Jedro

Delavci zavarovalnice niso povzročili škodo tožniku s tem, ko ga niso opozorili, da je vrnil nepodpisan osnutek zavarovalne pogodbe in na tak način ni bila sklenjena pogodba o zavarovanju kredita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod tč.

1, ki se glasi, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku 4.335.297,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 4.000,000,00 SIT, za čas, od 24.2.1992, do plačila in od zneska 335.297,80 SIT za čas, od 23.4.1992 dalje, do plačila in glede odločitve, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku 210.153,00 SIT njegovih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, spremeni tako, da se ta tožbeni zahtevek in odločitev o stroških postopka zoper toženo Z.T. d.d., L., zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki Z.T. d.d., L. pravdne stroške v znesku 475.480,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno plačati 6.069.926,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in toženi A.Š. poleg tega zneska še eventuelno razliko do vrednosti 108.100 DEM z 12 % obrestmi od 24.12.1991 do dneva plačila, vse preračunano v tolarsko protivrednost na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije. Z izpodbijano sodbo je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 4.335.297,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 4.000.000,00 SIT za čas od 24.2.1992 do plačila in od 335.297,80 SIT, od 23.4.1992 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da je toženi A.Š. dolžan plačati tožniku 107.153,11 DEM z obrestmi po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 24.12.1991 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, znižano za znesek, ki sta ga toženi stranki dolžni plačati solidarno (točka 1. izreka). Tožencema je naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti tožniku 210.153,00 SIT pravdnih stroškov, sam drugi toženec pa še 218.243,00 SIT, vse to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1993 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več in drugače je prvo sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena Z. T., ki izpodbija odločitev prvega sodišča pod točko 1. in 3. izreka sodbe ter predlaga višjemu sodišču, da naj v tem delu sodbo spremeni tako, da bo zahtevek v celoti tudi stroškovno zavrnilo. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge (člen 353, tč. 1. do 3. ZPP).

Tožnik iz naslova kreditnega zavarovanja ne more ničesar terjati od tožene Z., ker je v prvi sodbi pravilen zaključek, da zavarovanje ni veljavno nastalo. Brez vsake podlage v spisu in v ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev, da ta tožena stranka odgovarja tožniku odškodninsko, ker ni nadzorovala svojega delavca Č. Toženka ni bila dolžna opozarjati tožnika, da je vrnil nepodpisano zavarovalno pogodbo in da zavarovanje ni veljavno sklenjeno, ker je to stvar odločitve tožnika. Brezpredmetno je zato, ali je imel Č. pooblastilo za sklepanje pogodbe o zavarovanju kredit v višini, ki presega 3.000,000,00 SIT. V primeru, ko pogodba ni sklenjena ne pride v poštev izročitev zavarovalnih pogojev tožniku, plačilo premije in seznanitev tožnika o kreditnem stanju drugega toženca. Prvotoženka sploh ni bila v nobenem stiku s tožnikom v zvezi z njegovim kreditiranjem drugotoženca, zato odpade vsaka možnost za kakršnokoli njeno krivdo, niti nimogel tožnik utrpeti v tem primeru nobene izvenposlovne škode. Prvo sodišče je nepravilno uporabilo odškodninske predpise veljavne za poslovno in neposlovno škodo.

Pritožba je utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je pravnomočna v neizpodbijanem delu, to je glede odločitve, da je drugotoženi A.Š. dolžan plačati tožniku 4.335.297,80 SIT z obrestmi oziroma 107.153,11 DEM z obrestmi preračunano v tolarsko protivrednost na dan plačila, kolikor tako izračunani znesek presega prvi prisojeni znesek. Pravnomočna je iz istih razlogov odločitev o pravdnih stroških ki jih je toženi A.Š. dolžan povrniti tožniku. Ker se tožnik ni pritožil zoper zavrnitveni del prve sodbe je tudi ta pravnomočen.

Sodišče druge stopnje pa je spoznalo, da ni utemeljen tudi tožbeni zahtevek proti toženi stranki Z.T. in ga je zato s spremembo prve sodbe zavrnilo. Podan je namreč predvsem pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema na izvedene dokaze oprto stališče prvega sodišča, da v tem primeru ne gre za obveznost iz sklenjene pogodbe o zavarovanju kredita, čeprav tožnik predvsem na tej pravni podlagi uveljavlja zahtevek proti toženi Z.T. Dejansko stanje pa je bilo dovolj popolno in prepričljivo razjasnjeno tudi za odločitev o zahtevku tožeče stranke proti toženi Z.T., da ji je vtoževane zneske dolžna plačati, tudi če ni bilo vse v redu s polico in če bi bili kakršnikoli problemi v zvezi z zatrjevnaimi pogoji za zavarovanje (glej l.št. 38), iz naslova (nepogodbene) odškodninske odgovornosti te tožene stranke proti tožniku. Tožbeni temelj je po navedbah tožnika v krivdnem ravnanju delavcev tožene Z.T., zaradi česar tožnik ni sklenil veljavno pogodbo o zavarovanju kredita, iz česar izvira, kot kaže, škoda v vtoževanem znesku. Škoda je zmanjšanje nekega premoženja (navadna škoda) in preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček), zato niti ni povsem jasno, na podlagi pravotvornih dejstev, ki jih navaja tožnik, za zahtevek na odškodninski podlagi, kakšna je v tem primeru njegova škoda, ker ni sklenil pogodbo o zavarovanju kredita. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. št. 29/78 do 57/89). Iz navedb tožnika je razvidno stališče, da tožena stranka oziroma njeni delavci, zlasti Z.Č. pri izpolnjevanju svojih obveznosti v obligacijskem razmerju (ko so sklepali pogodbo s tožnikom), niso ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR), kar je bilo po mnenju prvega sodišča odločilno, da je prisodilo sporno odškodnino. Odločilno je v tem primeru dejstvo, da tožnik ni sklenil pogodbo o zavarovanju kredita (ker jo je vrnil toženi zavarovalnici nepopisano) in ne morebitno nekorektno ravnanje delavcev zavarovalnice, ker na to dejstvo niso tožnika opozorili. Za stališče prvega sodišča, da je ta opustitev razlog za odškodninsko odgovornost tožene stranke, inštančno sodišče ne najde materialnopravne podlage, kako jo ni določneje navedlo že prvo sodišče, ki se sklicuje le na splošno načelo o vestnosti ali poštenju pri sklepanju pravnih poslov (12. člena ZOR). Na to zakonsko določila ni mogoče v obravnavanem primeru opreti zaključek, da tožena stranka v obligacijskem razmerju s tožnikom pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ni ravnala z skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V obravnavanem primeru bi moral predvsem tožnik ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva (skrbnost dobrega gospodarja) in vrniti zavarovalnici podpisano polico. V nasprotju z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tožnik ravnal malomarno, kar je tudi vzrok, da ni bila sklenjena pogodba o zavarovanju kredita, je zato zaključek, da to ni v adekvatni vzročni zvezi z nastalo škodo.

Na podlagi ugotovite, da le po krivdi tožnika pogodba ni bila sklenjena, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča možni le zaključki, da ni tožena Z. nič opustila v razmerju do tožnika, če mu ni izročila zavarovalne pogoje in ga ni pozivala, da je dolžan plačati premijo. V nastali situaciji je tudi nepomembno vprašanje pooblastila delavca zavarovalnice za sklepanje konkretnega posla, ki ni bil sklenjen in ni logičen zaključek, da je Z.Č. zapeljal tožnika v zmoto, da je zavarovanje veljavno klub dejstvu, da ni imel ustreznega pooblastila.

Iz navedenih vzrokov je sodišče druge stopnje v napadenem delu prvo sodbo spremenilo, skladno z določilom 373. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da zaradi razjasnitve odločilnih dejstev ni potrebna nova glavna obravnava, ni pa tudi ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere le pavšalno opozarja pritožba.

Posledica odločitve pritožbenega sodišča o delni spremembi prve sodbe je, da mora odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek, 166.člena ZPP). V tem primeru to pomeni, da mora odločiti o stroških v izpodbijanem delu, skladno z dejstvom, da je tožnik v pravdi z zahtevkom proti toženi zavarovalnici popolnoma propadel. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP mora zato tožnik povrniti tej toženi stranki njene pravdne stroške in sam trpi svoje stroške postopka, kolikor jih ni uspel uveljaviti (s pravnomočno sodbo) proti drugo toženi stranki. Prvo toženi stranki pa je dolžan povrniti tudi stroške pritožbe. Tožena stranka je uveljavljala svoje stroške s predlogom 22.3.1993, da naj se odmerijo od vrednosti 4.000.000,00 SIT (in ne od vtoževane vrednosti 6.069.926,00 SIT), kar je podlaga za odmero stroškov za zastopanje te stranke po odvetniku. Število točk po tarifi z veljavnostjo v času izvršenega opravila odvetnika je skupaj 5140 točk, kar znese ob upoštevanju vrednosti točke po tarifi, veljavni na dan obravnave (vrednost točke je 62,00 SIT) skupaj 318.680,00 SIT. Poleg tega je tožena stranka upravičena do povračila zahtevanega zneska 20.000,00 SIT od plačanih sodnih taks za odgovor na tožbo. Stroške pritožbe je bilo potrebno odmeriti od vrednosti 4.335.297,80 SIT ter znašajo, za sestavo pritožbe 800 točk (v kar so zajeta tudi opravila odvetnika, ki jih ločeno opredeljuje to je konferenca s stranko) in za PTT stroške 8 točk, skupaj 808 točk, kar znese 50.096,00 SIT in za sodno takso 86.704,00 SIT. Skupaj znašajo stroški tožene zavarovalnice, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, 475.480,00 SIT.