Jedro

Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se razveljavi sodba sodišča druge stopnje ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je uveljavljala: - v razmerju med stečajnim dolžnikom (družbo A. d. o. o. - v stečaju) in toženo stranko razveljavitev učinka opustitve vložitve ugovora stečajnega dolžnika zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9073/2017 z dne 6. 2. 2017, - v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko ter v razmerju do stečajne mase stečajnega dolžnika razveljavitev učinka pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 6. 2. 2017, - v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženko ter v razmerju do stečajne mase stečajnega dolžnika razveljavitev učinka Prodajne pogodbe z dne 17. 10. 2017, sklenjene med toženko in družbo B. d. o. o. - v stečaju, - ugotovitev, da zoper stečajnega dolžnika ne obstoji terjatev toženke v skupni višini 1.048.469,48 EUR.

Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 12.243,07 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 64/2022 z dne 12. 7. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja insolventnosti stečajnega dolžnika A., d. o. o., v času izvršitve izpodbijanega pravnega dejanja na strani tožeče ali tožene stranke._

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagala, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču nižje stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala, da revizijo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov tožene stranke.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Vrhovno sodišče je pri odločanju o dopuščenem revizijskem vprašanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje sodišč prve in druge stopnje. V nadaljevanju povzeto dejansko stanje izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, ki med pravdnima strankama ni sporno. Razumeti je, da je tudi sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na v nadaljevanju povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka je v stečajnem postopku nad dolžnikom (družbo A. d. o. o. - v stečaju) prijavila terjatev v višini 1.048.469,48 EUR, za katero ima izvršilni naslov v obliki pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9073/2017 z dne 6. 2. 2017. 8. Tožeča stranka je terjatev tožene stranke prerekala. S sklepom o preizkusu terjatev z dne 29. 3. 2019 je bila tožeča stranka napotena na pravdo za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke.

9. Tožena stranka je obstoj terjatve do stečajnega dolžnika utemeljevala s sklicevanjem na cesijsko pogodbo z dne 17. 10. 2017, s katero ji je terjatev odstopila družba B. d. o. o. - v stečaju. Terjatev naj bi imela odškodninsko podlago in sicer kot prikrajšanje, ki ga je utrpela ta družba, ker družba A. d. o. o. kot kupec ni izpolnila obveznosti iz kupoprodajne pogodbe z dne 22. 4. 2016 o nakupu premoženja družbe B. d.o.o. - v stečaju kot poslovne celote. Po odstopu stečajnega upravitelja od pogodbe dne 22. 4. 2016 je bilo premoženje družbe B. d.o.o. - v stečaju prodano za nižjo kupnino. Razliko naj bi predstavljala odškodninska terjatev, ki jo je prevzela tožena stranka.

10. 22. 1. 2018 je bil nad družbo A. d. o. o. začet stečajni postopek.

**Razlogi sodišča prve stopnje**

11. Tožeča stranka je zanikala obstoj terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika. Zato je s tožbo kot izpodbojno dejanje stečajnega dolžnika izpodbijala opustitev procesnega dejanja ugovora zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9073/2017. 12. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo ugovor tožene stranke glede neobstoja aktivne legitimacije tožeče stranke. Predmet presoje so lahko le pravna dejanja oziroma opustitve stečajnega dolžnika. Tožeči stranki je očitalo, da ni niti zatrjevala, da je bila družba A. d.o.o. v letu 2017 insolventna. Po stališču sodišča prve stopnje je domnevati (glede na to, da nasprotnih trditev ni), da je družba razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, katero se je zavezala plačati po pogodbi. Pri tem se je sklicevalo tudi na opozorilo tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 6. 2. 2020, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev in dokazov o insolventnosti stečajnega dolžnika v spornem obdobju (19. točka obrazložitve sodbe). Zato se ni ukvarjalo z obstojem subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Pri tem je zavzelo stališče, da je, tudi ko gre za uporabo določb o domnevah obstoja subjektivnega pogoja iz tretjega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), treba primarno izkazati obstoj insolventnosti dolžnika v spornem obdobju, saj tudi o domnevi vedenja upnika o insolventnosti dolžnika ni mogoče razpravljati, če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano dejanje, ni bil insolventen (četrta poved 20. točke obrazložitve sodbe). Sklicevalo se je na stališča Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 93/2014 z dne 19. 5. 2015, da se je o vedenju osebe, v katere korist je bilo dejanje izvršeno, za insolventnost dolžnika mogoče spraševati šele po ugotovitvi, da je bil stečajni dolžnik insolventen. Prav tako se je sklicevalo na stališče v sklepu III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016, da je breme dokazovanja dolžnikove (in)solventnosti za upnika, v obravnavanem primeru za toženo stranko, brez dvoma težko, saj je zelo verjetno, da s podatki o dolžnikovem finančnem položaju v določenem časovnem obdobju ne razpolaga; ti namreč izvirajo iz dolžnikove sfere, torej iz sfere tožeče stranke (20. točka obrazložitve).

13. Glede na obseg dopuščene revizije Vrhovno sodišče zgolj sumarno povzema, da je sodišče prve stopnje v okviru razlogov za sprejeto odločitev tudi zavrnilo sklicevanje tožeče stranke na določbe drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da tudi ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati neobstoja terjatve tožene stranke do družbe A. d. o. o..

**Razlogi sodišča druge stopnje**

14. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je pri ponovni presoji prišlo do deloma drugačnih zaključkov in stališč, kot jih je zavzelo v predhodnem razveljavitvenem sklepu I Cpg 35/2021 z dne 31. 3. 2021. Tokrat je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so zakonske domneve iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP namenjene le lažjemu dokazovanju (obstoja) tega pogoja za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, niso pa izkaz njegove insolventnosti. Pri tem je ocenilo, da sodna praksa, sprejeta po izdaji odločbe III Ips 62/2015, kaže, da je kljub jasnosti in nedvoumnosti izraženega stališča to ostalo „osamljeno“, saj je sodna praksa šla v smeri potrebnosti dokazovanja insolventnosti, pri čemer je dokazno breme na tožeči stranki (praviloma je to stečajni dolžnik) in ne na upniku, v čigar korist je bilo izpodbojno dejanje opravljeno. Pri tem pa je, drugače od sodišča prve stopnje, zavzelo stališče, da v primeru sklepa III Ips 93/2014 ni bilo odločeno v primerljivi zadevi, saj se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem trditvenega in dokaznega bremena glede insolventnosti v primeru zatrjevanih zakonskih domnev o izpolnitvi subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Vendar iz 15. točke obrazložitve te odločbe izhaja, da je potrebno v primeru, če je to sporno, najprej ugotoviti, ali je bil stečajni dolžnik v času izvedenega pravnega dejanja insolventen, šele potem se je mogoče spraševati o obstoju subjektivnega pogoja. Po stališču sodišča druge stopnje je navedeno mogoče razumeti v smislu ločenosti (samostojnosti) obeh pogojev za izpodbijanje oziroma ločenosti (ter vrstnega reda) dokazovanja enega in drugega pogoja.

15. Glede druge odločbe, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, to je sklep III Ips 122/2015, je sodišče druge stopnje presodilo, da gre za primerljivo zadevo in je uporabljiva pri odgovoru na vprašanje dolžnosti dokazovanja insolventnosti. Pri tem je ocenilo kot pomembno stališče, razvidno iz 12. točke obrazložitve, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Tudi v navedeni zadevi se je tožeča stranka glede subjektivnega pogoja insolventnosti sklicevala na dve domnevi. Sodišče druge stopnje zato ni več sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa III Ips 62/2015, prav tako pa ne vidi prepričljivega argumenta, da izkazanost domnevne baze subjektivnega pogoja izpodbojnosti izkazuje tudi obstoj same insolventnosti.

16. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene očitke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika v zvezi z insolventnostjo. Zavzelo je stališče, da je trditveno in dokazno breme v tej zvezi na tožniku, ki glede insolventnosti ni podal nobenih trditev oziroma ponudil dokazov, zaradi česar tudi od toženke ni bilo moč pričakovati oziroma zahtevati argumentiranega prerekanja (neobstoječih) trditev, prav tako pa toženka za svojo navedbo, da stečajni dolžnik ni bil insolventen, ni bila dolžna podajati nobenih dokazov, ker to ni njeno breme v tej zadevi (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

**Pravni okvir oziroma domet dopuščenega revizijskega vprašanja**

17. Dopuščeno revizijsko vprašanje se nanaša na porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena glede pravno odločilnih dejstev v pravdi. Odgovor na to poleg procesnih pravil1 daje materialno pravo. Dopuščeno revizijsko vprašanje zato omogoča uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker je predmet revizijskega izpodbijanja pravnomočna sodba, izdana pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena ZPP), se v okviru uveljavljanja tega revizijskega razloga preizkuša (le) pravilnost materialnopravnih stališč, ki jih je zavzelo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. To zamejuje domet odgovora Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje. Presoja sodišča druge stopnje je bila namreč v izpodbijani sodbi osredotočena na pravni okvir izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kot ga ureja zakonska domneva iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Gre za ureditev pogojev izpodbojnosti v primeru dvostranskih vzajemnih razmerij, v katera je vključen stečajni dolžnik.

**Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje**

18. Vrhovno sodišče je v 15. točki obrazložitve sodbe in sklepa III Ips 62/2015 že pojasnilo svoje stališče glede učinka domnev iz tretjega odstavka 273. člena ZFPPIPP. Nosilni razlogi so povzeti v naslednjem citatu: _V primeru ko se tožeča stranka pri dokazovanju subjektivnega pogoja izpodbojnosti opre na domnevo (za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru), zadošča da dokaže domnevno bazo; svoje insolventnosti oziroma insolventnosti stečajnega dolžnika ji ni treba dokazovati. Če ji domnevno bazo uspe dokazati in je posledično domneva o izpolnjenosti subjektivnega pogoja izpodbojnosti podana, pa je tožena stranka oziroma upnik tisti, ki lahko še vedno dokaže neobstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti. Pri tem lahko upnik dokazuje neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne samo z dokazovanjem, da ni vedel ali da ni bil dolžan vedeti, da je dolžnik insolventen, temveč tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen. Glede na obrazloženo je zmotno stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka, ki je v obravnavanem primeru dokazala, da je bilo izpodbojno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, dokazovati še svojo insolventnost._

19. Obravnavani primer se od primera, ki je bil predmet presoje v odločbi III Ips 62/2015, razlikuje v tem, da se je tožeča stranka v navedeni zadevi sklicevala na domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, v obravnavani zadevi pa se tožeča stranka sklicuje na domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Glede na skupno uvodno besedilo tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na obe domnevi iz 1. in 2. točke, ni videti razumnega argumenta za drugačno razlago učinkov domneve v primeru druge domneve, ki ni bila predmet presoje v citirani odločbi. To splošno besedilo2 se sklicuje na opredelitev pogoja, ki predstavlja dejanski stan iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP3. Glede na zakonsko besedilo je jasno, da domnevano dejansko stanje tako postavljene zakonske domneve obsega vedenje oziroma dolžnost vedenja za insolventnost dolžnika.

20. Razlaga, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje o omejenem učinku domneve, ki od tožnika terja, da mora kljub sklicevanju na domnevo zatrjevati tudi insolventnost dolžnika in temu predložiti dokaze, je materialnopravno zmotna. Na tako omejen učinek obeh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP ni mogoče sklepati niti iz samega zakonskega besedila, v katerem je jasno opredeljeno domnevano dejansko stanje. To obsega dva dejanska elementa: (1)obstoj insolventnosti dolžnika v času izpodbijanega dejanja in (2)subjektivni odnos osebe, v korist katere je dejanje opravljeno, do prvega dejanskega elementa. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v odločbi III Ips 62/2015, pa ima glede na zakonsko urejeno izpodbojno naravo domneve (_Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače...._) upnik v tem primeru (poleg možnosti izpodbijanja domnevne baze) možnost izpodbijanja učinka domneve z dokazovanjem, da ni vedel oziroma ni bil dolžan vedeti za insolventnost dolžnika, ali z dokazovanjem, da dolžnik v času izpodbijanega dejanja ni bil insolventen. Tako urejena zakonska domneva olajšuje položaj tožnika tako, da glede obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP zadostuje, da zatrjuje in dokaže dejanski stan, ki tvori domnevno bazo ene od domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V tem primeru mora sodišče vprašanje obstoja insolventnosti dolžnika v času izpodbijanega dejanja presojati zgolj v primeru obrazloženega ugovora upnika, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje opravljeno.

21. Sodišče druge stopnje ni spregledalo stališč, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi III Ips 62/2015, saj se na ta stališča izrecno sklicuje v 14. točki obrazložitve sodbe in jih ocenjuje kot jasna in nedvoumna. Kljub temu pa pri svoji odločitvi tem stališčem ni sledilo, saj je utemeljilo, da je to stališče ostalo „osamljeno“, saj ni našlo nobenega drugega primera sodne prakse, ki bi temu stališču sledil. Nasprotno, sodna praksa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje šla v smer potrebnosti dokazovanja insolventnosti, pri čemer je dokazno breme v tej zvezi na tožeči stranki (praviloma je to stečajni dolžnik) in ne na upniku, v čigar korist je bilo izpodbijano dejanje opravljeno. Stališča sodišča druge stopnje je tako mogoče razumeti v smeri, da ni sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz odločbe III Ips 62/2015, ker naj bi sodna praksa (tudi Vrhovnega sodišča) zavzela prepričljivejša nasprotna stališča. Zato bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovorilo na v izpodbijani sodbi zatrjevane neskladnosti stališč Vrhovnega sodišča v citiranih sodnih odločbah.

22. Sodišče druge stopnje je že samo pritrdilo pritožbenemu stališču (revidenta v tem revizijskem postopku), da Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 93/2014 z dne 19. 5. 2015 ni presojalo primerljivega položaja glede na obravnavani primer. Kljub temu pa se sklicuje na argumentacijo iz 15. točke obrazložitve citirane odločbe, da je potrebno v primeru, če je to sporno, najprej ugotoviti, ali je bil stečajni dolžnik insolventen v času izvedenega pravnega dejanja, šele nato pa se spraševati o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti. Po stališču sodišča druge stopnje je to mogoče razumeti v smislu ločenosti (samostojnosti) obeh pogojev za izpodbijanje oziroma ločenosti (ter vrstnega reda) dokazovanja enega in drugega pogoja.

23. Primerjava argumentov v obeh odločbah Vrhovnega sodišča pripelje do zaključka, da stališča Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 93/2014 niso v nasprotju s kasnejšimi stališči v odločbi III Ips 62/2015. V prvi odločbi je Vrhovno sodišče pojasnilo metodološki pristop za ugotavljanje subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ki pa ni povezan z vprašanjem potrebne trditvene podlage tožnika, ko ta pogoj utemeljuje z domnevama iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Vprašanja, kateri dejanski položaji so vključeni v domnevano dejansko stanje navedene domneve, se zavzeto stališče v 15. točki obrazložitve odločbe III Ips 93/2014 ne dotika.

24. Tudi razlogov Vrhovnega sodišča v obrazložitvi odločbe III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 ni mogoče razlagati v smeri odstopa od stališč, zavzetih nekaj mesecev pred tem v zadevi III Ips 62/2015. Čeprav se sodišče druge stopnje posredno preko razlogov sodbe, ki je bila predmet revizijskega preizkusa (VSL I Cpg 801/2016), sklicuje na primerljiv položaj z obravnavano zadevo, ker se je tudi v navedeni zadevi tožeča stranka sklicevala na domnevi iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, zgolj iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da je Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 122/2015 zavzelo drugačno stališče od stališča v odločbi III Ips 62/2015. Kot nosilno stališče je v navedeni zadevi mogoče razumeti zgolj stališče, pojasnjeno v 13. točki obrazložitve, da se mora sodišče jasno opredeliti do vprašanja insolventnosti dolžnika, če je upnik (tožena stranka) prerekal obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih dejanj. Niti v tem nosilnem stališču niti v razlogih v okviru 12. točke obrazložitve pa se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo glede trditvenega bremena tožnika v tožbi, v kateri se sklicuje na domnevo. Vrhovno sodišče je namreč izhajalo iz predpostavke, da je bilo na podlagi ugovora toženca vprašanje insolventnosti sporno, ni pa podrobno pojasnjena trditvena podlaga obeh strank v zvezi s to okoliščino. Vrhovno sodišče je glede porazdelitve dokaznega bremena glede te okoliščine (torej potem, ko se je izkazala za sporno) zgolj razložilo, da je zaradi informacijskega primanjkljaja dokazno breme na tožniku (v navedenem primeru na stečajnem dolžniku). Iz tako izraženih stališč Vrhovnega sodišča je zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da iz njih izhaja, da je trditveno in dokazno breme glede insolventnosti vedno na tožniku oziroma, da bi moral revident že v tožbi podati trditve in ponuditi dokaze o tem dejstvu. Ne gre spregledati niti, da v obravnavani zadevi kot tožnik ne nastopa stečajni dolžnik, zato se procesni položaj tudi s tega vidika ne prilega povsem položaju strank v zadevi III Ips 122/2015. 25. Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje so tako upoštevna stališča Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 62/2015. V primeru, ko se tožeča stranka, ki izpodbija učinke pravnega dejanja stečajnega dolžnika, pri tem sklicuje na posamezno domnevo iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ni dolžna utemeljevati in ponujati dokazov glede insolventnosti dolžnika v času oprave izpodbijanega dejanja. Sodišče se mora s to dejansko predpostavko ukvarjati šele v primeru, ko to postane med strankama sporno. To pa je šele takrat, ko želi tožena stranka z ustrezno trditveno podlago v tej smeri ovreči učinek zakonske domneve. Tako pojasnjeno trditveno in dokazno breme na strani tožene stranka pa seveda temelji na predpostavki, da je tožeča stranka pred tem ponudila ustrezne trditve in dokaze glede dejstev, ki tvorijo domnevno bazo same domneve. Dokler tožeča stranka temu ne zadosti, ni mogoče očitati niti toženi stranki, da ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, s katerim naj bi ovrgla učinek zakonske domneve. Izpodbijana sodba nima razlogov, na podlagi katerih bi bilo glede na pojasnjeno stališče mogoče odgovoriti, ali je v okoliščinah konkretnega primera sploh (že) prešlo trditveno in dokazno breme na toženo stranko glede (in)solventnosti stečajnega dolžnika v času izpodbijanega dejanja. Pomanjkanje teh razlogov, ki temelji na zmotni razlagi materialnega prava, pa izključuje možnost dokončnega odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje.

**Glede odločitve o reviziji**

26. Iz gornje obrazložitve izhaja utemeljenost revizijskega očitka, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v delu, ko je tožbeni zahtevek opirala na pravno podlago iz tretjega odstavka 272. člena v zvezi s prvim odstavkom 271. člena ZFPPIPP, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja insolventnosti stečajnega dolžnika v času izpodbijanega dejanja.

27. Poleg tega, da je sodišče druge stopnje odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe oprlo izključno na navedeno materialnopravno zmotno stališče, je ostala tudi neizčrpana pritožba tožeče stranke v preostalem delu, s katerim je izpodbijala tudi druge nosilne razloge sodišča prve stopnje, ki naj bi prav tako utemeljevali zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Glede na omejitev revizijskega preizkusa na dopuščeno revizijsko vprašanje (371. člen ZPPP) (upoštevaje pojasnilo v 17. točki te obrazložitve) Vrhovno sodišče ne sme odgovarjati na revizijske navedbe (ali je podan dejanski stan iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP), ki presegajo dopuščeno vprašanje. Enako velja tudi glede trditev tožene stranke v odgovoru na revizijo glede obsega pritožbenega izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje. To velja kljub temu, da je tožeča stranka od vložitve tožbe dalje tožbeni zahtevek primarno gradila na dejanskem položaju iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, češ, da naj bi izpodbijano dejanje pomenilo neodplačen prenos premoženja stečajnega dolžnika. Stališča sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi namreč ne segajo preko pravnega okvirja ureditve pogojev izpodbojnosti iz prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

28. S tem je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

**Glede stroškov postopka**

29. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

1 Na primer 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). 2 (3) Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen: 3 2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.