Jedro

Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke (pismene pred pričama) v tolikšni meri slepa, da ni bila zmožna prebrati teksta oporoke. Očitno je torej, da oporoka ni sestavljena v obliki, ki jo Zakon o dedovanju predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka oziroma oporoka sklenjena pred notarjem. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti, ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v točkah I in III izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka zapustnice ... pred pričama z dne 10. 10. 2007 nična (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ta oporoka pravno neveljavna (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni v korist proračuna RS povrniti pravdne stroške tožnice v znesku 3.252,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavlja, da je sodišče pri odločanju o vprašanju, ali je bila zapustnica slepa ali ne, izhajalo predvsem iz izvedenskega mnenja izvedencev medicinske stroke, zlasti pa zaslišanja izvedenke B. D. O. Pri tem je neutemeljeno sledilo mnenju v delu, ko izvedenci zaključujejo, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da v obdobju nastanka oporoke zapustnica ni bila sposobna prebrati font pisave 12 oziroma zapisa oporoke in da ji pripomočki niso mogli bistveno pomagati, glede na to, da je imela okvaro centralnega dela mrežnice, ob tem pa še sivo mreno. Izpostavlja, da so toženka in priči A. A. in B. B, ki jim je sodišče verjelo, izpovedali, da je zapustnica uporabljala pri branju očala in lupo. Izvedenci niso podali ustreznega odgovora na vprašanje, zakaj bi pripomočka uporabila, če ne bi nič videla. Če na to vprašanje niti izvedenci niso mogli odgovoriti, ni mogoče pričakovati od odvetnika in laičnih prič, da bodo ocenili, da zapustnica ni zmogla prebrati oporoke. Tudi je neutemeljen zaključek izvedencev v delu, ki ga gradijo na tem, da zapustnica (v letih 2007 in 2008) ni bila sposobna podpisati obrazca za privolitev za predvideno operacijo sive mrene, glede na to, da iz njih izhaja, da jih je podpisala toženka. Izvedenci so zgolj sklepali, da je obrazce podpisala toženka, ker zapustnica ni več videla. To mnenje ni utemeljeno z medicinsko dokumentacijo, temveč s sklepanjem na podlagi dveh obrazcev. Končno je na oporoki podpis zapustnice, torej je ta očitno bila ne le zmožna prebrati tekst, temveč oporoko tudi sama podpisati. Podpis je takšen, da ga ne bi mogla zapisati zapustnica, če bi bila res slepa. Sicer pa zapustnica ni bila povsem slepa, saj iz izvidov očesne klinike z dne 14. 12. 2007 (torej po podpisu oporoke z dne 10. 10. 2007) izhaja, da je imela zapustnica vidno ostrino na desnem očesu – štetje prstov na 1m, levo pa na 0,05, in je očitno videla štetje prstov, zato ni mogoče izključiti, da je oporoko lahko sama prebrala. Izvedenci so se tudi neutemeljeno sklicevali na izvid z dne 14. 12. 2007, narejen po zapisu oporoke.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po zapustnici ... obstaja pismena oporoka pred pričama z dne 10. 10. 2007, ki jo je potrditvah toženke sama prebrala, pred pričama izjavila, da je to njena oporoka in jo sama tudi podpisala (64. člen Zakona o dedovanju – ZD), potrditvah tožnice pa je ni mogla prebrati, ker je bila v posledici sladkorne bolezni (funkcionalno) slepa. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica trditve o slepoti zapustnice in s tem o nemožnosti branja oporoke, izkazala, in ob upoštevanju določbe 66. in 62. člena ZD, v posledici ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti takšne oporoke. Odločitev je materialno pravno pravilna, sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (ki jih sicer pritožba izrecno niti ne opredeli) in tudi ne tistih tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dokazni postopek izkazal ne samo s stopnjo prepričanja, temveč že skoraj s stopnjo gotovosti, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke dne 10. 10. 2007 v tolikšni meri slepa, da nedvomno ni bila zmožna prebrati teksta oporoke (font pisave 12). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, življenjska, skladna pa je tudi z določbo 8. člena ZPP. Izvedensko mnenje in izpovedba izvedenke specialistke okulistke, temeljita na medicinski dokumentaciji (in ne le na dveh administrativnih obrazcih), ki po prepričljivih mnenjih vseh izvedencev, predvsem tudi izvedenke okulistke, nedvomno izkazuje skoraj popolno slepoto zapustnice že od leta 1999 dalje (ko je bila prav zaradi slepote opredeljena za 100 % invalidko). Da je nekaj vida ohranila (zaznavala je svetlobo in delno tudi obrise oseb ali predmetov, tudi prstov na razdalji 1 m oziroma 0,5 m), ne pomeni, da je lahko brala, tudi ne s pomočjo očal in lupe, kot je to strokovno prepričljivo pojasnila izvedenka okulistka, ko je bila zaslišana. Sodišče prve stopnje (in tudi pritožbeno sodišče) ne dvomi v izpovedbo A. A., ki je oporoko sestavil, in tudi ne v izpovedi oporočnih prič, da je zapustnica „brala“ oporoko. Očitno pa se je le pretvarjala, da bere. Zakaj, se v postopku ni ugotovilo, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi na to vprašanje lahko odgovorila le zapustnica sama (in ne izvedenci). Pravilnosti odločitve tudi ne more spremeniti dejstvo, da je oporoko lastnoročno podpisala – oseba, ki zna brati in pisati, in ki je večji del življenja videla, se je sposobna podpisati kljub kasnejši slepoti.

7. Očitno je torej, da oporoka z dne 10. 10. 2007 ni sestavljena v obliki, ki jo ZD predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati. Ker je bila zapustnica slepa, bi v poštev prišla le sodna oporoka (66. člen ZD) oziroma oporoka sklenjena pred notarjem (v obliki notarskega zapisa oziroma bi morala biti v njem povzeta – 46. člen Zakona o notariatu). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na ugotovitev njene ničnosti, ugodilo (62. člen ZD).(1)

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.