Jedro

Tožnik se je skliceval na zavarovalno polico, za katero pa je bilo ugotovljeno, da ni bila podpisana - ker je ni podpisal on. Po določbi 903. člena ZOR so v zavarovalnih pogojih lahko določeni primeri, pri katerih nastane pogodbeno razmerje iz zavarovanja s samim plačilom premije. V izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno, da so zavarovalni pogoji, ki jih je prva tožena stranka določila, vsebovali tako določbo.

Stališče o konvalidaciji pogodbe - saniranju oblične pomanjkljivosti z realizacijo, namreč z izstavitvijo računa za plačilo premije in s sprejemom denarja za premijo - pa tudi nima opore v 73. členu ZOR, na katerega se sklicuje. Zakon govori o popolni ali pretežni izpolnitvi obveznosti obeh pogodbenih strank - tožnik pa se sklicuje le na izpolnitev svoje obveznosti (plačilo premije), medtem ko je v podlagi njegovega spora s prvo toženo stranko prav to, da ni niti delno izpolnila obveznosti, ki naj bi jo imela po tožnikovem stališču iz zavarovalne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mdr. naložilo prvi toženi stranki, da mora solidarno z drugim tožencem plačati tožniku 4,335.297,80 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4 milijone sit od 24.2.1992 do plačila, od preostalega zneska pa od 23.4.1992 do plačila. Ta del odločitve je utemeljilo s tem, da prva tožena stranka odškodninsko odgovarja tožniku do zneska njegove posojilne terjatve do drugega toženca, ker zaradi njenega krivdnega ravnanja (malomarnega poslovanja njenih delavcev) ni bila sklenjena pogodba o zavarovanju posojila, ki ga je tožnik dal drugemu tožencu (tožnik pogodbe ni podpisal).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi prve tožene stranke in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zoper to toženo stranko zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da le po tožnikovi krivdi zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ugotovljeno ravnanje tožene stranke pa ne more biti podlaga za njeno odškodninsko odgovornost. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo pritožba zavrnjena in potrjena sodba prve stopnje. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s prvim odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Po določbi 1. odst. 901. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I) je zavarovalna pogodba sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. Tožnik se je skliceval na zavarovalno polico, za katero pa je bilo ugotovljeno, da ni bila podpisana - ker je ni podpisal on. Po določbi 903. člena ZOR so v zavarovalnih pogojih lahko določeni primeri, pri katerih nastane pogodbeno razmerje iz zavarovanja s samim plačilom premije. V izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno, da so zavarovalni pogoji, ki jih je prva tožena stranka določila, vsebovali tako določbo. Zato je povsem neutemeljeno tožnikovo revizijsko sklicevanje na plačilo premije. Vse drugo, kar je v reviziji o tem zapisano (da je še vedno sporna vsebina zavarovalnih pogojev, katerih pa prva tožena stranka popolnih ni predložila itd.), pa že meri na izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki v reviziji ni dovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP).

Neutemeljeno je tudi tožnikovo revizijsko sklicevanje na določbi 70. in 73. člena ZOR. S tem povezani revizijski razlogi ne narekujejo obširnejšega odgovora. Revizijska razglabljanja o namenu obličnosti, predpisane v 1. odst. 901. člena ZOR, s stališča višine premij in višine zavarovalnega kritja, nimajo pravne teže in ne terjajo odgovora. Vračanje na izhodišče, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena in da "med strankama v osnovi niti ni bilo sporno, da zavarovanje je veljavno sklenjeno" - ne terja ponovnega odgovora. Stališče o konvalidaciji pogodbe - saniranju oblične pomanjkljivosti z realizacijo, namreč z izstavitvijo računa za plačilo premije in s sprejemom denarja za premijo - pa tudi nima opore v 73. členu ZOR, na katerega se sklicuje. Ta zakonska določba se namreč glasi: Pogodba, za katero se zahteva pismena oblika, je veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki (Đ) v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega - te izjeme pa za odgovor tožniku ni treba upoštevati). Zakon torej govori o popolni ali pretežni izpolnitvi obveznosti obeh pogodbenih strank - tožnik pa se sklicuje le na izpolnitev svoje obveznosti (plačilo premije), medtem ko je v podlagi njegovega spora s prvo toženo stranko prav to, da ni niti delno izpolnila obveznosti, ki naj bi jo imela po tožnikovem stališču iz zavarovalne pogodbe.

Neutemeljeno je končno tožnikovo revizijsko stališče, da mu prva tožena stranka odgovarja odškodninsko, če mu že morda ne iz sklenjene pogodbe - to pa zato, ker je "nedvomno bil v določenem poslovnem razmerju z zavarovalnico, prav iz tega pa mu je nastala škoda ... odškodninska odgovornost pa je verjetno širša". Revizijsko sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da v poslovnem stiku (v katerem je želel sklenitev pogodbe o zavarovanju kredita) s prvo toženo stranko tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od udeleženca v pravnem prometu - ker ni podpisal zavarovalne police in s tem sklenil zavarovalne pogodbe v predpisani obliki. Prav tako se strinja z oceno, da v ugotovljenih ravnanjih prve tožene stranke, tj. delavcev, za katere odgovarja, ni podlage za odškodninsko odgovornost prve tožene stranke s tisto podlago in posledicami, ki jih je tožnik uveljavljal v tej pravdi.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.