Jedro

Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da dokazni standard za dokazovanje dejstev v pravdi ni gotovost ampak prepričanje, ki pa je bil v obravnavanem primeru dosežen oziroma celo presežen. Toženka zmotno meni, da sodišče ni v dovolj veliki meri upoštevalo izpovedbe odvetnika, ki ji je sicer v celoti sledilo, in sicer da je zapustnica dajala vtis, da bere, da je odvetniku zatrdila, da je zmožna brati ter da sta se ob priliki obiska pogovarjala o vsebini časopisnega članka, ki naj bi ga zapustnica pred tem prebrala. Te okoliščine ob drugačnih strokovnih ugotovitvah izvedencev niso dovolj, da bi sodišče z dokaznim standardom prepričanja lahko presodilo ravno nasprotno, da je zapustnica mogla prebrati oporoko.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi, da je oporoka zapustnice M. Z. pred pričama z dne 10. 10. 2007 nična, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je navedena oporoka pravno neveljavna. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Obrazložilo je, da po zapustnici obstaja pisna oporoka pred pričama, vendar pa je tožnica s stopnjo prepričanja (že skoraj s stopnjo gotovosti) uspela dokazati, da je bila zapustnica zaradi sladkorne bolezni funkcionalno slepa in je ni mogla prebrati. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno presodilo, da oporoka ni sestavljena v obliki, ki jo Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) predvideva za oblikovanje poslednje volje, kadar oporočitelj ne zna ali ne more brati. V obravnavanem primeru bi morala biti sklenjena bodisi sodna oporoka (66. člen ZD) ali oporoka, sklenjena v notarskem zapisu (46. člen Zakona o notariatu). Zaključilo je, da je sporna oporoka nična (62. člen ZD).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo. Navaja, da je zaključek sodišč, da je bila zapustnica funkcionalno slepa, v nasprotju z nekaterimi drugimi razlogi sodbe oziroma protispisen. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imela zapustnica oslabljen vid, česar pa ni mogoče enačiti s slepoto. Sodišče je tudi verjelo odvetniku Podgoršku, da se je z zapustnico pogovarjal o vsebini časopisnega članka, katerega naj bi zapustnica pred tem prebrala in da mu je zapustnica zatrdila, da lahko bere s pomočjo lupe. O tem izpodbijani sodbi nimata razlogov in pomenita kršitev načela kontradiktornosti.

Zaključek, da se je zapustnica zgolj pretvarjala, da bere, je protispisen, nelogičen in dokazno nepodprt. Prav tako iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja izhaja, da zapustnica ni bila povsem slepa. Zato ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti izključiti, da zapustnica ni mogla prebrati oporoke, še posebej ker izvedenci niso pojasnili, zakaj je zapustnica oporoko skušala prebrati s pomočjo očal in lupe. Zato prisotni odvetnik in priči tudi niso mogli posumiti, da zapustnica ne vidi. Sodišče se sklicuje na stališče v izvedenskem mnenju, ki pa temelji na tem, da naj zapustnica v letih 2007 in 2008 ne bi bila sposobna podpisati obrazcev za privolitev za predvideno operacijo sive mrene, zato jih je podpisala toženka. Sklepanje izvedencev v tem delu pa ne temelji na medicinski dokumentaciji, ampak na dveh administrativnih obrazcih. Glede na to, da je zapustnica z lepim podpisom podpisala oporoko, pa jo je bila tudi zmožna prebrati. Neutemeljeno je sklicevanje izvedencev na pregled zapustnice in izvid z dne 14. 12. 2007, ki je bil torej napravljen po sestavi oporoke. Izvedenci niso mogli določiti natančnega trenutka nastanka krvavitve v očeh, zato niso mogli izključiti, da je nastala po sestavi oporoke. To pomeni, da je bil zapustničin vid ob sestavi oporoke boljši. Dejstvo zapustničine slepote ni bilo dokazano z dokaznim standardom gotovosti. Toženka zaključuje, da je ob ugotovitvah, da je do sestave oporoke prišlo na željo zapustnice, da je bila zapustnica oporočno sposobna in da oporoka predstavlja njeno pravo voljo, nemoralno, nepravično ter materialnopravno zmotno, da je oporoka zaradi težav zapustnice z vidom nična. Takšno stališče prekomerno posega v pravico zapustnice do razpolaganja s svojim premoženjem oziroma v pravico toženke do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen URS).

4. Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Če oporoko napravi slep oporočitelj, je to razlog za neveljavnost oporoke.

Pretežni del revizijskih očitkov skuša pod preobrazbo procesnih kršitev izpodbiti dokazno oceno izvedenih dokazov v zvezi s ključno dejansko ugotovitvijo, da zapustnica oporoke zaradi funkcionalne slepote ni mogla prebrati. Z revizijo pa ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da so razlogi izpodbijanih sodb sami s sabo v nasprotju oziroma protispisni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Ugotovljeno je bilo, da je zapustnica že pred napravo oporoke imela okvaro centralnega dela mrežnice (že najmanj od leta 1999 dalje) in sivo mreno, zaradi česar je bila funkcionalno slepa. Sodišče se je pri tem oprlo na pisno izvedensko mnenje in ustna pojasnila izvedenke oftamologinje. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da mnenje izvedencev ne temelji zgolj na dveh administrativnih obrazcih, ampak predvsem na medicinski dokumentaciji. Ob ustnem zaslišanju je izvedenka oftamologinja odpravila vse dvome s pojasnilom, da njeni zaključki o zapustničini funkcionalni slepoti temeljijo izključno na medicinski dokumentaciji in da je sklepala, da zapustnica ni podpisala obrazca za privolitev v operacijo, ker je na podlagi strokovnega znanja in razpoložljive medicinske dokumentacije presodila, da je bila zapustnica funkcionalno slepa in se mi mogla podpisati.

8. Resnične so toženkine navedbe, da so izvedenci svoje mnenje oprli tudi na izvid ob pregledu zapustnice z dne 14. 12. 2007, ki je bil torej dva meseca po napravi oporoke. Takrat je bila pri zapustnici ugotovljena krvavitev v steklovini obeh očes. Ker nastanka le-te izvedenci niso mogli časovno opredeliti, revizijsko sodišče pritrjuje toženki, da dejstvo krvavitve na samo mnenje izvedencev ne bi smelo vplivati. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so izvedenci ugotovili zgolj, da je bil zaradi te krvavitve zapustničin vid še slabši, nikakor pa po njihovem mnenju to ni bil vzrok za funkcionalno slepoto, ki je obstajala že prej. Izvedenci so namreč ugotovili - kar sta v razlogih sodbe poudarili tudi nižji sodišči - da je na podlagi izvedenskega mnenja ZPIZ, Območne enote Kranj, razvidno, da je bila zapustnica funkcionalno slepa že od 11. 8. 1999 dalje. Takrat ji je bila zaradi zmanjšanja vida priznana 100 % telesna okvara, kar pomeni, da je bila že takrat vidna ostrina na obeh očesih manj kot 5 %. Tudi leta 2003, ko je bila zapustnica sprejeta na Očesno kliniko Ljubljana, je bil njej vid še vedno v okviru funkcionalne slepote.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe, da so protispisne ugotovitve nižjih sodišč, da je bila zapustnica popolnoma slepa. Iz izpodbijanih sodb povsem jasno izhaja, da je bila zapustnica funkcionalno slepa, kar pomeni, da ni bila zmožna bližinskega dela in branja pisave velikosti 12. Nižji sodišči sta upoštevajoč mnenje izvedencev toženki že pojasnili, da tudi če je bila zapustnica zmožna videti prste na en meter oziroma na pol metra, to še ne pomeni, da je bila zmožna brati. Čeprav je zapustnica dajala vtis, da bere, to še ne pomeni, da je dejansko brala. Neutemeljen je očitek, da je zaključek o zapustničinem pretvarjanju protispisen, nelogičen in dokazno nepodprt. Ob dejstvu zapustničine funkcionalne slepote, drugačen sklep sploh ni mogoč. Revizijsko sodišče dodaja, da niti ni bistveno, zakaj je zapustnica tako ravnala. To tudi ni takšna okoliščina, ki bi jo mogli pojasniti izvedenci, za kar se v reviziji zavzema toženka. Prav tako ni odločilno, ali so prisotni odvetnik in priči mogli posumiti, da zapustnica ne vidi. Pravno pomembno je zgolj na medicinsko dokumentacijo oprto spoznanje, da zapustnica zaradi oslabljenega vida oporoke v velikosti pisave 11 ni mogla prebrati, niti s pomočjo pripomočkov za slabovidne. Glede slednjih sta nižji sodišči pojasnili, da so izvedenci ugotovili, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi ji bili predpisani in da zapustnica v ambulanti za slabovidne, kjer se lahko predpišejo specialni pripomočki, ni bila obravnavana. Tudi če si jih je priskrbela sama, ji v letih 2003-2007 oziroma v času nastanka oporoke zaradi okvare centralnega dela mrežnice in sive mrene ne bi pomagali.

10. Nadalje sta nižji sodišči tudi pojasnili, da dejstvo, da se je zapustnica na oporoki podpisala, še ne pomeni, da je bila zmožna brati. Gre za sklepanje na podlagi splošno znanega dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP), da se posameznik lahko podpiše tudi, če zapre oči. Tudi zapustnica, ki je bila pismena in je večino svojega življenja videla, se je na oporoki lahko podpisala, čeprav ni več mogla brati.

11. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da se nižji sodišči o dejstvu zapustničine slepote nista prepričali z gotovostjo. Sodišče druge stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da dokazni standard za dokazovanje dejstev v pravdi ni gotovost ampak prepričanje,(1) ki pa je bil v obravnavanem primeru dosežen. Toženka zmotno meni, da sodišče ni v dovolj veliki meri upoštevalo izpovedbe odvetnika, ki ji je sicer v celoti sledilo, in sicer da je zapustnica dajala vtis, da bere, da je odvetniku zatrdila, da je zmožna brati ter da sta se ob priliki obiska pogovarjala o vsebini časopisnega članka, ki naj bi ga zapustnica pred tem prebrala. Te okoliščine ob drugačnih strokovnih ugotovitvah izvedencev niso dovolj, da bi sodišče z dokaznim standardom prepričanja lahko presodilo ravno nasprotno, da je zapustnica mogla prebrati oporoko.

12. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je tožničine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 1.492,00 EUR (pripada ji nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300;1.472,00 EUR) in pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če toženka v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude dalje dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

(1) ZPP v 215. členu govori o zanesljivi ugotovitvi spornega dejstva. Gre za prožen dokazni standard, ki ga je treba vsebinsko napolnjevati upoštevaje razpoložljive dokaze in z ustavnopravnim merilom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).