Jedro

Kupoprodajno pogodbo ureja predvsem ZOR, ki favorizira takojšnjo in sočasno izpolnitev pogodbe (314. in 475. člen). Odlaganje prodajalčevega roka izpolnitve ni v interesu kupca. Zato v danem primeru ni mogoče uporabiti tistega pogodbenega določila, s katerim se je bil kupec prisiljen odreči plačilu obresti, ker so te predvidene v predpisu, ki je prisilne narave, to je v 26. členu Zakona o blagovnem prometu. Po določilu drugega odstavka 279. člena ZOR je mogoče zahtevati zamudne obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

Revizijama se delno ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v odločitvi o zamudnih obrestih spremenita tako, da se prvi odstavek izreka prvostopenjske sodbe glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki glavnico v znesku 156.697,20 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 9.7.1992 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 40.111,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Sicer se reviziji zavrneta kot neutemeljeni.

Tožena stranka in stranski intervenient trpita vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Drugič je dne 21.4.1994 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 156.697,20 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.3.1992 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 40.111,00 tolarjev. Ugotovilo je tudi, da ne obstoji pobotni ugovor tožene stranke za znesek 217.400,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1991 dalje do plačila.

Proti tej sodbi so se pritožili tožeča stranka, tožena stranka in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je s sklepom ugodilo pritožbi tožeče stranke, izrek o pravdnih stroških razveljavilo ter sodbo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer pa je pritožbo tožene stranke in intervenienta zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O pritožbenih stroških je odločilo, da tožena stranka in intervenient trpita vsak svoje stroške, o tožničinih pa bo odločeno s končnim sklepom.

Proti sodbi višjega sodišča, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, sta vložila revizijo tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in trdi, da je v skladu s pogoji proizvajalca ponudila možnost nakupa vozila po garantirani ceni s plačilom kupnine vnaprej, ali po ceni na dan dobave brez vnaprejšnjega plačila. Zato zavrača očitek, da je ravnala špekulativno, saj je bil v letu 1991 uvoz avtomobilov sproščen. Toda okoliščina, da je kupec lahko kupil vozilo po garantirani ceni, mu je bila v korist in jo je vsakdo, ki je imel denar, rad sprejel ter ni spraševal za druge možnosti. Kupnina za dinarje ali kasneje za bone je bila namreč ugodnejša od nakupa za devize. Ne glede na to pa za plačilo po garantirani ceni ne morejo veljati sankcije zakona o blagovnem prometu, če niso hkrati podani drugi elementi, kot so izkoriščanje nerednega stanja na tržišču in podobno. Z nakupom za garantirano ceno je kupec ohranil realno vrednost denarja, zato ni pravilno pravno stališče, da vsako pogojevanje plačila vnaprej sproži upravičenje kupca, da zahteva obresti, čeprav se jih je odrekel. Taka zaščita krši načelo ekvivalence in pretirano varuje potrošnika. Tožena stranka namreč trdi, da je šlo za sporazum, ki je v domeni avtonomnosti strank in da je prodajalec (v tem primeru dejansko C. K.) sicer koristil denar, a nosil težo inflacije, ker se je odpovedal višji ceni ob izročitvi avtomobila. Zato meni, da bi bilo treba ob priznanju obresti upoštevati pobotni ugovor tožene stranke. Če se je kupec odločil, da bo zahteval obresti, naj se toženi stranki prizna cena na dan dobave. Dodaja še, da je kraj izpolnitve Koper in da sodišče ne bi smelo priznati obresti po pogojih A-Banke. Predvsem pa sme po določilu 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) kupec zahtevati obresti od vložitve tožbe in ne tudi za čas pred tem.

Intervenient meni, da prvostopenjsko in pritožbeno sodišče napačno uporabljata materialno pravo: 26. člen Zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 29/86). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri trditvi, da tožena stranka ni pogojevala vnaprejšnjega plačila kupnine in meni, da 26. člen Zakona o blagovnem prometu ne pride v poštev, če je šlo za enkratno plačilo z garantirano ceno, ki je kupcu ohranjala vrednost in mu omogočila, da je za plačani denar prejel dogovorjeno stvar. Podrejeno trdi, da obrestni račun ni pravilen in da prisojene obresti presegajo obrestno mero vpoglednih vlog. Glede pobotnega ugovora pojasnjuje, da je bila med pogodbenima stranka soglasno dogovorjena klavzula: fiksna cena/odpoved obrestim. Ob dobavi avtomobila bi bilo treba izdelati končni obračun in če ga nista naredili stranki, bi ga moralo sodišče. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 d0 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija je delno utemeljena.

Navedbe tožene stranke in intervenienta o tem, da je imel kupec avtomobila na razpolago več možnosti plačila, se nanašajo na dejansko stanje, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je bila tožnica prisiljena plačati kupnino vnaprej. Tudi znesku izračunanih obresti sedaj ni več mogoče ugovarjati (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta v glavnem pravilno uporabili materialno pravo. Kupoprodajno pogodbo ureja predvsem ZOR, ki favorizira takojšnjo in sočasno izpolnitev pogodbe (314. in 475. člen). Odlaganje prodajalčevega roka izpolnitve ni v interesu kupca, pa čeprav prodajalec garantira ceno. Če proizvajalec in prodajalec avtomobilov kaj takega določita s pogodbo, je treba upoštevati predpise, ki varujejo potrošnika, tipsko pogodbo pa je treba razlagati po določilu 99. in 100. člena ZOR. To ni v nasprotju s svobodnim načinom urejanja obligacijskih razmerij, saj že besedilo 10. člena ZOR upošteva določene prisilne predpise in družbeno moralo. Zato v danem primeru ni mogoče uporabiti tistega pogodbenega določila, s katerim se je bil kupec prisiljen odreči plačilu obresti, ker so te predvidene v predpisu, ki je prisilne narave, to je v 26. členu Zakona o blagovnem prometu. Garantiranje cene ob odloženi izpolnitvi je v škodo kupca, ki želi kupljeno stvar prejeti takoj. Če mora kupljeno stvar plačati vnaprej, je v slabšem položaju, ker mora v celoti kreditirati prodajalca, ta pa proizvajalca. Varstvo potrošnika, ki je predvideno v Zakonu v blagovnem prometu in v Zakonu o trgovini je potrebno tudi v primeru, ko tržni pogoji začenjajo delovati.

Revizija tožene stranke je utemeljena le glede teka obresti. Po določilu drugega odstavka 279. člena ZOR je mogoče zahtevati zamudne obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. V danem primeru gre tožeči stranki pravica do obresti od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 9.7.1992 in tožena stranka utemeljeno ugovarja, da so zamudne obresti za čas od izročitve vozila do vložitve tožbe v nasprotju z veljavnim materialnim pravom. Glede na to je revizijsko sodišče po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in v tem delu spremenilo izpodbijani sodbi. V ostalem pa je reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Za stroške revizijskega postopka je odločilo, da vsak od revidentov trpi svoje stroške, saj je njun uspeh v revizijskem postopku majhen (drugi odstavek 154. člena ZPP).