Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker pri obravnavi sporne prijave ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela,...) niso podane. Zato ni bil podan pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se, glede na to, da so bile vse očitane kršitve neutemeljene, ter da je tožnik izpovedal, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, da se še sedaj srečuje s svojimi nekdanji sodelavci na kosilih, tudi s predpostavljeno, kar je tudi sama potrdila, strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma, da je mogoča reintegracija tožnika na delovno mesto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015 kot nezakonita razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko obstaja tudi v času od 6. 1. 2016 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, kot jih je imela tožeča stranka pred dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, razen za čas, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati v roku 8 dni nazaj na delo in ji od vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja (točka III izreka) ter v 8 dneh tožeči stranki, za čas od 6. 1. 2016 do vrnitve nazaj na delo, obračunati pripadajoče bruto zneske nadomestila plače, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestila plače (vse zmanjšano za prejete plače pri družbi A. d. o. o. za obdobje od 6. 1. 2016 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo k toženi stranki) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka IV izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi v času od 24. 12. 2015 do 5. 1. 2016 ter za čas, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da ji je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od 24. 12. 2015 do 5. 1. 2016 ter za čas, ko je bila zaposlena pri drugih delodajalcih; da ji je tožena stranka dolžna za čas od 24. 12. 2015 do 5. 1. 2016 obračunati pripadajoče bruto plače in po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da ji je tožena stranka dolžna v času od 6. 1. 2016 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo pri toženi stranki obračunati in izplačati polno nadomestilo plače brez zmanjšanja za prejete zneske plače pri družbi A. d. o. o.), je zavrnilo (točka V. izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.363,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zoper točke I., II., III., IV. in VI. izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni povsem razumelo razlogov, zaradi katerih je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Poudarja izredno pomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo v tej zadevi in sicer, da je tožena stranka z uveljavitvijo Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1) prevzela pristojnosti in obveznosti s strani R.. Najpomembnejši cilj D. na področju opravljanja kapitalskih naložb je doseči nivo korporativnega upravljanja, ki bo pripomogel k doseganju boljših poslovnih rezultatov družb, v katerih imata Republika Slovenija in D. kapitalsko naložbo ter posledično povečanje njunega premoženja, tako z vidika prihodkov iz naslova dividend, kakor tudi z vidika vrednosti kapitalske naložbe. Gre za državno inštitucijo, ki razpolaga in opravlja z več milijardnim državnim premoženjem, kar je tožena stranka v odgovoru na tožbo posebej izpostavila. Zato mora biti njeno delovanje toliko bolj transparentno, neoporečno in zakonito, v vseh pogledih. Kakršnokoli nepravilno, nezakonito in netransparentno delo delavca tožene stranke negativno vpliva na ugled tožene stranke, ki je nenehno pred očmi javnosti. Zato za njene delavce veljajo najvišji standardi lojalnosti in zakonitosti dela in v tej luči je potrebno presojati tožnikovo ravnanje, ki je botrovalo izredni odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. ZSDH-1 je za člane organov tožene stranke in njene zaposlene določil pravila, ki so v slovenskem poslovnem prostoru prej redkost kot pa pravilo. Zaposleni delavci morajo nemudoma razkriti okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotja interesov in se dosledno izogibati nasprotju interesov, kot ga opredeljuje zakon, prav tako razkriti okoliščine, ki jih pri opravljanju dela zaznajo in bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se izločiti iz nadaljnjega dela vplivanja ali odločanja o zadevi ali pa zahtevati, da o njihovi izločitvi ali drugih ukrepih odloči organ, skladno s petim odstavkom 59. člena ZSDH-1 ter da mora biti postopek razkritja nasprotja interesov pisno dokumentiran in obrazložen. S tem v zvezi je tožena stranka tudi sprejela Navodila o ravnanju v primeru domnevnih nepravilnosti in zaščiti prijavitelja, v katerem je posebej opredelila postopke v primerih, ko gre za domnevne nepravilnosti zaposlenih delavcev tožene stranke. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz treh razlogov, in sicer: a) ker tožnik pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti prejete dne 30. 9. 2015, ki je bila tožniku dodeljena v delo 2. 10. 2015, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, ter se ni izločil iz nadaljnjega dela vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke; b) ker tožnik pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti prejete dne 25. 11. 2015, ki mu formalno ni bila dodeljena v delo, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke in c) ker je bil dne 14. 12. 2015 v časopisu B. objavljen članek z naslovom: "...", iz katerega med drugim izhaja: "...", s čimer je tožnik, po oceni tožene stranke, namerno huje kršil določila prvega odstavka 33. člena, prvega odstavka 34. člena in 37. člena ZDR-1, prvega, četrtega in šestega odstavka 59. člena ZSDH-1 in 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede prvo navedene kršitve pritožba navaja, da obravnavana prijava domnevne nepravilnosti neposredno ni omenjala tožnika, se pa je nanašala na družbo C. d. o. o., v obdobju, ko je bil tožnik njen prokurist. To okoliščino je bil tožnik v postopku obravnave prijave domnevne nepravilnosti z dne 30. 9. 2015 dolžan nemudoma izpostaviti kot razlog samoizločitve in se izločiti iz nadaljnjega dela vplivanja oziroma odločanja o zadevi, ali pa zahtevati, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava tožene stranke. Ne glede na to, da je tožena stranka vedela, da je tožnik prokurist in upravljalec naložbe v družbi C. d. o. o., bi se moral ravno zaradi te svoje dvojne vloge obnašati še bolj skrbno in vestno ter se v primeru prijave nepravilnosti v tej družbi kot njen skrbnik izločiti iz nadaljnjega postopka obravnavanja. To mu nalagajo pravila tožene stranke, ZSDH-1 in navedeno navodilo. Ker je izdelal pisno poročilo upravljalca o ugotovitvah in jih vročil predsedniku komisije za obravnavo nepravilnosti v družbah s kapitalsko naložbo države, ta pa je nato na podlagi pisnega poročila tožnika sprejela sklep, da se obravnava te prijave o domnevnih nepravilnostih zaključi, torej na tožnikovo pobudo, se zastavlja vprašanje, ali bi se postopek s to prijavo zaključil drugače, če bi se tožnik že takoj sam izločil iz obravnavane prijave. Pomembno je, da se ni izločil, s čemer je namerno huje kršil standarde, ki jih navedeni predpisi določajo.

Glede druge kršitve pritožba opozarja, da je v dokumentih, ki so bili priloženi v emailu Odvetniške pisarne K. o. p., d. o. o. tudi priponka oziroma dokument, v katerem z velikimi tiskanimi črkami na več mestih izstopa priimek "F.F." v povezavi z nepravilnostmi in bi moralo biti vsakemu povprečno skrbnemu zaposlenemu, ki svoje delo opravlja odgovorno, strokovno, učinkovito in pravočasno, že pri bežnem pregledu dokumenta to jasno razvidno. Navedeno še zlasti velja, ker gre za skrbnika naložbe. Tožnik, kateremu je bilo to sporočilo posredovano, tako kot tudi članici uprave M.M. ter N.N. in v katerem je predsednik uprave napisal: "...", je na sporočilo odgovoril, da po njegovem mnenju ni nobene potrebe za odstop prijave komisiji. Navedel je, da je komisija predmetno zadevo že obravnavala ter pri tem ni odkrila indicev, ki bi potrjevali namige iz anonimne prijave. Pri tem je izpostavil, da je imel namen pripraviti odgovor v imenu tožene stranke, iz katerega naj bi med drugim tudi izhajalo, da le-ta ni odkrila nobenih škodljivih ravnanj in ravno s tem je tožnik ravnal neodgovorno in nevestno, kar sodišče prve stopnje ni prepoznalo. Pojasnilo, ki ga je tožnik posredoval, je bilo namreč povsem zavajajoče, saj je komisija v preteklosti res obravnavala prijavo domnevne nepravilnosti v družbi C. d. o. o. z dne 30. 9. 2015, ne pa tudi 25. 11. 2015, vendar pa prijavi nista enaki, saj je prijava z dne 25. 11. 2015 za razliko od prijave z dne 30. 9. 2015 vsebovala tudi zapisnik nadzornega sveta C. d. o. o. z dne 16. 9. 2015 in anonimni zapis z naslovom F.F., G.G., H.H., I.I., J.J.: zmagovita kombinacija C. (...). Vsebinsko je torej šlo za novo prijavo domnevne nepravilnosti, povsem drugačno od prijave z dne 30. 9. 2015. Očitki so se nanašali tudi na tožnika osebno, kar je tožnik zamolčal in predsednika uprave celo zavajal, da je komisija to prijavo že obravnavala, čeprav je vedel, da to ni res. Očitno je ravnal naklepoma, saj ni verjetno, da je očitke, ki so leteli nanj, "pozabil" razkriti. Dne 26. 11. 2015 je ob 11. uri poslal pooblaščencu obrazec, predlog sklepa o zavrženju obravnave prijave v začetku postopka obravnave, iz katerega je izhajal njegov predlog ukrepanja. Predlagal je le, da naj se razkrije, oziroma razišče, kdo je odtujil zapisnik seje nadzornega sveta družbe C. d. o. o. Pomembno je, da tožnik ni ravnal tako, kot mu nalagajo pravila ZSDH-1 in ni upošteval zakonske navedene obveznosti razkritja in dolžnega izogibanja nasprotju interesov.

V zvezi s tretjo kršitvijo pritožba opozarja, da je pomembno, da je bil tožnik kot zaposlen delavec tožene stranke dolžan storiti vse, da do takšnih očitkov in pisanj sploh ne pride. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razvidno, kaj tožena stranka tožniku glede tega očita. Takšna argumentacija po oceni tožene stranke potrjuje njeno tezo, da sodišče ni pravilno razumelo njenih očitkov. Zaradi bistveno manj obremenilnih pisanj ali očitkov so delavci pri manj izpostavljenih delodajalcih zapuščali delovno sredino, zato to toliko bolj velja za toženo stranko, kjer je integriteta tožene stranke in njenih zaposlenih ključnega pomena za njeno delovanje. Za toženo stranko je nesprejemljivo, da se jo v medijih omenja kot delodajalca, ki zaposluje osebe dvomljivega ugleda. Iz tega vidika je treba presojati tožnikovo odgovornost za predmetno objavo in le tako lahko pride sodišče do ocene o tem, ali je bila toženi stranki prizadejana nematerialna škoda v obliki kršenja njenega ugleda v družbi. Pritožba povzame, da je tožnik namerno huje kršil določila prvega, četrtega in šestega odstavka 59. člena ZSDH-1, prvega odstavka 33. člena, prvega odstavka 34. člena in 37. člena ZDR-1 ter 10. člen pogodbe o zaposlitvi. Zato so bili ob upoštevanju 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podani zakonski pogoji za izredno odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Podana je tudi druga zakonska predpostavka, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožena stranka je državna inštitucija, ki razpolaga in upravlja z državnim premoženjem, zato mora biti njeno delovanje neoporečno in zakonito v vseh pogledih. Tožena stranka je zato predlagala, ker delavcu kot je tožnik ni mogla več zaupati in ga obdržati v delovni sredini, da naj sodišče v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja uporabi 118. člen ZDR-1. Tožena stranka si ne more predstavljati, kako bi še lahko tožniku zaupala in ga postavila v položaj upravljalca z državnim premoženjem. Argumentacija sodišča glede odločitve, da tožnika reintegrira na delo k toženi stranki in zvrne predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, bi morala biti bolj tehtna.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015 (B22) za nedoločen čas na delovnem mestu "višji upravljalec v oddelku ...". Tožena stranka mu je 16. 12. 2015 (B2) vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in začasno prepovedala opravljanje dela (A3). Po zagovoru, opravljenem 23. 12. 2015 (tožnik je podal tudi pisni zagovor (A9)) mu je tožena stranka 24. 12. 2015 (B19) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013; ZDR-1). Tožena stranka je v odpovedi tožniku očitala tri kršitve, in sicer, da je:

(1) naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti, prejete dne 30. 9. 2015, ki mu je bila dodeljena v delu 2. 10. 2015, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava;

(2) ker pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti prejete dne 25. 11. 2005, ki mu formalno ni bila dodeljena v delo, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava in

(3) ker je bil dne 14. 12. 2015 v časopisu B. objavljen članek z naslovom "...", iz katerega med drugim tudi izhaja, da "D. bedi nad C. oziroma prodajo premoženja. F.F., prvi mož D. E.E. in H.H. odvetniki, kar izhaja iz anonimke, bi naj nekdanjega prvega nadzornika C. P.P. silili, da potrdi nezakonite prodaje premoženja C. za nazaj", s čimer je tožnik ogrozil ugled tožene stranke, kar bi lahko škodovalo interesom tožene stranke.

S tem naj bi kršil 33., 34. in 37. člen ZDR-1, prvi, četrti in šesti odstavek 59. člena Zakona o slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS, št. 25/14 s spremembami; ZSDH-1) ter 10. člen Pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2015 (B22).

7. ZDR-1 v 33. členu med drugim določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. V skladu s 34. členom ZDR-1 mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, 37. člen ZDR-1 pa določa prepoved škodljivega ravnanja, saj se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

ZSDH-1 v prvem odstavku 59. člena določa, da morajo člani uprave D., člani nadzornega sveta D., zaposleni v D., člani kadrovske komisije, pooblaščenec za skladnost poslovanja in integriteto in člani posvetovalnih teles D. pri svojem delu skladno s tem zakonom razkriti okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, in se morajo dosledno izogibati nasprotju interesov, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije. Svoje službe ali položaja in informacij, ki jih pridobijo pri opravljanju svojega dela, ne smejo uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničili nedovoljen zasebni interes. Po četrtem odstavku 59. člena ZSDH-1 posameznik, ki pri opravljanju svojega dela zazna okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, mora te okoliščine nemudoma razkriti in se izločiti iz nadaljnjega dela, vplivanja ali odločanja o zadevi ali pa zahtevati, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči organ skladno s petim odstavkom tega člena. Do odločitve, ki jo mora organ iz petega odstavka tega člena sprejeti v desetih delovnih dneh po prejemu zahteve, posameznik ne sme opravljati dela pri zadevi ali o njej odločati, razen če bi zaradi odlašanja nastala velika poslovna škoda. V skladu s šestim odstavkom 59. člena ZSDH-1 mora biti postopek razkritja nasprotja interesov, samoizločitve ali odločanja skladno s prejšnjim odstavkom pisno dokumentiran in obrazložen. O vsakem tovrstnem dogodku mora biti najpozneje v treh dneh obveščen pooblaščenec za skladnost poslovanja in integriteto.

Navodilo o ravnanju v primeru domnevnih nepravilnosti in zaščiti prijavitelja (B4 - Navodilo) pri toženi stranki ureja ravnanje v primeru domnevnih nepravilnosti v družbah s kapitalsko naložbo v lasti Republike Slovenije ali D. d. d. in domnevnih nepravilnostih zaposlenih članov organov in delovnih teles D. d. d. 8. V zvezi s prvo kršitvijo, da tožnik pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti prejete 30. 9. 2015 ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, s čimer naj bi ravnal v nasprotju z Navodilom, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je navedeno prijavo pooblaščenec za skladnost poslovanja in integriteto, v skladu z drugim odstavkom 4. člena Navodila, podal predsedniku komisije za obravnavo nepravilnosti družbe s kapitalsko naložbo države, predsednik te komisije S.S. pa je to prijavo domnevne nepravilnosti dodelil tožniku kot skrbniku kapitalske naložbe v družbi C. d. o. o. ter ga prosil, da pripravi predlog sklepa o zavrženju ali začetku obravnave prijave do 8. 10. 2015. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo še naslednje: - prijava ni neposredno omenjala tožnika oziroma k njej ni bilo priloženo gradivo, ki bi zadevalo domnevne nepravilnosti tožnika; - tožnik je bil v kritičnem obdobju pri toženi stranki ves čas skrbnik oziroma upravljalec naložbe v družbi C. d. o. o.; - 2. 4. 2014 je bil s strani uprave tožene stranke s sklepom imenovan za prokurista C. d. o. o., ker je bil prokurist te družbe od 16. 5. 2014 do 19. 11. 2014. Kljub imenovanju za prokurista je ostal tudi skrbnik naložbe v vsem tem času; - kot skrbnik in prokurist te družbe je v svojem delu in aktivnostih tedensko poročal svoji nadrejeni delavki N.N.; - poleg teh tedenskih poročil je pripravljal tudi mesečna poročila (o delu prokurista v C. d. o. o.), ki jih je tožena stranka pošiljala Š.Š.; - skrajšane povzetke so pripravljali tudi za letno poročilo poslovanja tožene stranke.

9. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni utemeljen očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker pri obravnavi prijave z dne 30. 9. 2015 ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in logično ugotovilo, da je tožena stranka vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da je bil tožnik na njen predlog imenovan za prokurista, da je bil ves čas tudi skrbnik naložbe tožene stranke v C. d. o. o., ter da sploh ni šlo za okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov. Naloga oziroma prijava mu je bila dodeljena s strani predsednika komisije, ki bi to lahko dodelil tudi kakšnemu drugemu skrbniku, v skladu z drugim odstavkom 4. člena Navodila. Po tej določbi se domnevne nepravilnosti praviloma, ni pa nujno, dodelijo pristojnemu skrbniku kapitalske družbe. Glede na to, da se tudi sicer to praviloma dodeli skrbniku, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da sploh ni šlo za nasprotje interesov, posebej ob dejstvu, da je bil tožnik imenovan za prokurista. Tožnik se v tem primeru ni bil dolžan izločiti in tudi ni šlo za nasprotje interesov. Zato tožnik tudi ni kršil določb ZDR-1, ZSDH-1 in pogodbe o zaposlitvi, kot mu to očita tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. V zvezi z drugo kršitvijo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka 25. 11. 2015 prejela dopis po elektronski pošti od Odvetniške družbe K. o. p., d. o. o., z naslovom: "..." in kateremu so bili v priponki pripeti tudi (skenirani) dokumenti, in sicer dopis, pooblastilo za zastopanje z dne 25. 11. 2015, anonimni zapis z naslovom "..." z dne 15. 6. 2015, zapisnik 25. redne seje nadzornega sveta družbe C. d. o. o. z dne 16. 9. 2015 ter anonimni dopis z naslovom: "F.F. - G.G. - H.H. - I.I. - J.J.: ...". L.L., takratni predsednik uprave tožene stranke, je v zvezi s tem elektronskim sporočilom istega dne, kot ga je tožena stranka prejela ob 22.06 uri, poslal po elektronski pošti M.M., tožniku in N.N.. V sporočilu je zapisal, da prosi za predlog ustreznega ravnanja. Tožnik je v svojem dogovoru oziroma predlogu L.L. navedel, da ni potrebe za obravnavo oziroma da je komisija že obravnavala anonimko in ni odkrila indicev, ki bi potrjevali navedbe iz anonimke. Naslednjega dne 16. 11. 2015 je tožnik ob 11.00 uri poslal elektronsko sporočilo pooblaščencu za skladnost poslovanja in integriteto O.O., v katerem je navedel, da je prejšnji dan prejel omenjeno sporočilo od L.L., da je pripravil predlog ukrepov na neobveznem obrazcu, v katerem je na kratko opisal domnevno kršitev ter predlagal, da se razišče, kdo je odtujil zapisnik seje nadzornega sveta C. d. o. o., v ostalem delu pa, da se obravnavo prijave zavrže, saj je bila materija že obravnavana na komisiji.

11. Sodišče prve stopnje je zvezi z drugo očitano kršitvijo pravilno ugotovilo, da mu zadeva formalno niti ni bila dana v obravnavo, saj se postopek v skladu z Navodilom še niti ni začel. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil tisti, ki bi odločal o tem, na kakšen način se bo prijava domnevne nepravilnosti obravnavala, pa tudi sicer sta prejeli zadevo v izjasnitev M.M. in N.N., ki bi lahko predlagali, da bi prijavo obravnavala komisija. Po drugi strani pa je sodišče tudi ugotovilo, da je bil tožnik omenjen v priponki tega dokumenta, o čemer bi morala biti seznanjena L.L. in O.O.. Zato tožniku ni mogoče očitati, da tega ni omenil v svojih elektronskih sporočilih oziroma predlogu ukrepov. Tožnik ni ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi oziroma ni kršil ZDR-1 in ZSDH-1, ker naj bi navedel, da je tožena stranka že obravnavala enako prijavo domnevnih nepravilnosti v družbi C. d. o. o. z dne 30. 9. 2015. Tožena stranka je namreč navajala, da je prijava z dne 25. 11. 2015 v priponki obsegala še zapisnik nadzornega sveta C. d. o. o. z dne 16. 9. 2015 in anonimni dopis z naslovom "F.F., G.G., H.H., I.I., J.J.: ...", tožnik pa je v zvezi z zapisnikom predlagal, da se ugotovi, kdo je zapisnik posredoval javnosti. Zato mu tožena stranka neutemeljeno očita, da ni opozoril, da ne gre za enako prijavo, kot jo je tožena stranka že obravnavala, glede na to, da je bil tožnik z velikimi črkami omenjen tudi v pripeti skenirani anonimki, ki mu jo je posredoval L.L., pa mu ni mogoče očitati, da ni opozoril na domnevno nasprotje interesov. Glede na to, da je predsednik uprave tožene stranke tožniku posredoval elektronsko sporočilo, in od njega zahteval predlog odločanja o prijavi, mu ni mogoče očitati, da bi se, glede na omenjanje njegovega priimka v anonimki, iz njene obravnave moral izločiti. Predsednik uprave tožene stranke je namreč od tožnika zahteval, da poda mnenje in v kolikor tožnik tega ne bi storil, bi mu tožena stranka dejansko lahko očitala kršitev delovnih obveznosti, saj iz opisa temeljnih opravil delovnega mesta, ki jih je tožnik dolžan opravljati na podlagi 9. člena pogodbe o zaposlitvi, izhaja, da tožnik opravlja tudi druga dela po nalogu uprave oziroma neposredno nadrejenega vodje organizacijske enote.

12. Tudi v zvezi s tretjo kršitvijo, in sicer z objavljenim člankom dne 14. 12. 2015 v časopisu B. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da članek temelji na anonimki v zvezi s poslovanjem v C. d. o. o., pri čemer tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitala kršitev, ki bi bile povezane s poslovanjem oz. z njegovo vlogo v tej družbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da so novinarji svobodni pri raziskovanju in obveščanju javnosti, zato tožnik tudi ni mogel vplivati na objavo članka v medijih, vendar je potrebno upoštevati, da objava članka še ne pomeni, da je tožnik odgovoren za očitane nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlogovalo, da tožena stranka ni zahtevala ustreznega popravka v zvezi s tem člankom in da tudi v zvezi s tem tožniku ni mogoče očitati kršitev pogodbenih obveznosti po ZDR-1, ZSDH-1 in pogodbi o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke, da bi moral tožnik s svojim ravnanjem preprečiti objavo oziroma da je to vplivalo na ugled družbe, saj kot je bistveno, na objavo članka ni mogel vplivati, niti iz članka ne izhaja, kaj naj bi bilo pri njegovem delu napačno. Tega tudi ne konkretizira odpoved.

13. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso podane in ni podan pogoj za podajo odpovedi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Pritožbeno sodišče se, glede na to, da so bile vse očitane kršitve neutemeljene, ter da je tožnik izpovedal, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, da se še sedaj srečuje s svojimi nekdanji sodelavci na kosilih, tudi s predpostavljeno N.N., kar je tudi sama potrdila, strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oz. da je mogoča reintegracija tožnika na delovno mesto. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo svoje odločitve oziroma da si tožena stranka zaradi izgube zaupanja ne zna več predstavljati dela tožnika pri njej. Bistveno je, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti da bi s svojim ravnanjem pri toženi stranki povzročil izgubo zaupanja v njegovo delo. Ne gre spregledati, da je v zvezi z drugo kršitvijo L.L. zahteval tožnikov predlog postopanja, čeprav je vedel, oziroma bi moral vedeti, da se v elektronski pošti kot priloga nahaja tudi anonimka na tožnikov račun, pa mu je kljub temu vlogo posredoval, potem pa, ko je tožnik ravnal v skladu z njegovo zahtevo, tožniku očital neupoštevanje navodil in pravil tožene stranke. Zaradi vsega navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena tudi v tem delu.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.