Jedro

Glede na dejanske ugotovitve so bile okoliščine, ki naj bi jih tožnik prikrival, toženki dobro znane. Zato je od tožnika neutemeljeno pričakovala, da ji bo te okoliščine "razkril," nasprotno pa je tožnik utemeljeno sklepal, da toženka ne dvomi v njegovo nepristranskost.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2015, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi; da je delovno razmerje med strankama obstajalo tudi v času od 6. 1. 2016 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz njega izhajajo, razen za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih; toženki je naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za čas od 6. 1. 2016 do vrnitve nazaj na delo obračunati pripadajoče bruto zneske nadomestila plače, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske (vse zmanjšano za prejete plače pri družbi P.., d. o. o. za obdobje od 6. 1. 2016 do vrnitve tožnika nazaj na delo k toženki), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega šestega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči nižjih stopenj prezrli, da je bila toženka ustanovljena z Zakonom o Slovenskem državnem holdingu1 in da gre za državno institucijo, katere delovanje mora biti transparentno, neoporečno in zakonito. Meni, da ni razumelo razlogov, zaradi katerih je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik ni razkril dejstev, da je bil upravljavec in skrbnik naložbe ter prokurist družbe R., d. o. o. (v nadaljevanju R., d. o. o.). Prav tako ni predlagal svoje izločitve iz postopka obravnave prijave nepravilnosti v zvezi s to družbo, zaradi česar naj bi huje kršil svoje delovne obveznosti. V zvezi s člankom, objavljenim v časopisu navaja, da bi tožnik kot delavec toženke moral storiti vse, da do takih pisanj ne pride. Ugled toženke je bil okrnjen, saj je bila v medijih omenjena kot delodajalec, ki zaposluje osebe dvomljivega ugleda.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih3).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je toženka tožniku 24. 12. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri mu je očitala tri kršitve. Prvo kršitev naj bi storil s tem, ker pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti v zvezi z delovanjem družbe R., d. o. o., prejete 30. 9. 2015, ki mu je bila dodeljena v delo 2. 10. 2015, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, ter se ni izločil iz nadaljnjega dela, vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava toženke. Drugo kršitev naj bi storil s tem, ker pri obravnavi prijave domnevne nepravilnosti v zvezi s poslovanjem družbe R., d. o. o., ki jo je toženka prejela 25. 11. 2015 in ki tožniku formalno ni bila dodeljena v delo, ni razkril okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov ter se ni izločil iz nadaljnjega dela, vplivanja in odločanja o zadevi oziroma ni zahteval, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči uprava toženke. Tretjo kršitev pa naj bi tožnik storil s tem, ker je bil dne 14. 12. 2015 v časopisu objavljen članek z naslovom „A. zapravil zaupanje nadzornikov,“ iz katerega med drugim izhaja, da tožnik na SDH bedi nad R. oziroma prodajo premoženja in da on ter še dve poimensko navedeni osebi nekdanjega prvega nadzornika R. silijo, da potrdi nezakonite prodaje premoženja R. za nazaj, s čimer naj bi ogrozil ugled toženke, kar lahko škoduje njenim poslovnim interesom.

11. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od leta 2013 pri toženki skrbnik in upravljavec naložbe v družbi R., d. o. o. Dne 2. 4. 2014 je bil s strani uprave imenovan tudi za prokurista te družbe. Funkcijo prokurista je opravljal od 16. 5. 2014 do 19. 11. 2014. Kot prokurist in skrbnik naložbe družbe R., d. o. o. je o svojem delu tedensko poročal svojim nadrejenim, poleg tedenskih poročil pa je pripravljal tudi mesečna poročila, ki jih je toženka pošiljala Državnemu zboru. Predsednik toženkine komisije za obravnavo nepravilnosti v družbah s kapitalsko naložbo države (v nadaljevanju komisija) je 1. 10. 2015 dodelil prijavo predsednika nadzornega sveta družbe R., d. o. o. v delo tožniku kot skrbniku kapitalske naložbe države v tej družbi in mu naložil, da pripravi predlog sklepa o zavrženju ali začetku obravnave prijave. Tožnik je pisno poročilo upravljavca o ugotovitvah izdelal 7. 10. 2015 in ga uvrstil na sejo komisije, ki je sprejela sklep, da se obravnava konkretne prijave o domnevnih nepravilnostih zaključi. Prijava tožnika ni neposredno omenjala.

12. V zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče ugotovilo, da je Odvetniška pisarna X. d. o. o. 25. 11. 2015 toženki poslala elektronsko sporočilo z naslovom „prodaja premoženja R., d. o. o. - za g. M. J.“, h kateremu je bil med drugim priložen tudi dokument z naslovom „BB: zmagovita kombinacija R. (vendar žal za svoje žepe in položaje),“ v katerem je omenjen tudi tožnik. M. J. je nato istega dne ob 22.06 uri zvečer določenim osebam, med drugim tudi tožniku, poslal elektronsko pošto, v kateri je zapisal: „Prosim za predlog ustreznega ravnanja. Komisija za obravnavo nepravilnosti v družbah s kapitalsko naložbo države?“ Tožnik je v odgovoru na to sporočilo podal svoje mnenje, naslednjega dne pa je svoje predloge ukrepov poslal tudi pooblaščencu za skladnost poslovanja in integriteto U. B. Sodišče je ugotovilo, da je šlo pri tem za okviren odgovor in neformalne predloge tožnika, saj se formalni postopek obravnave prijave takrat še ni začel. 13. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena ZSDH-1, na katerega se sklicuje toženka, mora posameznik, ki pri opravljanju svojega dela zazna okoliščine, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov, te okoliščine nemudoma razkriti in se izločiti iz nadaljnjega dela, vplivanja ali odločanja o zadevi ali pa zahtevati, da o njegovi izločitvi ali drugih potrebnih ukrepih odloči organ skladno s petim odstavkom tega člena. Na podlagi petega odstavka 59. člena ZSDH-1 je za odločanje o izločitvi zaposlenega delavca pristojna uprava SDH. Toženka je v okviru prvih dveh kršitev iz odpovedi tožniku očitala, da ji je v nasprotju z navedeno določbo prikrival oziroma ni razkril določenih okoliščin, ki bi lahko povzročile nasprotje interesov in da se ni izločil iz nadaljnjih postopkov oziroma predlagal svoje izločitve. Te okoliščine naj bi predstavljalo dejstvo, da je bil skrbnik in upravljavec naložb družbe R., d. o. o., v obdobju od 16. 5. 2014 do 19. 11. 2014 pa tudi prokurist te družbe.

14. Glede postopka obravnave prijav interni akt toženke z naslovom „Navodilo o ravnanju v primeru domnevnih nepravilnosti in zaščiti“ določa, da komisija na predlog skrbnika sprejme sklep o zavrženju obravnave, začetku obravnave in sklep o končanju postopka obravnave. Če komisija ne sprejme sklepa o zavrženju obravnave, s sklepom o začetku obravnave določi način obravnave prijave in okvirne roke, v katerih mora zaposleni (praviloma je to skrbnik kapitalske naložbe) ugotoviti dejansko stanje in o tem izdelati poročilo; način pridobivanja podatkov, način morebitnega obveščanja prijavitelja in druge zadeve, pomembne za obravnavo prijave.

15. Toženka v reviziji neutemeljeno vztraja, da je tožnik z opisanim ravnanjem naklepoma huje kršil delovne obveznosti. Res bi sicer okoliščina, da je bil tožnik, ki mu je bila kot skrbniku in upravljavcu naložbe v obravnavo dodeljena prijava nepravilnosti v R., d.o.o., pred tem tudi prokurist družbe R., d.o.o., lahko kazale na nasprotje interesov, vendar pa ni zanemarljivo, da je bil tožnik prokurist več ko eno leto pred obravnavano prijavo, da v prijavi ni omenjen, niti ni bilo ugotovljeno, da se nepravilnosti nanašajo na obdobje njegove prokure. Poleg tega ga je toženka sama postavila za skrbnika in upravljavca naložb R., d.o.o. in nato tudi na mesto prokurista te družbe. Zakon (ZSDH-1) govori o dolžnosti „razkritja“ okoliščin, kar pomeni, da gre za okoliščine, s katerimi SDH (tj. toženka) ni seznanjena. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve pa so bile okoliščine, ki naj bi jih tožnik prikrival, toženki dobro znane. Te okoliščine je ustvarila sama, nato pa prijavo domnevne nepravilnosti v družbi R., d. o. o. z dne 30. 9. 2015 tudi sama dodelila v delo tožniku. Zato je od tožnika neutemeljeno pričakovala, da ji bo te okoliščine „razkril.“ Nasprotno pa je tožnik utemeljeno sklepal, da toženka ne dvomi v njegovo nepristranskost in da dejstvo, da je bil v preteklosti prokurist družbe R., d. o. o., to je v obdobju od 16. 5. 2014 do 19. 11. 2014, ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala na nasprotje interesov in zaradi katere bi se moral izločiti ob obravnavi prijave nepravilnosti v letu 2015. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da tožniku v zvezi s prvo očitano kršitvijo ni mogoče očitati hujše kršitve delovne obveznosti, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti.

16. Očitki toženke v zvezi z drugo očitano kršitvijo, pri katerih vztraja tudi v reviziji, so nelogični, saj tožniku prijava z dne 25. 11. 2015 formalno sploh ni bila dodeljena. Tožnik torej ni odločal o tem, kako naj se obravnava prijava domnevne nepravilnosti z dne 25. 11. 2015. V zadevi je podal le (predhodno in neobvezujoče) mnenje o različnih možnih ukrepih v zvezi s to prijavo na izrecno zahtevo predsednika uprave M. J.. Vse gradivo je posredoval U. B., pooblaščencu za skladnost poslovanja in integriteto, ki je pristojen za prejem prijave nepravilnosti, prvo oceno, razvrstitev in dodelitev pristojni osebi v nadaljnjo obravnavo. Kot v reviziji navaja toženka, je bilo iz priponke sporočila jasno razvidno (ne samo tožniku, pač pa tudi njej sami), da je v prijavi omenjen tožnik. Ta je lahko zato upravičeno domneval, da mora na toženkino zahtevo, kljub njegovi morebitni pristranskosti v tej zadevi ali pa zato, ker toženka v njegovo nepristranskost ne dvomi, podati svoj predlog ustreznih ukrepov in to nujno, glede na to, da je bilo sporočilo poslano v poznih večernih urah. V teh okoliščinah pa mu kršitve delovne obveznosti ni mogoče očitati. Zato revizijsko sodišče soglaša s presojo, da odpovedni razlog tudi glede drugega očitka ni podan.

17. Toženka je tožniku očitala tudi, da je bil zaradi objave članka (na podlagi anonimke) „A. zapravil zaupanje nadzornikov“ v časopisu dne 14. 12. 2015, okrnjen njen ugled. Tožniku pri tem ne očita, da je on sam poslal članek v objavo niti, da je storil kakšno od nepravilnosti, na katere članek namiguje. Dejansko mu očita zgolj to, da je avtor članka omenil njegovo ime. Kot pojasnjuje v reviziji, tožnik res ne more vplivati na to, kaj se objavlja v dnevnem časopisju, moral pa bi storiti vse, da do takih očitkov in pisanj ne pride. Iz odpovedi ne izhaja, kaj „vse“ bi tožnik moral oziroma ne bi smel storiti. Očitki toženke v tej smeri so nekonkretizirani in pavšalni. V odpovedi ni navedeno, s katerimi konkretnimi ravnanji ali opustitvami naj bi tožnik (naklepno ali iz hude malomarnosti) huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v zvezi z navedenim očitkom neutemeljena.

18. Toženka v reviziji neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je sodišče druge stopnje pritrdilo, izhaja, da okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, niso ugotovljene (16. točka obrazložitve). Zgolj trditev, da „tožniku več ne zaupa in si ne predstavlja več sodelovanja z njim,“ ker ob ugotovljenih kršitvah ne more biti vzor poštenosti, ne zadošča. Kot toženka v nadaljevanju revizije navaja tudi sama, je ugotovljeno, da tožnik kršitev ni storil. Drugih okoliščin, razen prepričanja, da so očitki o kršitvah utemeljeni, pa toženka ni navedla.

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo.

20. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo4 mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR (450 točk, 2% materialnih stroškov, 22% DDV).

1 ZSDH-1, Ur. l. RS, št. 25/2014 in nadaljnji. 2 ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 2/2015.