi, bi moralo sodišče iz naslova višjih prihodkov tožnice že po prostem preudarku in izkustveno le tej priznati vsaj za 15 % večji delež na skupnem premoženju, pri čemer je ugotovitev sodišča o prispevku toženca k ustvarjanju prihodka tožnice, z vodenjem poslovnih knjig in popravili strojev pravno zmotna in je zato podana napačna uporaba materialnega prava. Protispisni zaključek sodišča je ugotovitev, da je toženec v času zakonske zveze razpolagal s posebnim premoženjem (dediščina oz. kupnina od prodane hiše v S.), ki ga je porabil za skupni namen, za pridobivanje obravnavanega premoženja. Toženec je zatrjeval, da je to posebno premoženje uporabil kot zagonska sredstva pri odprtju čistilnice v KA., kar se je izkazalo za neresnično, drugačnih trditev ni podal, tožnica pa je zatrjevala, da denarja od prodaje hiše v S. ni videla in v kolikor ga je toženec prejel, je s tem denarjem pokril stroške dolgoletnega pravdanja s prvo ženo. Toženec tudi ni dokazal, da bi prejel celotno kupnino, razen 15.000 DIN, naslednji dan po sklenjeni poravnavi z ženo leto 1971. Da toženec ni razpolagal s posebnim premoženjem pa dokazuje tudi njegovo pismo tožnici, v katerem navaja, da sta vse ustvarila s krediti in svojim delom. Ugotovitev sodišča je zato zmotna in ne izhaja iz izvedenih dokazov in ne iz podanih navedb in trditev strank. Ugotovitve sodišča o denarnih sredstvih na hranilni knjižici, odprti na ime Š.Ž., so zmotne, ne izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v tem delu ponovno enako odločilo, ne da bi izvedlo kakršenkoli nov dokaz. Dejstvo je, da toženec ni vedel, da je tožnici oče daroval 10.000.000 ITL, ki jih je položila na to hranilno knjižico in v kolikor bi bila ta knjižica skupna oz. bi bila skupna denarna sredstva na tej knjižici, bi toženec vedel za darovani denar in ne bi oporekal temu darilu (4. točka odgovora na tožbo), kar dokazuje, da toženec za obstoj te knjižice ni vedel, dokler je tožnica ni priložila tožbi. Tožnica je pojasnila, da je 5.000.000 ITL, ki jih je darovala Š.Ž. za rojstni dan in priložila pismu (1.10.1988), vložila v izgradnjo hiše na otoku V. (in ne k nakupu opreme, kot to zmotno ugotavlja sodišče na 14. strani sodbe) in dejstvo, da jih ni položila na hranilno knjižico, ne dokazuje ničesar. Sodišče je darovanih 5.000.000 ITL štelo kot tožničino posebno premoženje, 8.000.000 ITL, dvignjenih za plačilo kupnine za poslovni prostor v K., kar predstavlja nekaj več kot 10 % kupnine, pa ji ne priznava kot njeno posebno premoženje in sledi pavšalnim dokazno nepodprtim navedbam toženca o teh sredstvih. Hranilna knjižica je bila odprta na ime Š.Ž., tožnica pa je bila pooblaščenka in je edina fizično razpolagala s to knjižico, kar že samo po sebi dokazuje, da denarna sredstva ne morejo biti skupna. Glede na to, da je knjižica bila odprta v Italiji in glede na to, da toženec zatrjuje, da kot carinski uslužbenec ni smel imeti deviznih prihrankov, ni razloga, v kolikor bi bila denarna sredstva skupna, da ne bi bil na tej knjižici pooblaščen oz. bi bila odprta na njegovo ime. Toženčeve navedbe, podane v odgovoru na tožbo v zvezi z razlogi odprtja hranilne knjižice na ime Š.Ž., pa so neprepričljive in neresnične. Toženec navaja, da je hranilna knjižica bila odprta v Italiji zato, da jima ne bi bilo potrebno denar nositi čez mejo. Glede na to, da v tistem času plačilni promet fizičnih oseb s tujino ni bil možen, bi denar, v kolikor zatrjuje, da je bil skupen, vsekakor morala prenesti čez mejo, v kolikor bi ga želela položiti na to hranilno knjižico. Toženec je sam s seboj v nasprotju. Nesporno se je parcela v M. prodala za gradbeno obrtniško dokončanje poslovnega prostora (toženec temu ni oporekal). Iz izpovedi priče M.F. izhaja, da se je prodala za 18.000 DEM, kar predstavlja cca. 20 % kupnine za poslovni prostor. Namen darovalca je več kot dokazan. Toženec potrjuje v pismu tožnici, da ji je oče zbolel, kar ji je onemogočilo nadaljnje šolanje oz. napredovanje, potrdi, da ji je zaradi te okoliščine bila darovana najboljša parcela. Tožničina sestra, priča M.G., potrdi, da je oče tudi njej daroval na enak način parcelo, potrdi, da je bila darovana na ime obeh strank iz razloga eventuelne gradnje in s tem v zvezi pridobivanje posojil. Priča je potrdila, da je bila navzoča pri podpisu očetove izjave leta 2000, ker je on tako hotel in s katero pojasnjuje svoj daritveni namen. Toženec je v odgovoru na tožbo zapisal, da mu tožničin oče ni hotel posoditi denarja za opremo čistilnice, čeprav je prejel zaostalo italijansko pokojnino, enako je izpovedal na obravnavi 19.9.2001. Iz teh navedb in izpovedi ter dejstva, da ni vedel za darovanih 10.000.000 ITL, je mogoče zaključiti, v kakšnih odnosih je bil toženec s tožničinim očetom in da ta zagotovo ni imel namena darovati tožencu najboljšo parcelo, temveč, da je bila parcela pisana tudi nanj, zgolj iz razloga, ker je bil v času daritve zaposlen v državni službi in s tem imel možnosti pridobitve posojil. Višje sodišče je že opozorilo prvostopenjsko sodišče na neprepričljivost zaključka glede darilne pogodbe oz. daritvenega namena. Sodišče prve stopnje pa je ponovno enako odločilo, ne da bi v tej smeri izvedlo kakršenkoli nov dokaz in ugotovilo, da podana izjava pomeni prirejanje vsebina darila potrebam pravde, pri čemer še protispisno povzema (razlaga) izpoved priče M.G.. V posojila in način vračanje le-teh se tožnica ne spušča in meni, da je to za odločitev v sporu nebistveno, navede le, da je protispisna ugotovitev sodišča, da ni oporekala trditvam toženca, da je sam po prenehanju življenjske skupnosti vrnil 8.000.000 ITL Italchimiki, kajti tožnica je zatrjevala, da sta se s tožencem dogovorila, da preostanek dolga plačata vsak pol, kar sta tudi storila. Sodišče tudi ni upoštevalo razloge sklepa pritožbenega sodišča glede predložitve dokazila o vračilu posojila zakoncema U. in ponovno šteje, da je tožnica morala vedeti za naknadno sposojenih 6.000 DEM, ker je to listino sama predložila. Iz te listine ni razviden datum najema dodatnih 6.000 DEM, tožnica pa ponavlja, da je listino prejela od posojilodajalca za potrebe tega postopka. Tožnica je prepričana, da je dokazala, da je v skupno premoženje vložila darovanih 5.000.000 ITL (v izgradnjo hiše na otoku V.), darovanih 2.000 USD (vezava sredstev kot pogoj za pridobitev posojila za nakup stanovanja v KA.), darovanih 8.000.000 ITL (za nakup poslovnega prostora v K.), darovanih 10.000.000 ITL (v nakup strojne opreme za čistilnico), 18.000 DEM od prodane darovane parcele v M. (za gradbeno obrtniško dokončanje poslovnega prostora). To njeno posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje v Sloveniji, razen 5.000.000 ITL in 2.000 USD, pa zagotovo predstavlja večji delež kot ji ga je sodišče prisodilo, pri čemer je potrebno upoštevati, da je bila nosilec obrtne dejavnosti, katera predstavlja glavni vir zaslužka za ustvarjanje skupnega premoženja, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, zato je njen zahtevek v celoti utemeljen. Tožnica predlaga pritožbenemu sodišču, za primer, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, da se odredi, da se obravnava opravi pred drugim senatom, saj je več kot očitno, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s 1. odst. 362. čl. ZPP in v ponovnem odločanju ugotavlja nova protispisna dejstva. Glede na to, da je o skupnem premoženju na Hrvaškem in deležev na njem pravnomočno odločeno, tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče odloči o tožbenem zahtevku (358. čl. ZPP).

Zoper sodbo se pritožuje po pooblaščencu tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da gre predvsem za zmotno uporabo materialnega prava, saj bi se na podlagi že izvedenih dokazov lahko zaključilo tudi z drugačno, po njegovem mnenju edino pravilno ugotovitvijo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Meni pa, da je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje nepravilno ugotovilo in tudi storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je potrebno upoštevati stališče pritožbenega sodišča, da je pri določitvi deležev treba upoštevati celovitost odnosov zakoncev v vsem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja in pa, naj se v ponovnem postopku... obravnava celoten sklad skupnega premoženja pravdnih strank..., tega pa izpodbijana sodba očitno ni upoštevala ali pa ni upoštevala v zadostni meri. Med istima strankama je bila zaključena enaka pravda glede premoženja, ki se je po razpadu skupne države znašlo na območju sosednje države Republike Hrvaške. V tej pravdi je bilo ugotovljeno, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (poleg dela, za katerega je bilo ugotovljeno, da je izključna last toženca in ne predstavlja skupnega premoženja). To premoženje, ki se je znašlo v drugi državi in za katerega je ugotovljen enak delež pravdnih strank, sta isti pravdni stranki pridobili v istem obdobju, v katerem sta pridobili tudi premoženje, ki je predmet te pravde, ki pa se je po razpadu skupne države znašlo v Republiki Sloveniji. Zato bi to moralo biti upoštevno tudi v tej pravdi in je višina deleža iz omenjene pravde ključ za ugotovitev višine tudi v tej pravdi. Deleža bi zato morala biti enaka tudi v tej pravdi in je sodba hrvaškega sodišča glede višine deleža pravdnih strank na skupnem premoženju za to pravdo res iudicata. Gre v enem in drugem primeru za skupno premoženje istih pravdnih strank, za enak način pridobitve skupnega premoženja, ne glede na to, kje se je premoženje (ali njegov del) znašlo po razpadu skupne države in tudi za enak prispevek vsake stranke. Tudi postopek ugotavljanja skupnega premoženja je v obeh državah enak, saj temelji na istem ZPP, sedanje spremembe ZPP nanj niso veliko vplivale, ker je njegov pretežni del bil izpeljan in tudi zaključen po prejšnjem ZPP (iz prejšnje skupne države). Da sta deleža enaka navaja v obrazložitvi tudi izpodbijana sodba, ko navaja, da "trditve strank o prispevku k ustvarjanju skupnega premoženja potrdijo tudi zaslišane priče" in nadaljuje, da "iz izpovedi teh ni mogoče trditi, da je katera prispevala več". Te navedbe tudi držijo in jih je izpodbijana sodba tudi dobro obrazložila, v nasprotju pa so z izrekom izpodbijane sodbe, saj v izreku deleža nista enaka in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba je tudi dokaj nekritična do trditev tožeče stranke. Ves čas namreč trdi, da je bila lastnica opreme v čistilnici v KA., po citirani pravnomočni sodbi Občinskega sodišča v KA. pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila le "poslovodja", tako kot je to pred njo bil M.B.. Zato bi se tudi njen zaslužek v tem obdobju moral oceniti drugače, v zvezi s tem pa naj bi bil tudi njen prispevek k pridobitvi skupnega premoženja. Tudi strokovni izpit je delala v I. 10.5.1969 in ne 1972 leta, kot trdi. To pa naj bi vplivalo na odločitev o njenem zahtevku, kaže pa o njeni resnicoljubnosti, kljub opozorilu na posledice krivega pričanja. Enako velja za njene trditve o "teti Š.", ki pa je bila le njuna dobra znanka in ji zato ni dala 5.000.000 LIT, saj zakaj bi ji to dala. Seveda, če pa bi bila teta, pa bi morda za to imela razlog, neresnična pa je trditev o teti. Nelogično je tudi, zakaj bi ta ista "teta Š." nesla čez mejo denar in tvegala pred italijansko carino, če je bila njuna hranilna knjižica na O., torej v Italiji. Sodba je tudi pristranska v korist tožnice na škodo toženca. Tako skoraj ignorira izjavo ključne priče L.M., prav tako izjavo zelo pomembne priče L.P., ki pa je več kot 20 let osebno delala v čistilnici in ve veliko o pridobitvi premoženja. Povedala je, da je osebno zamenjala več kot 40.000 DEM, katere pa je toženec odnesel v Italijo zaradi plačila opreme za čistilnico v K., kar pa je potrdil tudi Italijan C. in izrecno izjavil, da je toženec plačal vse obveznosti za tožnico, nanaša pa se na opremo za čistilnico. To potrjuje tudi dejstvo, da je imela tožnica takrat izgubo pri delu, saj je o tem v spisu dokumentacija DURS, ki pa je očitno malo ali pa sploh ni upoštevana. Čeprav je vse to v korist in ne v škodo tožencu, je izpodbijana sodba drugačna. Toženec ni nikoli priznal tožnici 10.000.000 ITL, čeprav iz izpodbijane sodbe izhaja drugače, enako velja za potrdilo osnovne šole v zvezi z izjavo priče D.J., J.P., M.B., izjavo priče M. iz vrtca K.. Ker vsi ti dokazi kažejo drugače, je izpodbijana sodba v tem z nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka, poleg zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za stroškovno odločitev. Tožnica je zahtevala veliko višji (80 %) delež na skupnem premoženju, toženec pa je takoj ponujal in bil pripravljen sprejeti in priznati enak (50-%) delež, saj se zaradi deleža ni pritoževal niti zoper prejšnjo sodbo. Izpodbijana sodba ugotavlja, da naj bi bil delež tožnice le nekaj višji od deleža toženca. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Na ta način ji je torej priznalo le 10 % zahtevanega deleža, 20 % njenega zahtevka pa je zavrnilo. Zato je njen uspeh v pravdi po izpodbijani sodbi le 10 %, toženčev pa 20 % in bi pri ugotovitvi višine stroškov po načelu uspeha v pravdi morala tožnica in ne toženec povrniti stroške nasprotni stranki, zapisano pa je ravno obratno (poleg napake pri imenu toženca - B. namesto G.). Izpodbijana sodba sicer govori o medsebojnem pobotu stroškov, vendar to ni razvidno, gre pa za tako visoke zneske in se jih ne da preizkusiti. Zato predlaga, da se sodba spremeni, tako da se ugotovi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške, glede na uspeh v pravdi, pri čemer naj se upošteva tudi pritožbene stroške, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, da se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K pritožbi tožnice: Tožničine pritožbene navedbe gredo pretežno v smeri izpodbijanja dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, sklicevanja na neocenjene, a izvedene dokaze, zaradi izpodbitja sprejete dokazne ocene in napačne materialnopravne presoje določenih okoliščin (kot prispevka zakoncev) pri pridobitvi obravnavanega skupnega premoženja, ki so po presoji pritožbenega sodišča utemeljene v obsegu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pomen "dela" iz 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pravilno uporabilo, tudi v povezavi z ostalimi zakonskimi določbami, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Ne gre samo za fizično delo ali z delom (v okviru zaposlitve oz. obrti) pridobljena denarna sredstva, ampak za skupek različnih aktivnosti zakoncev, usmerjenih pridobitvi (ali ohranitvi) skupnega premoženja v smislu 59. čl. ZZZDR in v okviru tega tudi vlaganja denarnih sredstev iz posebnega premoženja zakoncev. Sodišče prve stopnje se ni oprlo le na izpovedi prič D., P. in R. (za pritožbo spornih v delu izpovedi glede usposobitve čistilnice v KA. s toženčevo dediščino in glede deviz za eno stanovanje), ampak tudi na priče R.G., T.B., M.B., A.G., Z.K., M.G. in N.M., iz izpovedi vseh prič pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča izhaja prepričljiv zaključek, da je v čistilnici v KA. delala tožnica, pomagal pa tudi toženec, predvsem z vodenjem poslovnih knjig in popravili strojev, nabavo kemikalij ( kar tudi za pritožbo ni sporno) in (le) v tem smislu je tudi razumeti (razlagati) toženčevo delo v čistilnici. V zvezi z ugotovitvami o enakih prispevkih pravdnih strank prvostopenjsko sodišče (na 10. strani sodbe) namreč upošteva pri toženčevem prispevku plačo in delo (pomoč) v čistilnici, pri tožničinem pa dohodek obrtnice ter delo gospodinje in matere in pojasnjuje, da zbrani podatki o dohodkih ne potrjujejo tožničinih trditev o njenem višjem dohodku in posledično deležu. Res prvostopenjsko sodišče ni moglo opraviti primerjave dohodkov pravdnih strank in ima pritožba prav, ko opozarja, da je treba upoštevati, da je bila tožnica nosilka obrti in je ustvarjen dobiček zato (njen) zaslužek kot nosilca obrti, vendar je na drugi strani treba upoštevati tudi toženčevo plačo in njegovo delo (pomoč tožnici) v čistilnici v ugotovljenem obsegu, saj je potrebno upoštevati celovitost odnosov zakoncev v obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja in predstavljajo dohodki le enega od elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, ker niso nič manj pomembne tudi ostale oblike dela. Pri tem se pritožba sklicuje na toženčevo pismo tožnici, "da sta bila skupaj le po par dni", kar sodišče ni ocenilo, kar pa ob upoštevanju obsega toženčeva prispevka v čistilnici (ki običajno ni vsakodnevno) niti ni odločilno. Zato pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče sprejemljivo obrazložilo, da sta pravdni stranki z delom in dohodki približno enako prispevali k ustvaritvi skupnega premoženja, odločilno pa je pri tem še zatrjevano posebno premoženje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožba utemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča o neprepričljivi trditvi tožnice o hranilni knjižici na O., ki se je glasila na ime "tete" dobrotnice Š.Ž., katera ji je večkrat podarila razne vsote denarja in tako privarčevala 12.827.595 ITL. Tožnica je navedene trditve dokazovala s predloženo hranilno knjižico in tudi sodišče prve stopnje (stran 12 sodbe) ugotavlja, da njene trditve potrjuje potrjena hranilna knjižica, ki potrjuje sukcesivno polaganje in dvigovanje sredstev v obdobju od 26.4.1984 do 13.2.1992, o obstoju salda 17.2.1988 v višini 12.827.595 ITL in o dvigu 8.000.000 ITL na dan 15.10.1990 ter tudi polog 10.000.000 ITL na dan 19.12.1990 (darilo očeta) in dvige 1.000.000 ITL na dan 29.1.1992 in 13.2.1992 še 9.000.000 ITL. Ni mogoče oporekati pritožbi, ko opozarja na dejstvo, da toženec ni vedel, da je tožnici oče podaril 10.000.000 ITL (in se sklicuje na njegove navedbe v odgovoru na tožbo), ki jih je tudi položila na to hranilno knjižico, v kolikor bi bila ta knjižica oz. denarna sredstva na tej knjižici skupna, kot je trdil, pa bi toženec za podarjeni denar nedvomno vedel. Toženec je v zvezi s trditvami, da gre za skupno hranilno knjižico oz. skupna sredstva, predlagal zaslišanje priče P.L., hčere pokojne Ž.Š., ta dokazni predlog pa je v ponovnem postopku (na naroku 7.10.2005) umaknil, kar pa prvostopenjsko sodišče (dokazno) ni upoštevalo. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek prvostopenjskega sodišča o skupnih denarnih sredstvih pravdnih strank na hranilni knjižici na O. ne prepriča oz. so razlogi celo v nasprotju, saj že sodišče samo ugotavlja, da tožničine trditve potrjuje predložena hranilna knjižica, ki potrjuje "sukcesivno polaganje in dvigovanje sredstev v obdobju od leta 1984 do 1992...", v letu 1992 pa je pričela s poslovanjem čistilnica v K..

Pritožba ponovno utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje, ob jasni izjavi tožničinega pok. očeta, potrjeni z izpovedjo priče M.G., ni imelo podlage za zaključek, da je pok. tožničin oče podaril parcelo v k.o. M. obema zakoncema. Kot je pritožbeno sodišče že opozorilo, je res to storil leta 1980, vendar je 20.12.2000 podal izjavo pri notarju in pojasnil, "da ker je hčerka mislila, da bosta z možem gradila, se je darilna pogodba napisala tudi na toženca, ker je bil zaposlen in bi lahko prejel posojilo". To pa je potrdila tudi priča M.G., tožničina sestra in je drugačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z izpovedjo te priče (list. 127 spisa - "zaradi lažje pridobitve kredita sta bila na parcelo zapisana oba"), kar kaže na bistveno kršitev določb ZPP.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o protispisnosti zaključka, da je toženec v času zakonske zveze razpolagal s posebnim premoženjem (dediščina oz. kupnina od prodane hiše v S.), ki ga je porabil za pridobivanje skupnega premoženja. Toženec je zatrjeval, da je to posebno premoženje porabil za zagonska sredstva pri odprtju čistilnice v KA., kot pa je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (11. stran sodbe) te njegove trditve ne držijo, drugačnih trditev pa ni podal. V zvezi s prvostopenjskimi zaključki o najetih posojilih in vračanju posojil pritožba nima konkretnih razlogov in napačno povzema obrazložitev na 13. strani sodbe v zvezi s posojilom pri zakoncih U., utemeljeno pa pritožba napada prvostopenjsko ugotovitev, da je darilo tete Š. (5.000.000 ITL) tožnica porabila za nakup opreme v poslovnem prostoru, saj je vseskozi zatrjevala, da je to vložila v izgradnjo počitniške hiše na otoku V.. Pritožba meni, da je tožnica dokazala, da je v skupno premoženje vložila tudi posebno premoženje (že omenjenih 5.000.000 ITL, podarjenih 2.000 USD s strani strica iz A. (vezava sredstev za pridobitev posojila za nakup stanovanja v KA., o čemer pa izpodbijana sodba ponovno nima nobenih razlogov), 8.000.000 ITL (hranilna knjižica na O. - za nakup poslovnega prostora), 10.000.000 ITL (darilo očeta - za nakup strojne opreme v čistilnici), 18.000 DEM od prodane parcele v M. (za gradbeno obrtniško dokončanje poslovnega prostora) in kar, vloženo v skupno premoženje v Sloveniji (razen 5.000.000 ITL in 2.000 USD) predstavlja večji delež kot ji ga je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo le podarjenih 10.000.000 ITL in 5.000.000 ITL (kar pa je tožnica zatrjevala kot vložek za počitniško hišo na otoku V.), ne pa ostalih zatrjevanih sredstev, kar pa je tudi za pritožbeno sodišče sporno, kot je predhodno tudi že vse obrazložilo (dvig 8.000.000 ITL na hranilni knjižici na O., 18.000 DEM od prodane parcele v M.). Tisto premoženje, ki ga zakonec npr. podeduje ali dobi kot darilo je namreč njegovo posebno premoženje, s katerim samostojno razpolaga in ga lahko tudi vloži v skupno premoženje, pri določitvi deležev na skupnem premoženju pa je tak vložek posebnega premoženja pravno odločilnega pomena. V načelu je sicer delež zakoncev na vsem skupnem premoženju enoten, vendar pa je izjemoma lahko glede posameznih stvari iz tehtnih razlogov tudi drugačen. V obravnavani zadevi pa tožnica zatrjuje vložke posebnega premoženja prav v skupno premoženje, pridobljeno v Sloveniji in zato njen večji delež. Ali ta znaša več kot 60 %, kolikor je bilo tožnici že ugodeno, pa bo ob vsem navedenem predmet ponovne presoje. Pritožbeno sodišče še opozarja na neustrezno obrazložitev, da je sodišče prve stopnje priznalo višji prispevek tožnici po prostem preudarku. Odločitev o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju pomeni pravno presojo, ki ima podlago v materialnopravni normi (in ne v določbi 216. čl. ZPP); z njeno razlago sodišče oceni, kaj naj upošteva kot prispevek k skupnemu premoženju. Zatrjevani tožničini prispevki so denarni in le-te bo zato moralo sodišče prve stopnje oceniti v okviru prispevkov pravdnih strank v vtoževano skupno premoženje. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (zavrnilnem) delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje (354. čl. ZPP), kar pa še ni terjalo predlagane uporabe 356. čl. ZPP, pri čemer naj sodišče prve stopnje upošteva razloge tega sklepa, odpravi vse nakazane sodbene pomanjkljivosti in nasprotja ter v zadevi ponovno odloči. K pritožbi toženca: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ni upoštevalo "celovitosti odnosov zakoncev v obdobju, ki je pomembno za nastanek vsega skupnega premoženja", kot tudi, da predstavlja sodba hrvaškega sodišča res iudicata za slovensko sodišče; te sodbe toženec niti predložil ni, že pritožba sama pa pojasni, da se ta sodba nanaša le na premoženje pravdnih strank na hrvaškem. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo (smiselno po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. Res je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, "da iz izpovedi prič ni mogoče trditi, da je katera od pravdnih strank prispevala več", kot navaja pritožba, vendar pri tem spregleda, da je tožnica dokazovala tudi denarni prispevek iz naslova posebnega premoženja in iz tega naslova je prvostopenjsko sodišče tudi priznalo večji delež. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je izpodbijana sodba nekritična do trditev tožnice, da je lastnica opreme v čistilnici v KA., pa je ugotoviti, da iz izpodbijane sodbe izhaja le, da je tožnica trdila, da na Hrvaškem predstavlja skupno premoženje, med ostalim tudi oprema v kemični čistilnici v KA., prvostopenjska ugotovitev, da je bila čistilnica v KA. registrirana na tožničino ime leta 1972, pa pritožba ne izpodbija, tudi pavšalni trditvi, da teta Š. tožnici ni podarila 5.000.000 ITL, ni mogoče slediti, saj je tožnica to darilo dokazno (listinsko) podprla. Protispisen je pritožbeni očitek o ključni priči L.M., saj je slednja sodelovala na narokih kot sodna tolmačinja, protispisna je tudi trditev o izpovedi priče L.P., da je "osebno zamenjala več kot 40.000 DEM, katere je toženec odnesel v Italijo zaradi plačila opreme v čistilnici v K.", saj iz izpovedi te priče (list. 77 do 80 spisa), kaj takega ne izhaja. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi toženec priznal očetovo darilo tožnici (10.000.000 ITL), kot trdi pritožba, niti ni sodba v nasprotju s potrdilom Centra za predšolsko vzgojo otrok iz KA., le da se toženec s tem ne strinja, iz spisovnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi bile v postopku zaslišane priče J., P., M.B., M.. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (1.odst. izreka) potrdilo (353.čl. ZPP), k pritožbi toženca zoper stroškovno odločitev pa je pojasniti, da je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od uspeha pravdnih strank v postopku, ta pa je še neznan, zato je moralo sodišče ob odločanju o pritožbi tožnice razveljaviti tudi izrek o stroških (4. odst. 163. čl. ZPP) ter je zato odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP). Že sedaj pa pritožbeno sodišče opozarja, da je bila tožnica napotena na pravdo, da dokaže večji delež od 1/2, polovični delež pa ji je toženec vseskozi priznaval (tudi že v odgovoru na tožbo) in kar je zato treba upoštevati pri stroškovni odločitvi po načelu uspeha pravdnih strank v postopku.