Jedro

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je ta podana, ker naj bi tožnica med trajanjem poskusnega dela kršila delovne obveznosti s tem, da je imela žaljiv odnos do strank in vodstva podjetja, da je večkrat nenapovedano izostala od dela in da je bila po pričanju strank alkoholizirana na delovnem mestu. Nedopustna ravnanja, ki jih tožena stranka očita tožnici v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kažejo na to, da bi lahko šlo za hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 110. člena ZDR-1. Vendar je za zakonitost takšne odpovedi potrebno, da delodajalec delavca pred odpovedjo pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka tožnici tega ni omogočila in tudi ni zatrjevala, da bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. Že zgolj iz tega razloga je izpodbijana odpoved nezakonita, če jo obravnavamo kot sicer pomanjkljivo sestavljeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi, če jo obravnavamo kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela na podlagi 5. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR. V primeru takšne odpovedi ima tožnica pravico do enomesečnega odpovednega roka in ker ji ta v odpovedi ni bil zagotovljen, je izpodbijana odpoved v tem delu nezakonita že zgolj iz tega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi kršenja delovnih obveznosti med poskusnim delom, datiran z 12. 1. 2014 in 10. 11. 2014, nezakonit in da je tožnici 15. 1. 2015 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (točka I izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki trajalo do 14. 2. 2015 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2015 prijavi v vsa socialna zavarovanja in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja naprej do 14. 2. 2015 obračuna ustrezno bruto plačo, odvede zakonsko določene davke in prispevke ter izplača ustrezno neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 567,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8 dnevnega roka (točka IV izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnica dobila odpoved in da ima kot delodajalec pravico odpustiti delavca, če mu ta povzroča škodo oziroma dela sramoto delovnemu kolektivu. Sodišče je dobilo dopis o vzrokih za dano odpoved, zaslišan je bil direktor tožene stranke, zato tožena stranka v pritožbi ne navaja vzrokov za odpoved, saj je vse to enkrat že napisala. Zahteva, da se zaslišijo vse priče, ki bodo povedale kako se je vedla tožnica na delovnem mestu, kakor tudi izven delovnega časa. Tožena stranka pritožbi prilaga sporočila, ki jih je tožnica pošiljala okrog sodelavkam, direktorju tožene stranke in direktorjevi ženi. Tožena stranka pritožbeno sodišče prosi, da obnovi postopek in toženi stranki da možnost, da se zaščiti pred takšnimi delavci, kot je tožnica. Tožničinemu obnašanju so bile izpostavljene tudi njene sodelavke, ki so doživljale sramoto in ponižanje, kar pa sodišča prve stopnje ni zanimalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka v pritožbi zahteva, da se zaslišijo vse priče. Vendar pa tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku za glavno obravnavo sploh ni predlagala nobenega dokaza z zaslišanjem prič. Dejansko tožena stranka razen odgovoru na tožbo, priloženega elektronskega sporočila tožene stranke, naslovljenega na tožničinega pooblaščenca (priloga B1) sploh ni predlagala nobenega dokaza. V skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožena stranka tega ni storila, zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče moralo zaslišati priče. Celo več, tožena stranka niti v pritožbi ne navaja, katere priče naj bi sodišče zaslišalo v novem postopku, čeprav to izrecno zahteva.

6. Ugoditev tožbenemu zahtevku je izključno posledica pomanjkljivosti same odpovedi pogodbe o zaposlitvi in očitno neustreznega pravdanja tožene stranke. Iz same odpovedi je razvidno, da je ta dana, ker naj bi tožnica med trajanjem poskusnega dela kršila delovne obveznosti s tem, da je imela žaljiv odnos do strank in vodstva podjetja, da je večkrat nenapovedano izostala od dela in da je bila po pričanju strank alkoholizirana na delovnem mestu. Iz takšne odpovedi sicer ni povsem jasno razvidno ali gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2011) ali za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 5. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR. Navedeno sicer niti ni bistveno, saj je v obeh primerih potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku.

7. Nedopustna ravnanja, ki jih tožena stranka očita tožnici v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kažejo na to, da bi lahko šlo za hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje 110. člena ZDR-1. Vendar je za zakonitost takšne odpovedi potrebno, da delodajalec delavca pred odpovedjo pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožena stranka tožnici tega ni omogočila in tudi ni zatrjevala, da bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. Že zgolj iz tega razloga je izpodbijana odpoved nezakonita, če jo obravnavamo kot sicer pomanjkljivo sestavljeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Razen tega so očitki v odpovedi povsem nekonkretizirani, saj tožena stranka le na splošno navaja, da je tožnica imela žaljiv odnos do strank in vodstva, da je nenapovedano izostala od dela ter, da je bila alkoholizirana na delovnem mestu, ne da bi te očitke kakorkoli časovno in krajevno opredelila. Tega tožena stranka ni storila niti v odpovedi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Utemeljenosti teh očitkov zaradi takšne splošne opredelitve sploh ni mogoče preizkusiti, zlasti še, ker tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih navedb, s katerimi bi očitke časovno in krajevno konkretizirala niti v tej smeri ni predlagala nobenih dokazov.

9. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi če jo obravnavamo kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ima tožnica v primeru takšne odpovedi pravico do enomesečnega odpovednega roka in ker ji ta v odpovedi ni bil zagotovljen, temveč je v odpovedi določeno, da ji pogodba o zaposlitvi preneha s 14. 1. 2015 (kar je bilo celo pred vročitvijo odpovedi tožnici) je izpodbijana odpoved v tem delu nezakonita že zgolj iz tega razloga. Tožnica s tožbo dejansko vtožuje zgolj to, da se ji prizna enomesečni odpovedni rok, saj zahteva priznanje delovnega razmerja do 14. 2. 2015. 10. Najmanj do priznanja delovnega razmerja še za en mesec pa je tožnica upravičena tudi v primeru, če bi izpodbijano odpoved presojali kot izredno odpoved na podlagi 2. alineje 1. odstavka ZDR-1. Tožnici na tej podlagi delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati niti 14. 1. 2015, ko ji je tožena stranka zaključila delovno razmerje, niti 15. 1. 2015, ko je bil tožnici vročen izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja. Izredna odpoved na navedeni podlagi bi bila nezakonita, ker tožnici ni bil omogočen zagovor in ker očitkov zaradi njihove nekonkretiziranosti dejansko sploh ni bilo možno preizkusiti. Zaradi nezakonitosti takšne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bila tožnica upravičena do reintegracije in priznanja delovnega razmerja za ves čas od dejanskega prenehanja delovnega razmerja, ker pa tožnica zahteva manj od tega, to je priznanje delovnega razmerja zgolj za čas do 14. 2. 2015, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo takšnemu tožbenemu zahtevku.

11. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ter za ugotovitev, da ji je delovno razmerje 15. 1. 2015 nezakonito prenehalo in da je trajalo do 14. 2. 2015. Tožnica je do priznanja delovnega razmerja za čas do 14. 2. 2015 upravičena ne glede na to, ali izpodbijani sklep obravnavamo kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali pa kot redno odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Posledično je utemeljen tudi tožničin zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2015, obračun plače za navedeno obdobje, odvod davkov in prispevkov, od tako preračunane plače ter izplačilo ustreznega neto zneska tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.